Lezbijka in Rozamunda 2

samo-satira iz osrčja simulakra

Katarina Majerhold

So mi rekli, da je Rozamunda moja fantazma.

Oglasil se je namreč neki Jacques Lacan, ki pravi, da je moja fantazija pravzaprav fantazma, ki pove več o moji želji kot o realni ženski z imenom Rozamunda. 

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Po snemanju v Ljubljani, na katerem mi ne bi bilo treba biti, saj to ni delo scenaristke, a sem si svojo muzo seveda želela opazovati pri delu, mi je rekla:

»Sem slišala, da sem ti všeč.«

»Si,«, sem odgovorila.

»Sem slišala, da bi se z mano ljubila.«

»Bi.«

Pa sva se!

Z vsakim vprašanjem, ki sva si ga postavili in nama je bilo všeč, sva odvrgli kos oblačila, in ko sva bili povsem goli, sva prav tako z jezikom nadaljevali spoznavanje druga druge z okusom, vonjem in dotikom. To ljubljenje je bilo čista poezija.

Zato se vmeša muza Erato in mi čisto po tiho prišepne: zdaj boš spet lahko verze skladala in vesolje zabavala.

Po ljubljenju me Rozamunda vpraša: »Zakaj jaz?«

Sem ji rekla: »Ker sem te izbrala.«

»Kako?«

»Davno preden si me sploh spoznala.«

»Kdaj?«

»Pred 40.000 leti.«

Zasmejala se je in nejeverno vprašala: »Kako?«

Pa se vmeša gospa Kavzalnost in reče: ko je eden od faktorjev neznanka, je lahko pravi odgovor vse, zato 

sem ji odgovorila, da na nenavadna vprašanja dajem nenavadne odgovore.

»Pridi sem,« me je potegnila k sebi in me strastno poljubila.

In ponovila vprašanje: »Zakaj si me izbrala?«

»Da boš moja in od nikogar drugega.«

»Boš prišla na obisk v London?« je rekla, ko se je poslavljala in mi zapisala telefonsko številko v telefon.

»Prišla bom k tebi, London, City me ne zanima.«

»Boš prišla ti k meni?«

»Bom, če mi bo čas dopuščal.« In še dodala: »A saj veš, da nimava nič skupnega.«

Pa se vmeša gospa Communicatio, Komunikacija, tista iz Francoske enciklopedije iz leta 1753, ko je komunikacija opredeljena v skladu z versko paradigmo kot pripadnost duhovni ali politični skupnosti, k tej pripadnosti oziroma vključevanju v skupnost pa sodi tudi fenomen izključevanja oziroma eks-komunikacije. Torej – če bosta vsaj komunicirali, sta že zavezani k skupnemu.

Sprva sva res poredko komunicirali. Lezbijka je pošiljala sporočila, Rozamunda pa jo je večinoma ignorirala. A lezbijka je vztrajala, ker je bila avtentična v svoji želji.

In gospa Avtentičnost človekove eksistence, kakor je tudi Heidegger pojmoval avtentično kot vz-trajanje v resnici biti, na kateri jo vodi tudi boginja pravice (Dike), je lezbijko podprla.

Morda se je Rozamunda zato vsake toliko časa le odzvala. In končno je spet prišla. Nikoli je nisem vprašala, kaj je počela medtem, s kom je bila, ali se je ljubila s kom drugim, temveč sem ji vsako sekundo, minuto, uro in dan ali dva dala z občutkom, besedo, dejanjem in telesom vedeti, da je središče (mojega) sveta.

Tudi jaz sem prišla redko k njej. Sem ji rekla, da ne hodim nikamor, če ni za več mesecev, saj je moja muza tudi moj maček Venčeslav, ki gre z mano povsod, kamor grem jaz. Tudi njega sem izbrala – je rabil nov dom in sem ga kar takoj (brez pomisleka) pograbila. Odkar je z mano, je vse boljše, prijazno, ljubeče in bogato. 

Tako je nekoč privolila. Pa sva šla k njej v London za tri mesece. Se je zgodilo, da je nato ves mesec ni bilo doma. Ko je prišla, je nisem nič vprašala in je sama od sebe začela pripovedovati o snemanju novega filma v Los Angelesu. Bila sem res vesela, da mi je začela zaupati. Je rekla, da jo privlači to, kar je v moji glavi, ta moja inteligenca.

Pa pravi gospa Inteligenca, tista IQ, da ima lezbijka res nadpovprečen IQ, a takoj za tem tista Heraklitova, ki ji lezbijka prikimava, doda, da »veliko znanja ne uči uma«. 

Nato sva z Venčeslavom odšla spet v Ljubljano. 

Dolgo je ni bilo, potem pa je počasi začela bolj pogosto prihajati na obisk. Je rekla, da me pogreša. 

Mene, sem se začudila, neznano lezbijko, s katero si se prvič ljubila le iz radovednosti? Tokrat je pojasnila, da je to storila zato, ker je želela preizkusiti, ali je tisto, kar je prišlo izpod lezbijkinega peresa, avtentično z dejanji njene osebe. 

»In – ali je?« sem jo vprašala. 

Je rekla: »Da.« Ker da se nikjer ne čuti tako zaželeno, srečno in ljubljeno kakor z mano in pri meni v Ljubljani, ki brezpogojno ljubezen da.

In Roberts je vedno bolj tonil v pozabo in bledel v spomin, kjer je jezno nad lezbijko bentil. 

A je gospa Ataraksija, Umirjenost, ki ni le stanje brezbrižnosti in neobčutljivosti na udarce življenja, ampak stanje čuječega zavedanja kompleksne vrednosti tako lastne eksistence kot eksistence drugih, Robertsu v tipično stoiški maniri preprosto rekla: človek, ne jezi se. 

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Lezbijka in Rozamunda 3

    Katarina Majerhold

    So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

  • Nikogar ni, ki bi ti bil podoben

    Ajda Bračič

    To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Izdelava: Pika vejica