Dvanajst

»Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

Bienvenue et bon voyage … Stevard z brezhibno kožo in zloščenim nasmehom odpre kabinska vrata. Veter me zajame z mrzlim pršcem, a prost zrak vseeno prinese nekaj olajšanja. Izvlečem držalo kovčka in vržem plašč čez laket. Brezimne postave se stekajo v dvoredno vrsto. Bolj ko smo si blizu, trše zakrknejo obrazi, z vami, gospod, nimam nič. Vzravnam se, gledam nekam v nedoločeno in čez, obrnjena sem vase. Vdihujem plitvo in na kratko, da vonj in sapa drugih ne bi segla vame. Šum pare iz kavarne se zlije z drdranjem kovčka, ki ga vlečem po zglajenem tlaku. Rahlo poskočim, ko stopim na tekoči trak in kolesca na rebrasti podlagi dobijo globlji zven. Nekateri se ustavijo in se nedejavno peljejo. Jaz hodim. Drseča tla me zibajo, kot da prečkam reko po visečem mostu. Premikam se presenetljivo naglo in brez truda, a tudi nekdo za mano podvoji hitrost. Ujamem vonj trpkih citrusov in lesovine … Hermes? Poiščem visoko črno tablo, dvignem glavo, priprem oči, še malo in še bolj … ja, sur le trains, metro … zavijem levo. Gneča se poveča in nas potisne skupaj. Spet citrusi in zdaj še nekaj mošusa s sandalovino, lahko bi bil Hermes. Čeprav se ne obrnem, ne morem več spregledati … nekdo mi vztrajno sledi. Ni še dolgo na poti ali pa se je pravkar osvežil … Uide mi nasmeh, čisto droban, in slutim, da se odzove s svojim. Krotim kotičke ustnic v nekakšnem trajanju, v zvenenju misli in poseljenem spominu. Vrata metroja se odprejo, za hip zastanem, a še preden te zares zagledam in se tudi ti še isti hip ozreš, že vem, že vstopiš vame … Milan, Milan. Milan, šepnem, pravzaprav mi kar uide, Milan, Milan, nekoliko glasneje, a se takoj zaslišim, da preveč na glas. Ves svet se razpusti v ozadje, ti pa se še kar smehljaš in vstopiš tik za mano. Vstopiš zaščitniško, daš mi prednost in mi pomagaš s kovčkom. Metro potegne, fosforna svetloba ti z žarečo črto zdrsne čez profil in globoko črno žilje naju vzame vase. Posrka naju sikajoči zračni tok podzemnih tunelov, pogreznjeni svet pospeškov in pojemkov, kjer si hitro, hlastno izmenjujeva vsakdanjosti, kot je pogosto za nenadna srečanja med znanci, še bolj pa med prijatelji, ki so prestali dolga obdobja razdruženosti in tišine, v kateri razdalje vztrajno preizkušajo vezi in razkrivajo, kdo išče bolj. Živahno govoriš s čistim, zvenečim glasom izšolanega pevca, preskakuješ teme, kot bi hotel povedati vse hkrati, si popravljaš šal, od katerega se ločiš le poleti, in mi komajda pustiš vskočiti s stavkom tu in tam. Napisi na peronih bliskovito vznikajo in se oddaljujejo v menjavanju svetlobe, v vzbuhih vonja po kovini, po strojnem olju in katranu. Vagon se prazni in spet polni, zrak se redči in gosti, midva pa ostajava v risu dvojine, ki diha s pospešenim ritmom in bije s pomnoženimi utripi, dokler nenadoma ne rečeš: 

»Se vidiva, karto ti bom pustil na blagajni,« in se skloniš, da bi preveril postajo, ki zareže v snidenje in ga pretrga.

»Ja, se vidiva,« odvrnem hitro in pomislim … mogoče … pomislim s senco dvoma in nekakšnega predvedenja, a vseeno veselo pomaham in se nasmejim v pozdrav. 

