LUD Literatura

Tito in dinozaver

Tatjana Plevnik

Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam.
(Augusto Monterroso, Zgodbe, basni, utrinki; Sodobni klasiki, 2019)

Zgodbo o dinozavru Augusta Monterrosa, gvatemalskega velemojstra zelo kratke zgodbe, je povedala prijateljica na delavnici kreativnega pisanja. Natančno jo je obnovila, ni pa se mogla spomniti, kdo jo je napisal. Očitno jo je zgodba prevzela, čeprav, kot je dejala, ne ve čisto dobro, kako naj si jo razlaga. Tisti hip se tudi jaz nisem spomnila avtorjevega imena. Pozneje sem doma poiskala knjigo. Dinozaver je znamenit, saj je dolgo časa veljal za najkrajšo zgodbo na svetu, tako rekoč za ustanovni akt mikro zgodbe. Na njegovo temo je bilo spisanih kar nekaj doktoratov iz literarne teorije. Avtor sam je zgodbo ironično opredelil kot najkrajši roman na svetu.

Augusta Monterrosa so prijatelji klicali Tito. Preden je postal pisatelj svetovnega slovesa, je delal kot računovodja v mesariji. Če bi že prvič prebrala opombe, bi si ga zapomnila po vzdevku in biografiji, ki vsebuje enega izmed žanrsko najznačilnejših zgodbenih lokov: od nič do uspeha, od berača do bogataša. Tudi neki drug Tito se je od strojnega ključavničarja povzpel do svetovljanskega državnika. Ime Tito je latinskega izvora, pomeni pa titulus – častni naziv. V znanem animiranem filmu Tito & Birds nastopa celo golob. (Na tem mestu lahko bralci vzkliknete: »Važno je imenovati se Tito!«)

Monterroso, ki ni nikoli dokončal osnovne šole, se je z branjem v lokalnih knjižnicah prebil med univerzitetne profesorje in postal čarovnik kratkih in jedrnatih pripovedi, natančnega izražanja, ironije in večpomenskosti. Ena njegovih zgodb na primer govori, da je prišel »dan, ko je bil konec sveta odpovedan zaradi slabega vremena.« Natanko tako zveni danes naše prazno upanje, pisatelj pa je te besede napisal leta 1969. Kako preroško. Morda še bolj znamenita je tista o muhah. »V literaturi so samo tri teme: Ljubezen, Smrt in Muhe.«

Naj se povrnem k zgodbi o dinozavru, ki ji manjkata razplet in povod, oboje naj bi potencialno dokončalo bralstvo. V Titovem nastavku zgodbe (zdaj mi je Monterroso že tako blizu, da mu lahko rečem Tito) odmevata učinek zaskrbljenosti in prikrita grožnja. Z dinozavrom se pojavijo asociacije na različne oblike nasilja in uveljavljanja premoči, kar je od pradavnine značilno za vse modalitete življenja. Problemi nasilnega izrivanja bioloških vrst vse do izumrtja, izganjanja posameznikov in skupin iz sveta se morda zdijo fiktivni, konstruirani, metaforični, vendar so še vedno tukaj, ko se zbudimo iz apatije, prav kakor Titov dinozaver. Dejstvo, da je Titov lik spal, mi vzbuja občutek, da se je zgodilo nekaj, kar je zamudil. Sprašujem se, kaj me bolj vznemirja: podoba dinozavra ali vprašanje, kaj se je liku zgodilo, preden je zaspal? Ob tako kratki zgodbi lahko vznikne cela vrsta razmislekov. Kaj predstavlja dinozaver? Relikt preteklosti, nekaj brezupno zastarelega, odpornega na spremembe, kar bi bilo treba nasilno izbrisati z obličja planeta, kakor so trki meteoritov izbrisali dinozavre, ki so stali na poti razvitejšim vrstam. Ali postaja človeštvo nekakšen dinozaver, ki stoji na poti umetni inteligenci? Vedno ista zgodba, ki se ponavlja? Toda kaj se je zgodilo prej in kaj se bo zgodilo potem?

Umetnost Titove pripovedi je v neizrečenem, kar spodbuja mnogotere interpretacije. Navsezadnje bi bil lahko dinozaver tudi resničen prebivalec prazgodovinske preteklosti, ki se znajde v človeškem svetu. V razlagi druge naključne bralke bi bil lahko dinozaver vzdevek določenega človeka, ona pa bi zgodbo brala kot komedijo. Literarno delo je vedno tudi medij tistega, ki ga bere in interpretira. V moji interpretaciji bi bila lahko dinozaver jaz. Stara sem dovolj, moja druga polovica je umrla – zgodilo se je tako nenadno, da sploh nisem dojela, kakor da sem (želim si, da bi) ta strašni dogodek prespala – toda ko se zbudim, sem jaz, zastarela in okorela plazilka, še vedno tukaj.

O avtorju. Tatjana Plevnik je bila rojena ob uri, ko se je tigrovo leto prevešalo v zajčje, in ta ekstremna značajska dvojnost ob rojstvu jo je zaznamovala za vse življenje. Po zajčje široko vidno polje ji omogoča, da dobro vidi, kar se dogaja po robovih in pod preprogami, neposredno pred nosom ležeče … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Škržati

    Matevž Rems

    Najprej so pomrli ptiči. Potem se je začel konec sveta.

  • Centrifuga

    Lea Bernik

    Preplavi ga pritlehna osamljenost. Občutek, da je tako prekleto sam.

  • Biti star

    Michael Martens

    Je mogoče še kdo imel svet tako rad kakor jaz?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.