LUD Literatura

Po svoje sem pisal dve knjigi hkrati, ki sta bili ves čas v dialogu

Davorin Lenko z zbirko Goli objem

Pogovor z Davorinom Lenkom ob izidu zbirke Goli objem

Martin Justin

Davorin Lenko (1984) je avtor treh romanov in treh zbirk kratke proze. Za svoj prvenec Telesa v temi (2013) je prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Leta 2016 je objavil zbirko kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, dve leti kasneje pa roman Bela pritlikavka. Zbirka kratke proze Psihoporn (2020) je bila nominirana za evropsko nagrado za književnost, Triger (2021) pa se je uvrstil v ožji izbor za kresnika. Pogovarjala sva se ob izidu njegove nove kratkoprozne zbirke Goli objem (LUD Literatura, 2024).

Zbirka Goli objem je sestavljena iz kratkih zgodb, ki so vložene v esejistično celoto. Ta ima nekakšno samonanašalno strukturo: v njej pripovedovalec nagovarja »pisatelja v krizi srednjih let«, domnevno pisatelja pričujoče zbirke, torej tebe oziroma samega sebe. Kako si se odločil za takšno formo?

Želel sem eksperimentirati s pripovedovalcem oziroma z mestom, s katerega ta pripoveduje. Ta pripovedovalec (upam) očitno in jasno govori o sebi in iz sebe, toda to počne v drugi osebi ednine, kar ustvarja nekakšno distanco do samega sebe – to pa je seveda paradoksalno glede na to, da je ta isti pripovedovalec izjemno oseben in izpoveden. Mogoče mu to omogoča prav distanca? Poleg tega pa uporaba druge osebe ednine nagovarja bralce veliko bolj neposredno kot prva ali tretja. To se mi zdi še dodatna, čeprav nenačrtovana, vrednost tega pristopa.

Ko sem se začel ukvarjati s to knjigo, sem hitro ugotovil, da klasične forme enostavno ne delujejo in da bo potreben nekoliko bolj radikalen pristop. Po svoje sem pisal dve knjigi hkrati (esejistični, osebnoizpovedni del na eni strani in kratke zgodbe na drugi), obe pa sta bili ves čas v dialogu. Na koncu je načeloma obveljalo pravilo, da sva z urednico Veroniko Šoster dele, ki niso bili v najboljšem dialogu z drugimi deli, črtala iz knjige.

Nekje na začetku pripovedovalec tega povezovalnega dela izpostavi povezavo med krizo srednjih let, ko se življenje zdi razsrediščeno, in krizo koncepta zbirke s kopico nepovezanih zgodb. Sam o tej potezi razmišljam kot o avtofikciji, ki ne deluje zgolj na nivoju vsebine, ampak seže do forme dela. Ali sam Goli objem vidiš kot avtofikcijsko delo oziroma – kar do neke mere nasloviš tudi v sami zbirki – kakšen je tvoj odnos do te oznake?

Načeloma sem, če je le možno, zagovornik pristopa, da se vsebina odraža tudi v formi. Kadar to dobro uspe, forma dopolnjuje ali poudarja vsebino. Tak pristop pa mi predstavlja tudi izziv. Če se torej pri Golem objemu avtofikcija pozna na ravni forme, si to štejem v plus.

Kar pa se tiče samega pojma avtofikcije, se mi zdi precej nepotreben. Vsak tekst, sploh leposlovni, je do neke mere »avto«, »iz nas«, saj drugače kot iz lastne pozicije ne moremo pisati. In vsak tekst je do neke mere fikcija, ker smo sami nezanesljivi (na primer problem predrugačenja spomina skozi čas) in pogosto paradoksalni. Glede takšnih stvari sem postal zelo praktičen, in poigravanje s pojmi, kot je avtofikcija, se mi zdi precej samo sebi namen. »Problem« sem pa sicer naslovil v sami zbirki. Zanima me pojav samouresničujoče se prerokbe.

V pogovoru pa je udeležen še nekdo – pripovedovalec kot otrok, mladostnik. Na ta način zbirka tematizira odraščanje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, odraščanje generacije, ki ji praviš Columbine generacija. Zakaj Columbine?

Otrok se prikazuje protagonistu in stopa z njim v nekakšen dialog. Ker se poznata, drug drugega najprej pogosto mučita ali izsiljujeta za pozornost, pozneje pa njun odnos postane mehkejši. Ne moreta drug brez drugega. Tu je na neki način govora o sprejemanju sebe, sploh svojih temnejših plati, tistih nasilnih, sadističnih, samopomilovalnih, izkoriščevalskih … Pokol na šoli Columbine je na neki način simbol za te plati, ko so privedene do skrajnosti. Šolski strelski pohodi delujejo kot nekakšen skrajni skupek najstniškega/otroškega angsta. Od takšnega dogodka ni več povratka, zato Columbine v Golem objemu rabi tudi kot svarilo pisatelju in otroku, ki je bil.

