Lezbijka in Rozamunda

samo-satira

Katarina Majerhold

Rosamund Pike

(foto: Wikimedia Commons)

 

Za Rosamund P.

 

Sanjala sem, da sem se zaljubila v Rozamundo, a ne v turjaško, ampak … tisto, ki je igrala v nekaj filmih in nanizankah. Ker imam spletno stran, kjer delam intervjuje s takšnimi, kot je ona, sem jo prosila za intervju, pa je rekla, da je slavna, iz Londona, in njen film ravno v postprodukciji, jaz pa sem zgolj neka neznana lezbijka s spletno stranjo. Naj se raje vprašam, kako bo ona imela koristi od mene, ne pa jaz od nje, če hočem košček njene sekunde in slave. 

 

Sem pomislila, kako naj to storim. Edino če bi bila slavna, lepa, bogata, vplivna in privlačna kot ona. Pomislila sem: je morda to to?

Zdaj se vmeša gospa Nike, a tista Sofoklejeva, ki se name odzove: kaj sanjaš, da bi bila najboljša, najbolj prepoznavna in vplivna, saj nisi rojena pod srečno zvezdo, ki bi ti naklonila slavo? 

Pa se nanjo odzove gospa Al-theia, Ne-skritost, a tista Parmenidova, ki pravi, da je »vse Eno«, zakaj bi se izpostavljala na način pre-kašanja. Bolj ko se boš izpostavljala in izstopala, bolj boš resničnost (Eno) raz-kosavala in delila. In še doda, da četudi bi bila najboljša, najbolj vplivna, še vedno ni nujno, da bi me Rozamunda opazila in izbrala. 

Ha, pa te imam, se odzove gospa Nike, saj pravim, da za to rabi pravo zvezdo sojenico.

 

Sem sanjala, da sem jo poljubila in da sta se najini podobi prepletli, nato pa se je vmešal neki Roberts, ki je rekel, da je Rozamunda njegova in da naj ne bom neumna lezbijka, ki ne zna ločiti fikcije od realnosti. V mojih sanjah je bilo Rozamundi posredovanje Robertsa všeč, hvaležna je bila, da se je potegnil zanjo, saj je vendar njegova, in ne moja Rozamunda iz Londona. 

Zdaj se vmeša gospa Korespondenca, Resnica, a tista Platonova, ki trdi, da je resnica ujemanje izjave z dejanskostjo, in mi pravi, naj dokažem, da nisem neumna, ko dajem takšne izjave. 

Gospe Resnici odgovorim, da sem pripravljena kupiti letalsko karto in se odpraviti v London, da naredim intervju z londonsko Rozamundo, če bi mi blagovolila nameniti urico svojega časa, med tistim časom pa jo bom trendovsko oblečena in uglajena lepo gledala ter izžarevala prav posebno avro, na primer Benjaminovega angela, in jo poskušala pridobiti za nadaljnjo komunikacijo.

Lezbijka je tudi v sanjah pomislila, da so to le sanje, saj je v realnosti vendar že dolgo samska, a je vseeno dalje sanjala, ker so ji bile sanje všeč. A se je vseeno v sanje prikradel dvom, da si je spet izbrala nedosegljivo.

Zdaj se vmeša trubadurka Eleanora Akvitanska in mi pravi, da moja čustva razkrivajo, da sem si namerno izbrala nedosegljivo, kakor da si želim ostati samska, pa čeprav si mislim in vsem govorim, kako se mi dogaja krivica, ker sem že trinajsto let samska. Svetuje mi, naj se raje ponovno poglobim vase in se vprašam, koga si zares želim.

 

Sanjala sem, da sva z Rozamundo razigrano plesali na ritem elektronske muske in da sta bili najini razgreti telesi tesno objeti, in jasno se spomnim, da sem si jo želela poljubiti in se z njo ljubiti.

Nato se vmeša gospa Logika Kapitala in reče: kako si misliš, da bomo reproducirali življenje, če ne tako, da gresta skupaj moški in ženska? Zato ima Rozamunda Robertsa, in ne (brezimne, neznane) lezbijke. K temu še gospa Mousiké, Glasba, pribije, da je sposobnost zaznavanja harmonije temeljni fenomen analognega sveta. Le v naravni ali organski paradigmi mišljenja in čutnosti je mogoče doživeti nekaj podobnega harmoniji – hkratnemu doživljanju neponovljive originalne oblike in prvotne celote, na katero nas napotuje. 

Nazadnje se vmeša še digitalna koda družbe simulakra in mi na gmail pošlje binarno kodirano sporočilo 11111110 11111100 11111000 11110000 11100000 1100000000 100000000000 000000000 000000000.

 

In lezbijka se zaveda, da je tudi v sanjah izgubila, saj so še algoritmi bolj hetero od ljudi, navsezadnje algoritme večinoma ustvarjajo povprečni hetero beli moški in Rozamundi se smeji, ko mi pravi: Yes, Roberts is my man, in lezbijka ji odgovori: Rozamunda, v bodoče se izogibaj igranju lezbičnih vlog, jaz pa se moram še malo poglobiti v to, koga si zares želim, čeprav sem mislila, da si to ti!

 

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Lezbijka in Rozamunda 3

    Katarina Majerhold

    So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

  • Nikogar ni, ki bi ti bil podoben

    Ajda Bračič

    To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Izdelava: Pika vejica