LUD Literatura

Beležnica

Helena Šuklje

Nekega jutra, ali pa je bila morda še noč, presihajoča v zrnati sepiji, me je odnesla voda. Gladina se še ni ločila od neba, le gubala se je v gosto tkanje, nakodrano in grahasto po razpršenih lisah. Zdelo se je, da jo ziba veliko potopljeno telo, ki se obrača in utripa tik pod površino. Ali pa je bila le jata nečesa begotnega, kar se je dvignilo in minilo v gladkem drsenju. Ognjeni srp še ni prerezal obzornice in sulica svetlobe še ni zadela platnic beležnice, ki je ležala zapuščena na obali. Mene pa je zagrnila živa sila vode, ki je ne more nič ustaviti, prav tako kot se ji ne more nič upreti, saj ni mogoče kljubovati brezmejnosti, ki le valovi in se preliva, pronica brez namena, prosta vseh želja, je osvobojena vsake nuje in pride kamor si že bodi, nič ji ne ubeži, neskončna je kot čas, ki teče z njo.

A pred tistim jutrom so bila še druga jutra, kot so pred vsakim začetkom še drugi začetki in mali brodolomi, čeprav se zdi le ena slika, hip, ki ga zagledam v vzvratnem ogledalu in ni ničesar posamičnega, le brezbarvni pljuski zelo zgodnjega dne, s katerimi prihajaš skozi nevidna vratca.

 

*

 

Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla, zadržano, skoraj tipaje. Občutek je še vedno oster, oblit s tesnobo, a besed, ki jih je vsrkal zrak, ne morem priklicati.

Zdaj pa se dani, sivkaste konture, še medle od noči, cvetovi, ki še ne dehtijo, me zadržujejo na pojemajoči meji med budnostjo in snom. Nebo je bledo, koprenasto, z vodenim okusom mi polni usta. Pod stropom se kot odaliska suka vetrnica, čara lahni vetrc s pomnoženimi rokami, smehljaje zajema kosme zavesti in jih raznaša na vse strani. Komaj kak šum, ovit v žametno meglico, seže k meni. Nobenih znamenj mi ne daješ, nobenega križišča ne označiš, ustaviš se v preddverju, v vetrolovu nežnosti.

Vsako sekundo se kdo rodi in vsako sekundo kdo umre, kot iz minute v minuto vznikajo in se v nič razpuščajo ljubezni.

Noč sva razpolovila, prerezala sva jo na dvoje, označila sva vzhodni in zahodni del, da bi se po urah s počasnimi objemi nanaglo razšla in se zbudila v sprano jutro, sama.

Vzamem beležnico in stopim iz kamnite hiše med stare oljke nad zalivom. Zelena srebrnina listov valovi in skriva škržate, ki se nevidni pripravljajo na neumorno raskavo žužnjanje. Spustim se po položnem griču med oleandri in med granatnimi jabolki, pretaknem se skozi grmičje in grem po stezi do obale.

Tvoje oči se oblačijo v barve hitrih oblakov.

Pod žgočim oblokom neba, sredi svetlega, jarkega dne zdrsnem v kristalno sol vode. Beležnico sem spravila na suho, naj čaka … Potopim se v morje, v tvoje gibko telo, ki se izmika, a me vendar obdaja scela. Obliva me in me prekriva z vseh strani, nobenega koščka moje kože ni, ki se ga ne bi dotikalo. Odrinem se od skale in se poženem k dnu, ko izplavam, razširim roke in plavam mrtvaka. Sonce mi sveti navpik, in vse, kar slišim, je le pridušeno prasketanje in trkljanje kamenčkov. Z vsako sekundo lebdenja se bolj odmikam od obale, z vsako minuto negibnosti prodiraš globlje vame, zračni mehurčki me zapuščajo s srebrno verižico, da bi naredili prostor tvojemu tekočemu, prodornemu telesu.

 

*

 

Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla, zadržano, skoraj tipaje, a besed, ki jih je vsrkal zrak, ne morem priklicati. Vem, da si premolknil, zastal si, videla sem, kako si v sebi nekaj zaprl, pogled se ti je spremenil, kot bi zapahnil polkno. Tako jadralec pred čerjo v naglem manevru zasuka premec, prečka zaniha, vrv popusti in platno mlahavo zaplahuta, nekoliko zgubljeno, kot presenečeno, hipoma brez sape kakor ti, preden zajame veter z druge, nasprotne strani, da se jadro sunkoma izboči z glasnim tleskom in zaobrne kurz v gladkem zavoju.