*

Tla velikega preddverja se svetijo z brezhibnim leskom. Receptor in receptorka ujemajoče starosti in smehljaja diskretno urejata formalnosti. Luči v nevidnih nišah izvabljajo odseve s kamnitih sten v peščenih in grafitno črnih tonih. Iz razkošnih vaz se širi lahkoten cvetličen vonj po svežih tuberozah. Na vidnem mestu stoji pano z logom simpozija. Organizatorji niso skoparili z lokacijo in ambientom. S kartico, ki nadomešča ključ, odprem številko 3006 in potisnem kovček skozi vrata.

»… morje, pesem, kamen …« me preplavi, ko spet pogledam telefon v zavetju hotelske sobe na Rue de Rivoli. Druge tri besede s številke brez imena, s številke, ki je vzniknila v nekem brstečem junijskem dnevu, ko je sonce stalo visoko nad svetlo zelenimi platanami in so se mimoidoči dobre volje vračali s tržnice s polnimi vozički zelenjave ali vijugali med pešci na kolesih, obteženih s škrniclji hrustajočih češenj, in sem jaz (s slabo zakritim nemirom) sprejela na posodo zgoščenki skladatelja iz severnih dežel. S številke, po kateri sta se plošči vrnili skozi jesensko noč v tvoje razsežno stanovanje, med police knjig in svežnje not, zložene vseokrog klavirja, v velike tople roke, ki so mi skuhale čaj in me posedle na svetlo zofo. 

»Veš kaj, bom pa jaz predlagal … dajva se midva tikat, da ne bo tako smešno zgledalo,« si rekel nekje na poti iz kuhinje v sprejemnico, ali pa morda med prvim in drugim požirkom zelenega gunpowderja, ki je spominjal na med in v ustih nazadnje pustil rahel okus po dimu in trpkem zelenju. Nekoliko vodeni, redki, a vendarle zaznavno grenki vonj je lebdel v prostorih, ki se jim je poznalo, da prenašajo kopreno zapuščenosti in mesece samote. Visoki stropi in velike ploskve belih praznih sten s starim zemljevidom so še krepili vtis izpraznjenosti in napeljevali na občutek nenehnega premikanja, odhajanja ali bližajočega se potovanja … in stanovanje je bilo v resnici tako poredko naseljeno, da bi se še komaj lahko imenovalo dom, če ga v mesecih neobljudenosti ne bi prihajala zračit, če ne bi prihajala brisat prahu in skrbet za vedno sveže rjuhe gospa Julka.