Koncept generacije ima v zadnjih letih nekakšno renesanso, predstavlja prikladen model za razumevanje sveta. Hkrati pa marsikdo dvomi o njegovi razlagalni moči – težko je oblikovati konsistenten pojem generacije, postaviti jasne meje med eno in drugo, začrtati kategorije, ki naj bi jo določale. Kakšen je sicer tvoj odnos do tega koncepta?

O tej renesansi sicer ne vem ničesar, a koncept generacije se mi zdi do neke mere smiseln in prikladen, seveda pa je v naših življenjih toliko nians (osebnih in kolektivnih), da je zgolj z njim nemogoče opisati celoto, saj takoj zabredemo v posploševanje. Menim pa, da kot neko osnovno vodilo vendarle deluje. Približno enako stare ljudi bodo neki trenutni družbeni tokovi verjetno res vsaj podobno zaznamovali. Upam si trditi, da je na primer pandemija generacijo Z zaznamovala povsem drugače kot milenijce ali generacijo X, ker je covid prišel v ključnih letih osebnostnega in socialnega razvoja Z-jevcev. A seveda ni tako enostavno. Pandemija je pripadnika generacije Z, ki živi v mestu, zaznamovala bistveno drugače kot nekoga, ki živi na deželi. Tako pridemo do »generacij znotraj generacij«. V Golem objemu tematiziram generacijo Columbine kot podgeneracijo milenijcev. Mi smo odraščali v času, ko je svet nenadoma postal bistveno manjši in informacijsko bolj povezan. Najprej s satelitsko televizijo (vem, da se mogoče sliši banalno, a ta je res prinesla cel svet v vsako hišo z diskom), proti koncu devetdesetih pa tudi z internetom. Informacije so zakrožile hitreje kot kadarkoli prej, in ko je prišlo do pokola na Columbinu, to na neki način ni bilo več pol sveta stran. Milenijci smo bili prva generacija, ki je v svojih razvojnih, najstniških letih dobila praktično neomejen dostop do informacij (ki pa je bil v primerjavi z današnjim še vedno precej omejen). Glasba, filmi, pornografija … in seveda tudi nasilje. Vse to je postalo prosto dostopno in pogosto povsem zastonj! V dobrem ali slabem – to je pustilo pečat. Tudi zato, ker se vsaj nekateri milenijci spomnimo še časov pred tem pomanjšanjem sveta. Kot otroci smo živeli še v »starem svetu«, v najstniški letih pa prešli v »novega«. Mi smo vmes.

V zbirki se pogosto pojavlja tudi koncept »lastne sobe«. Le da ta ni predstavljena kot prostor emancipacije, temveč pribežališče, nekakšen fevd »razvajenih in zamerikaniziranih otrok devetdesetih«. Je bila ta navezava na Virginio Woolf namerna?

Seveda. Zanimajo me klasične ali ikonične ideje, prenesene v novo dobo oziroma sodobnejši kontekst. Če ta prenos deluje, če ga avtor/-ica »zadene«, rezultat pogosto ni več postmodernistično ironičen, ampak zelo udaren. Pogosto na nekoliko žalosten način.

Goli objem obdeluje izjemno težke teme – nasilje, bullying, samopoškodovanje … Hkrati pa je mestoma – oziroma prav na najbolj bolečih mestih – tudi precej komičen. Na primer: »Pekla te je – in te še peče – krivda, ker veš, da to izživljanje nad sabo, objektivno gledano, res ni bilo potrebno.« Kako vidiš vlogo humorja v svojem pisanju?

Pri pisanju kratkih zgodb v tej knjigi sem veliko pozornosti posvečal njihovim koncem. Skoraj vse imajo na koncu skorajda že punch line. Mislim, da je razlogov za to več. To mi je bilo v literarni izziv, želel pa sem tudi preprosto pokazati na absurdnost določenih situacij. S tem se mi je bilo zabavno ukvarjati in mislim, da deluje. Kar pa se tiče humorja v knjigi nasploh, je mogoče v meni odmevala misel Borisa Kobala, ki je v enem od najinih intervjujev rekel, da komedija včasih zareže bolj in huje kot tragedija. Ta misel je nekoliko predrugačila moj pogled na humor in mu dala nekakšno ostrino.

