Senčna meja

»Pred enim tednom sem v Ljubljani dejala zbogom atu Plečniku, dal mi je dosti nasvetov na pot, imenoval me je svojo punčko in me ob slovesu prekrižal …«, je znala na pamet prvi stavek v zvežčiču, ki je vonjal po drugem, tako prostranem času, ki so ga še preletavali široko odprte oči, drzni načrti in vzdržljive zaveze, pa tudi vznemirljiva pričakovanja, udušeni strahovi ter nikoli opešana ljubezen do lepote in resnice. In je bila senčna meja še daleč.

Zvezek 200 pages pour la Sténographie je bil spravljen ali, bolje, skrit v kartonski škatli na dnu nekoliko secesijsko, a preprosto okrašene omare. 200 pages pour la Sténographie s trpežnim hrbtiščem, ki bi vestni zapisovalki omogočalo hitro obračanje listov, če bi bila vestna zapisovalka tajnica na sodišču ali uradu. A ona ni bila zapisovalka tujih besed. Postavila si je svoj program, uresničiti je hotela svoj načrt, se posvetiti študiju in premišljevanju, delati, se uriti, odstirati svetove in izsanjati poti, neodvisne, samosvoje, drzne. Silna volja jo je gnala, da bi v tistem letu s francosko štipendijo v Parizu čim bolj napredovala, da bi spoznala kolegice, študentke, arhitektke in z njimi navezala tesne stike. Sanjala je, da bo zbrala družbo dveh ali treh arhitektk z določenim programom in jasno smerjo in odprla lasten atelje, morda celo v Parizu. V tistem poznem oktobrskem dnevu leta 1933, ko se je s hitrim vlakom skozi dež, meglo in noč bližala Parizu, je sklenila, da bo ostala zvesta Plečniku, zvesta njegovi želji po delu in ljubezni do lepote. Z zvestobo ni nameravala slepo slediti mojstrovi šoli, če se bo naučila in spoznala kaj, kar bo imela za pravilnejše, bo to sprejela. In hotela je spoznati vse, kar je novo in smiselno. 

Tako se je začenjal dnevnik, ki ga je 24-letna pisala in ga je zdaj, v začetku januarja 1957, z vročično roko in nemirom po duši potegnila izpod starih skic, osnutkov in zapiskov. V hladno sobo, ki se je zjutraj napolnila s še hladnejšo vestjo o mojstrovem slovesu, je pljuskal njen nekdanji jaz. Težko je bilo zdržati naplavine potopljenega časa, lastnega glasu in misli, ki jim danes preprosto ni več dovolila k sebi. Tu in tam jo je osupnil živahen ton, ki je bil v nasprotju s trepetavostjo spominov in poznejšimi zabrazgotinjenimi pozabami. Na začetku je pisala dnevnik skoraj vsak dan, če le ni bila preveč utrujena od branja v knjižnici St. Geneviève ali prepolna pariške arhitekture in skiciranja podrobnosti. Ali če ni nekoliko zašla v širnem mestu, lačna in premrla, ali če je ni prišel obiskat kolega Sever oziroma druga družba. Na Rue de Sommerard 20 je imela malo sobico. Delala je v ateljeju arhitektov Perret, kot prostovoljka, to je bilo v tistem času običajno, za žensko še posebno. Tudi nekaj kolegov iz Ljubljane je bilo prostovoljcev, le da pri Le Corbusieru. Na sorbonskem Institut d’Art et Archèologie je študirala konstrukcijo, moderno pohištvo, kompozicijo vrtov, tipografijo … prodreti je hotela v bistvo filozofije, vznemirjal jo je Platonov Fajdon … kakšna je pravzaprav bistvena razlika med filozofijo in arhitekturo, kaj je višje in bolj popolno, se je spraševala. Dovršena, pozna gotika Sainte Chapelle ji je na primer dajala vtis moderne, betonske zgradbe, in zdelo se ji je, da ima tudi Le Corbusier skorajda gotski občutek. In čeprav je ob prihodu v Pariz zavračala delo pri njem, jo je z neko magično močjo vendarle privlačil, saj se ji je zdelo, da ima v sebi veliko Plečnikovega duha. 

… Zazirala se je v daljne stavke svojega minulega jaza, v čas, ko je bila senčna črta le zareza z roba obzorja, droben ščip, zgubljen ob mežikanju v svetlobo. Drzne besede in pogumni sklepi so se ji takrat zdeli jasni in dejavni, a so se nenadzorovano krušili in krhali v primežu zahtev, v podpori drugim, v služenju in delu, v neizrečenih, a očitnih pričakovanjih bližnjih, v drobnarijah in majhnih nevšečnostih, nadlogah, ki so jih premočrtni in podjetni moški prejkone obšli, obrnili sebi v prid, zasukali, razstavili in zgnetli za svojo pot in napredovanje. Misli nase in izrabljaj soseda, ne, tega ni znala, pa tudi ni hotela. 

Kje se je pravzaprav zgodilo, v katerem oknu, v kateri razpoki časa … enkrat po vrnitvi iz Pariza, po letu 1934, ko je bila asistentka prostovoljka na Univerzi kralja Aleksandra, prva ženska, ki je bila Plečnikova diplomantka, njegova najtesnejša, najzvestejša, v vsem predana sodelavka? Kje je zdrsnila čez rob in prestopila senčno črto? Ni mogla pokazati točke, dneva ali leta, ni mogla razkriti ne dogodka ne človeka in reči, ta je bil, tam se je zgodilo, te priložnosti ni bilo nikoli, poslovila sem se od mladostnih upov in idej, tam se je začela polmračna pokrajina. Prečkala sem tisto, kar Joseph Conrad imenuje senčna meja. Tam je zobato kolesje stvarnosti dokončno poskrbelo zame in za vse, česar sama nisem trdno zgrabila v primež volje in svojega cilja. Tam je meja, ki loči zaprto od odprtega, tam so se možnosti iztekle in sem stopila v zanko. 

Oblekla si je plašč. Svitki megle so se uvijali kot svitki načrtov, spravljeni v omari, v tulcih, v škatlah, v različnih mapah, pa ne le načrti, tudi pisma, lističi in dnevniški zapiski … toliko vsega, kar čaka, da bo uredila, pospravila, izbrala le najboljše, uničila, kar ni želela, da drugim pride v roke. A zdaj je hotela samo ven, v ostri zimski zrak, v prostor, ki se odpira in leti v nebo. Kar peš je šla, skozi Tivoli, mimo letnega telovadišča in naprej na Vrt vseh svetih, na današnje Žale. Kapela svetega Nikolaja je v tihi slovesnosti čakala mojstra. V temni avli Ljubljanske univerze so mu tačas študenti držali častno stražo … Triredni stebri vhodnega portala so jo resnobno vzeli medse, in le drobljenje ivja v sivem pesku je brez zvena stopalo ob njej. Kapela jo je pozdravila z velikimi okni, in bilo ji je, kot bi spet stopila skozi zimski vrt mojstrove hiše v Trnovem, da se povzpne v risalnico v zgornjem nadstropju. Svetloba je lila skozi veliki rozeti na čelni in hrbtni strani. Ustavila se je na pragu. Teraco, okrašen s preprostim geometričnim vzorcem, je kot preproga nosil sivo-črn granitni monolit, pripravljen, da nanj za kratek čas leže zemeljsko telo. Na steni nasproti vhoda je nemo visela tabelna slika Kristusa z Marijo in Janezom Evangelistom.

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«