Pregrinjalo iz gladkega atlasa se mrzlo lesketa v polmraku (nisem še prižgala luči). Visoka postelja s srebrnimi odbleski se zdi prostrana in samotna, hotelska soba še posebej nenaseljena in hladna. Brezplačna voda v modri steklenici in pralineji na mizici z dizajnerskim foteljem zaokrožajo uniformirano ponudbo. Steno na desni prekrivajo fotografije ikoničnih parfumov v zrnati sepiji – Arpège, Chanel in Shalimar. Stopim k oknu. Mestni večer je prepreden z ostro svetlobo žarometov, utrujenost minulega dne se umika v hiše, ponočnjaki pa se sveže preoblečeni in nadišavljeni odpravljajo ven, da bi preživeli noč v izbrani družbi. In tista ženska, ki pravkar vstopa v taksi in si skrbno poravnava plašč, morda naroča vozniku, da jo odloži pred hišo nekoga, s katerim se le s težavo srečuje, mogoče je doma (z razjedajočo težo) pustila pravkar v sen zazibanega otroka z varuško, ki bo ostala za plačilo do dogovorjene ure. Do ure, ko bo treba neizbežno vstati in oditi. V cvetličarni na vogalu nekdo kupuje rože. Gotovo mu jih skrbno zavijajo, kdaj jih boste izročili, nemara pripenjajo listek s sporočilom ali z naslovom operne hiše, morda bo šopek zažarel na odru v rokah sopranistke, ki ga bo sprejela z izurjeno rutino ali pa z resnično radostjo in pristnim presenečenjem. Zagrnem zaveso. Stanujem v kovčku, praviš za svoja verižna, celoletna potovanja. Vklopim grelnik z vodo, si spotoma odpenjam gumbe in si prelijem čaj. V kopalnici ujamem odsev v velikem ogledalu. Čeprav so tla ogreta in je v prostoru zelo toplo, so moji prsti mrzli in telo ujeto v nedejavnost prevažanja, od jutra sem na poti. Stojim pod prho in pustim, da curki vroče vode izpirajo mraz in grčavo drhtavico. Ročico pipe potisnem čisto v levo, da se megla sopare še bolj zgosti, in čez hip se mi zazdi, da ne razločim več med vročim in mrzlim, vrelo se meša z ledenim, živčni končiči zamenjujejo zaznave in jih zlivajo v en sam krik. Vidim tvojo ustnico, ki je urezana v črti vala kot pri zelo mladih ljudeh, v črti vala, ki se vzpenja brez vsake naglice in brez določenega cilja, v zrenju, v trajanju, v razmišljenem izpraševanju, v črti vala, ki zastane, še preden se me zares dotakne, da začutim le dih soli, kot bi se primikala k morski gladini, k napredujočemu grebenu, k vodi, razmršeni od vetra in zvrtinčeni od kamenja, ki za sabo pušča perjanico kipečih kapljic, pršec soli z okusom po nečem zgoščenem in izrazito grenkem, po zmletih zrnih žlahtnega kakava ali zvrhani posodi vrele čokolade, ki so jo Azteki dajali piti žrtvovanim, preden so jim še živim izrezali srce. (Žal mi je, če se počutiš, kot da ti je nekdo ukradel dušo.) 

*

»… zvezda, emocija, trenutek …« žgoče vstopi vame, ko me zdrami zvok alarma in se spet prikažejo sporočila. Še tri besede v nizu dvanajstih, v nizu, ki se je začel kot radovedna igra, kot poskus bližine in ogrlica sorodnosti trenutkov. Nekoč je obstajala revija kratkega življenja s poetičnim imenom Srce in oko, ki je prinašala rubriko dvanajstih besed, tako ali drugače pomembnih za povabljenega avtorja. Bi mi poslal svoje, sem poskusila, ne da bi predvidela, da se bo vse, kar se lahko zgodi, tudi zgodilo. Ti nič ne misliš, si mi rekel, ti samo čutiš. In kaj misliš ti, ko se dvigne zastor? Kaj misliš? Misliš Othella ali Cassia, ko si še pel le Cassia ali pa Ahila, ali misliš Siegfrieda in Tristana in ju čutiš in si Tristan, Tristan z umišljeno Isoldo, Tristan, ki živi v srčiki občutja, ki ga ni mogoče ne videti ne prijeti. V tistem umišljenem, čemur se lahko približaš le z domišljijo, ki se razcveti v stanju popolne zamaknjenosti ali valujočega sna, nad katerim ne bedi noben sopotnik ali varuh tuzemskega življenja. V kraljestvu, poseljenem z golo sanjarijo, kaj bi lahko bilo, ne da bi naredil najmanjši premik, da bi se to tudi uresničilo in izpolnilo. V priučeni budnosti, ki zna krotiti sence in preglasiti bolečine. Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket. 