In še en razlog za večjo uporabo humorja v tej knjigi: ko padeš dovolj globoko v eksistencialistična vprašanja, lahko tudi ta podvržeš eksistencialističnemu prevpraševanju. Ugotovil sem, da potemtakem tudi vsa tonaža eksistencializma nima posebnega smisla ali namena, zato ni nič narobe, če se ob vsem skupaj tudi zabavam. Če se z mano še kdo drug, toliko bolje. Ta humor, četudi pogosto grenak ali ciničen, verjetno malo zrahlja težo tem v knjigi, ki jo omenjaš že sam.

V zbirki se pojavi tudi kolaž. Je ta tvoje delo?

Ideja in izbira slikovnega gradiva sta moji, sama izvedba pa ne. Zasluge za to gredo Andreju Hočevarju, ki je naredil res precej disturbing izdelek. Ta kolaž, ki je poleg naslovnice edino slikovno gradivo v knjigi, pride na ključnem mestu v pripovedi, ko se zgodi nekakšen preskok v odnosu pripovedovalca do sebe, nasilja in sveta. Tu sem želel, da so prikazani določeni ikonični trenutki nasilja in norosti devetdesetih. Ne želim pa razlagati, kateri dogodki so v kolažu. Zdi se mi, da bi ta s tem izgubil svojo vrednost.

Pripovedovalec večkrat omeni, da so te kritike tvojih prvih del označile kot avtorja, ki se ukvarja z »mejnimi spolnimi praksami«. Iz teksta je jasno, da se ti je to do neke mere zdelo nepravično, hkrati pa priznavaš, da so te pri pisanju vedno preokupirale nekatere fiksne ideje. Tudi nasilje, socialna izoliranost, Columbine so motivi in teme, ki Goli objem povezujejo s tvojim prejšnjim romanom Triger. Če se nekako vrneva na začetek – kako izbiraš teme svojih del, se želiš v prihodnosti rešiti te oznake pisatelja »mejnih spolnih praks«?

Pravzaprav me je pri vsem tem zmotila samo uporaba besede »mejno«, ker implicira, da tisti, ki moje delo opisuje s temi besedami, nekako pozna splošni presek človeške seksualnosti in ve, kaj je neki povprečni normativ človeškega početja v spalnicah. V resnici pa tega ne ve nihče – ker ljudje pač ne govorimo prosto o tem. Verjetno bi morali. Zanimivo bi bilo opazovati, kako hitro in kako daleč bi se te »meje« premaknile.

Oznake pisatelja »mejnih spolnih praks« bi se seveda z veseljem znebil, a to ni v moji domeni in v resnici pove več o tistih, ki jo uporabljajo, kot o meni – to pa me po svoje tudi zabava. Kot oseba in kot pisatelj pa imam seveda določene interese, obsesije, »polja« raziskovanja, pa tudi fiksne ideje. Čeprav slednje ponavadi res ne prinesejo nič dobrega, si upam trditi, da je ujetnik kakšne čisto vsak izmed nas. Določenih tem me v literaturi res ni strah niti ne vem, zakaj bi me jih bilo. Je pa res, da sem se z Golim objemom oddaljil od teh »mejnih praks«, kolikor pa so že prisotne, so večinoma prikazane v zelo drugačnem kontekstu kot v mojih prejšnjih knjigah. V eni izmed zgodb neka ženska na primer samo leži na kavču. Mačka pride jest in odide, rože ji umirajo, ona pa se brezbrižno sprašuje, ali ima kaj hrane v hladilniku, ali ji še dela radiator … Ve, da ji ni nič res treba narediti. Na koncu ugotovi, da je to »dobra pornografija«.

Ta primer najbrž lepo prikaže spremembo nekaterih mojih idejnih pozicij v Golem objemu. Kar pa se tiče »mejnih spolnih praks«, pa … Če nekdo samo pasivno in pomirjeno leži na kavču in razmišlja, je to s stališča seksualnosti ali pornografije spet zelo »mejno«. 🙂

O avtorju. Martin Justin (1998) je mladi raziskovalec in doktorski študent filozofije. Kot literarni kritik ter esejist sodeluje predvsem z revijo Literatura, od julija 2023 pa tudi ureja ta spletni portal. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Triger

    Davorin Lenko

    »Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

  • Hladna veriga 5/5

    Klemen Kordež

    V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta … →

  • Hladna veriga 4/5

    Klemen Kordež

    Ko je Tim svojo odločitev za delo pri Maksu na naslednji petkovi večerji obelodanil Deji in Jonu, ju je ujel popolnoma nepripravljena.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.