Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede

Arjan Pregl (foto: Uroš Abram)

Intervju z Arjanom Preglom

Ana Schnabl

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije. Et voilà, iz njegovih ust v Literaturina ušesa: spodaj lahko preberete pogovor o njegovi nedavno izdani zbirki kratke (kratke?) proze Dolga zgodba, ki se (še) ni znašla sredi nobenega škandala, marveč mirno pluje v bralski pristan. S svojo prvo zbirko O ženski, ki ni hotela z balkona je nastavil formo duhovitih kratkih do zelo kratkih pripovedi, ki nas popeljejo, kamor, no, nismo predvideli, in svoje postopke v Dolgi zgodbi še poglobil. Sprehaja se med najrazličnejšimi liki in tematikami, jih drzno obrača ali sprevrača in v literaturo prinaša stand-up momente, ki lahko marsikoga kar, no, zamislijo. Seveda pa Arjan Pregl ni kak diskreten umetniški lik iz Ljubljane, ampak tudi precej prezenten lik na Facebooku. Tam sem ga v resnici prvič brala in zato me je zanimalo, kako in kje se je njegovo kratkozgodbanje pravzaprav začelo …

 

Preden te je javnost lahko spoznala kot avtorja kratke (kratke) proze, smo te poznali kot slikarja in nato kot Facebook nindžo. Je to pravi vrstni red tvojega razvoja ali pa si pisal že prej?

Pri meni dejansko velja tista »že kot otrok je rad pisal«, vedno sem se ven vlekel s spisi, da sem oceno zaključil bolj navzgor. Učiteljica v osnovni šoli jih je rada prebrala, pa pred tablo sem jih moral potem večkrat predstaviti. No, to še ni imelo zveze z literaturo, začelo se je kasneje. Dejansko sem bolj zares začel s pisanjem, ko sem v reviji Likovne besede objavil nekaj strokovnih člankov o slikarstvu.

 

Koliko je akademija Facebook prispevala k tvojemu razvoju v objavljenega proznega avtorja? Ker sem tvoja FB prijateljica, vem, da so tvoje FB objave po intonaciji in postopkih podobne tvoji zdaj že v dveh knjigah objavljeni kratki prozi. So v korelaciji?

Dejansko se je začelo z blogom. Mislim, da leta 2006. Tega sem pisal zelo redno. A pisal sem take kratke, eno- ali dvostavčne misli, zaplete. Povsem nevede sem začel razvijati fiktivno osebnost, ki je bila delno, a ne popolnoma avtobiografska. Pisal sem pod psevdonimom »Kinky Tone«, a v nasprotju s pričakovanji ob tem imenu precej nezanimive reči: kako sem se s stolom na koleščkih zapeljal iz sobe v sobo in potem iz slovarja prebral kakšno besedo v nasprotni smeri. Nekega dne sem dobil mail študentke s Filofaksa, da jim je dal Andrej Blatnik za seminarsko napisati nekaj o mojem blogu. In sem si rekel – hmmm, kaj pa imamo tukaj? Nedolgo zatem sem poslal kratko zgodbo na natečaj AirBeletrine … in zmagal.

 

Seveda ne želim reči, da gre pri tvojih FB objavah in kratki prozi za isto stvar. Kar se tiče mene, se tvoji FB zapisi povečini nanašajo na aktualne družbenopolitične zadeve, tvoja proza pa tendira k univerzalnemu; v obeh primerih bralce siliš misliti, pri čemer se sprva vsi zgolj krohotamo. Kako pa pravzaprav sam presodiš, kaj je za na internete in kaj za v knjigo? Je ta distinkcija sploh še važna?

Joj, ta misel mi je res všeč – h krohotanju in mišljenju. Ravno to poskušam početi. Glede tega prekrivanja pa dejansko nimam tako velikih zadreg. Zelo zelo redke stvari so se znašle v knjigi, ki sem jih prej zapisal na Facebooku. Čeprav so lahko res kratke, tudi le nekajvrstične, realno napišem na leto okoli deset, petnajst kratkih kratkih zgodb. Facebook statusov pa vsaj tristo petinšestdeset. Glede prehoda od aktualnosti k univerzalnemu: to je seveda poglavitni razlog, zakaj se mi marsikaj ne zdi uporabno za knjigo.

Sem pa pred par leti odkril pisanje Félixa Fénéona in postal res totalen fen. Strašno zanimiv človek, anarhist, osumljen podtikanja bombe v Parizu, obenem zelo vpet v umetniški svet, skoval je izraz »neoimpresionizem«, recimo, ampak leta 1906 je eno leto anonimno pisal črno kroniko za časopis. In je v treh vrsticah vsakič opisal določen tragičen dogodek. In nič ni suhoparno povedano, ampak v elipsah, da sestaviš pomen šele čez nekaj časa, ko prebereš, nekateri zapisi so čisti presežek, stilsko dovršeno, obenem pa popolnoma reducirano. Čeprav gre torej za popolnoma aktualne dogodke, lahko zdaj to beremo kot univerzalno. S svojimi zapisi na Facebooku (še) nisem tam.

 

Si na strani tistih, ki trdijo, da zaradi internetov ljudje berejo manj, ali na strani tistih, ki trdijo, da zaradi internetov ljudje berejo več? Kvantiteta vs. kvaliteta?