*

Prikupna hostesa uslužno stoji pri vhodu v konferenčni prostor in deli vizitke. Vrsta podstavkov z logotipi industrije, univerz in inštitutov se končuje z znakom združenja kongresa. Prevzamem plastificirano kartico s svojim imenom in si jo pripnem s ščipalko. Sedem bolj spredaj, levo, večina avditorija je že zapolnjena. Izvajanja in referati se pomikajo od zmerno zanimivih do že slišanih in splošno znanih tem. Vzdušje razgiba le profesor van der Maasius s hipotezo o vplivu vonja, posebej še o vplivu vonja aldehidov in ketonov C10, C11 in C12 na cirkadiani ritem in na strast do dela. Profesor van der Maasius z briljantno korporativno latovščino opozori na inovativnost in na opolnomočenje, na timsko delo, izražanje pripadnosti in na genezo idej ter nakaže potencialne aplikativne vidike vpeljave senzorno motivacijske tehnike za krožno delovanje, povečanje odličnosti in digitalno preobrazbo v globalnih, raznolikih in vključujočih družbah z vizijo rasti in kapitala. Predloži zaupen eksperiment z odmerjenim razprševanjem esenc v prezračevalne sisteme poslovnih stavb, raziskovalnih laboratorijev in proizvodnih hal ter prikaže statistično signifikanten vpliv na dvig korporativnega duha. Zvrsti se nekaj vprašanj, a prava razprava se razvname šele med odmorom za kavo. Profesor van der Maasius, poživljen z odzivom publike, smelo nadaljuje v skupini okrog največje mize s pecivom in napitki, rad bi unovčil vtis, ki ga je napravil. Potruditi se moram, da opravim formalne obveznosti in se le vljudnostno pokažem v sklepnem delu. Intervju s profesorjem prirežem na najnujnejša vprašanja, dovolj iztočnic je podal že v svoji govoranci. Vam pošljem tekst v avtorizacijo? Oh, ne, saj ni potrebe, a prosim, pridružite se našemu omizju pri večerji, vztrajam. 

*

Odpnem si kartico, si slečem suknjič in se osvobodim krila. Z razširjenimi rokami se vržem vznak na posteljo. Pogreznjena v blazine sprostim obrazne mišice in končno opustim smehljanje kot po dolgotrajni, mukotrpni telovadni vaji. Drobni ugrizi modrikaste svetlobe puščajo sledi nemirnega mesta po stenah in po razkriti koži. Si že v garderobi, si že odložil šminko in kostum, si se že poslovil od odra in od Tristana? Je bilo veliko rož? Se spomniš, kako sva v nekem majskem večeru poslušala Brittnovo Simple Symphony (pa sploh ni simpl, a ne?), ko aplavz kar ni pojenjal in je dirigent nazadnje moral prijeti prvo violino in jo odpeljati z odra? In sva se smejala, ker ne verjamem, da te je že kdo vprašal, ali je fino hoditi gor pa dol. In bi te vprašala spet, samo da bi te videla, kako bi se nekoliko odmaknil, čakaj malo, kaj me to sprašuješ, samo da bi te slišala, kako bi s hipno mešanico gotove prepričanosti in zadrege v smehu zategnil, fino!

»… brezmejnost, nežnost, ljubezen,« se me dotakne. Še zadnje tri besede v kitici dvanajstih, zadnje tri besede s številke brez imena, s številke, ki si jo lahko prikličem v spomin sredi noči, v stanju budnosti in v stanju polzavesti, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več vkleniti v led ali prekriti s somračnim pepelom.

Vzamem telefon in naglo tipkam:

»Bližina, duša, ples; pismo, pesem, gozd; veter, morje, nebo; naročje, skrivnost, ljubezen.« Zdrsnem čez puščico Pošlji in čez nekaj trenutkov napišeš:

»Me veseli, da imava nekaj besed skupnih.«

Ja, nekaj besed, pomislim. Počasno prelivanje nočnega zraka rahlja prosojno zaveso. Dehtenje, morda so lilije, gardenije in jasmin, se zliva v sobo skozi priprto okno. Iz dostavnega vozila z logom Union Fleurs raztovarjajo pošiljko svežega cvetja. Pred vhodom fant iz cvetličarne pometa zelenje in odtrgane cvetove.