Nenadoma se pooblači, piš potegne. Veter prevrača senčnike in nosi prve kaplje, ki preženejo kopalce. Jaz vztrajam na obali. Gledam bliske, ki prihajajo vse bliže, cepijo se v dolge proge, v kremplje, ki se zasajajo v obzorje in v moje zenice. Daleč si, neznansko daleč, in mnogi so med nama. Stisnem beležnico pod haljo, skrijem jo pred ujmo, in stečem pod nadstrešek.

Sunki vetra dajejo oprijemljivost zraku, oblikujejo in gnetejo ga v nekaj otipljivega, kot bi se najine besede v nočnih dvogovorih izsolile, ojedrile in utelesile v školjkah.

Niham s previsa raztrganega časa. Zaznamovana sem z vročico ali z dolgoživim strahom, ki iz zasede razkreči žrelo in useka s trizobim repom, podobe, ki nemara nadlegujejo tudi tebe, vse dokler jih ne utišaš z dolgim plavanjem v ledeni vodi. Takrat ponikneš v malo mesto, v brezimni kraj nekje na jugu, v zaledju Neaplja ali še niže, sredi Sicilije, kjer te nihče ne pozna. Strežeš pice v lokalni gostilnici, bratiš se s potomci Saracenov in misliš kdo ve kaj. Le kadar si zelo blizu, tako blizu, da gledaš svoj odsev v zrcalu moje punčice, postaneš nemiren s svojim razprtim, nenadoma tako slabo zavarovanim naročjem. Jaz moram ugotoviti, zakaj sva midva zdaj tukaj skupaj, praviš.

 

*

 

Ponoči sem ti nekaj povedala. Izrekla sem počasen, stišan stavek, po katerem si premolknil. Skozi vnetljivo tišino, gosto kot razžarjen zrak, je švistnilo spoznanje, da sem razkrila tisto, kar morda že ves čas veš, tisto, kar je tako zelo očitno in bo spremenilo vse, takoj ko se bo izvilo iz zastrtosti in sence, odprla sem nekaj, čemur se izmikaš, to, pred čimer se skrivaš in česar nočeš slišati, še posebej ne naravnost in na glas … še posebej ne na glas … nekaj najlepšega, a hkrati tudi nekaj najbolj strašnega, kar ti je kdo rekel … kot v grški tragediji, ko pade sodba in bogovi eno dajo, a hkrati drugo vzamejo. Potem ni nič več tako, kot je bilo (ko se je še zdelo, da so temine zgolj posledica luči), čeprav ostaja vse enako, negibno, ograjeno in zataknjeno, zazankano za zmeraj.

Somrak je resast, traja, kot dolga noč na skalnati obali, kot fotografija v zrnati sepiji, ki me ujame z beležnico v naročju, kako kljubujem uram in mokrim kamnom. Papir je vlažen, ves mehak, in sled svinčnika se še komaj zarisuje na podlagi. Pod tem življenjem je še eno življenje. Šivam besede, da ne pozabim, pišem, da ne bi šlo v nič, kot vse ostalo … ti in jaz, ki se premikava v počasnem kadru, trepetanje, pretakanje gibljivih slik in migotanje senc, zgostitve in zredčitve zračnih mas kot longitudinalno valovanje, zvoki, ki se ne zmorejo zliti v glasbo, utrinki, ki še niso zgodba, stavki, ki se spotikajo in omahujejo v asonancah.

Odložim beležnico in grem do vode. Zdi se skoraj trda, vztrajen, neizprosen piš jo je zloščil do sijaja. Pljuski zraka samovoljno odpirajo platnice in obračajo strani, da listi šumijo brez besed, z vetrom, ki mu ni do branja, s sapo, ki se dviga iz nevidnih grl odtekajočega časa. Poberem kamenček in ga potežkam, obračam ga med prsti. Čez elipsasto krivino teče temno siva žila, in zlizani, zaobljeni apnenec se mehko prilega skledici dlani. Kot rokohitrc ga vržem v zrak … ujamem, vržem, ujamem, a ga ne zalučam v vodo, zadržim ga, stisnem v pest. Nič ne sme zmotiti negibne gladine. Počasi stopim v morje, v hladno sinjino vzhajajočega dne. Ti se preoblečeš v brezmejnost in mi spolziš skozi spuščene trepalnice.

O avtorju. Helena Šuklje piše kratke zgodbe. Sodelovala je na literarnih delavnicah pod mentorstvom Vlada Žabota in Andreja Blatnika v okviru Beletrine, revije Literatura in JSKD. Njene kratke zgodbe so izšle na spletnem portalu AirBeletrina in v revijah Sodobnost in Mentor. S svojimi deli se je nekajkrat uvrstila v ožji izbor na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.