Vsekakor sleherniki, da tako rečem, pišejo več, odkar so pametni telefoni in internet. Premalo poznam te raziskave, ampak moram reči nekaj drugega – blazno se mi zdijo zanimivi internetni memi, ki so tak nov preplet podobe in besede, obenem pa hecna vrnitev ljudskosti (ali kako se v slovenščino prevaja vernacular?) v ustvarjanje. Prihaja do novih form gledanja in branja.

 

Kaj ima knjiga, česar nima internet, da si vsi, ki pišemo, tako neznansko želimo imeti knjigo? Odgovoriti »honorar« ne velja.

Slavo in čast v malih elitnih krogih bralcev visoke literature? Mogoče pa je tako kot z Duchampovim pisoarjem, da je postal umetnost šele, ko je bil uvrščen na razstavo … oziroma iz nje izločen?

 

Tvoji kratkoprozni zbirki, O ženski, ki ni hotela z balkona in Dolga zgodba, odlikujejo humor, ironija in neprestano igranje z bralskimi pričakovanji. Rubrika: človek, ki se sprehaja po hodnikih onkološke klinike in te hodnike dobro pozna, ni nujno zdravnik ali pacient (ali pacientov bližnjik). So bralska pričakovanja pravzaprav samo človeški predsodki?

Mogoče, ja. Ampak konec koncev recimo tudi avantgarda ne bi bila mogoča brez bralskih pričakovanj, konvencij, desetletij in stoletij oblikovanja pravil razumevanja umetnosti in literature. Pravil, ki se jih potem lahko krši, do katerih se vzpostavlja distanca ali prelom.

 

So predsodki/pričakovanja vselej le slabi? Kako bi se brez njih orientirali v svetu?

Internetni mem pravi »stereotypes are a real time-saver« in do neke mere je seveda res tako. Dejansko naši možgani ogromne količine podatkov urejajo na način, da jih najprej razdelajo v kakšne večje skupine. Žal pri tem včasih vključijo kaj, kar dejansko ne spada v isto skupino. A če bi prav vsak posamičen pojav vedno gledali popolnoma na novo, bi bili opravilno nesposobni. Nekako tako kot tisti pravi vladar vesolja oziroma odločevalec v Štoparskem vodniku po galaksiji, ki prebiva v mali kolibi na nekem deževnem planetu in se dnevno čudi prav vsemu naokoli in vsak dan znova osuplo odkrije, da lahko s svinčnikom pušča sled na papirju.

Neke posplošitve, torej predsodki, so torej čisto normalne, a nujno je, da korigiraš to svoje default predalčkanje, ko opaziš, da imaš o določenem pojavu napačno predstavo. In tu seveda literatura pride zelo prav.

 

Zgodba, ki sem jo prej omenila – »Konec« –, je ena mojih ljubših, saj ultimativni tragični kontekst (smrt) sopostavlja z, no, ne-tako-zelo-tragičnim (razhod) in daje prednost prav slednjemu. Ko sem jo prebrala, sem se morala vprašati: kako si drzne? Res, kako si drzneš? Kako ti uspe, da se tvoje pripovedi ne prevesijo v cinizem, moralizem ali pa izpadejo kot zloraba?

Ja, tiste, ki gredo preveč čez mejo, izločim. Ali pa jih izloči urednica, kadar imam jaz premalo distance. Ali pa jih obdelujem toliko časa, da ohranijo močen čustveni naboj, kar si včasih želim, a da niso cinične in moralistične. Sem se zdajle spomnil knjige (režiserja) Harmonyja Korina, čeprav gre on večkrat tudi čez mejo (na veliko navdušenje Wernerja Herzoga): v svoji knjigi kratke proze ima recimo serijo takih vnaprej pripravljenih zapisov za samomorilce. Kot tiste voščilnice, kjer se samo podpišeš spodaj, vse ostalo pa je že natiskano. Tudi on pusti spodaj prostor za podpis. Se večkrat spomnim nanj, ko poskušam prepletati kakšne nasprotujoče si žanre, lege ali čustva.

 

(Na tej točki bi se ti rada opravičila, ker sem zgodbo »Konec« za bralce zdaj malce skvarila.)

(Ni sile. Je še oseminštirideset zgodb notri. A po mojem kljub vsemu vrednost zgodbe »Konec« ni le v koncu.)

 

Kako pa sicer sam gledaš na moralizem v umetnosti nasploh? Ali lahko privede do razmisleka ali pa je zgolj v funkciji spiranja lastnega obličja?

No, če te v literaturi ali vizualni umetnosti nekdo pelje k zelo jasnemu (moralnemu) poduku, je to seveda slabo, ni ne dobra literatura ne kakšen uspešen uvid. Po mojem so dobri taki teksti, ko se nenadoma kot bralec zaveš, da bi lahko tudi sam naredil kaj grozovitega ali strahopetnega ali pač neprimernega, če bi bile okoliščine drugačne. Ali vsaj dopustiš to možnost.

 

Kako pa se moralnost po tvojem prevesi v moralizem? Vprašanja o tem, kaj je prav in kaj ne, so seveda zelo relevantna, ampak pogosto ta vprašanja postanejo nekaj drugega …

Mogoče je glavna razlika v tem, da se z moralnostjo stalno soočaš, jo preverjaš in se kot akter počutiš osebno udeleženega, ne le da soliš pamet drugim in priložnostno stisneš kašen lajk pod perečo temo na Facebooku.

Čeprav je treba biti danes vseeno previden glede te distinkcije. Mislim, toliko stvari je danes prestopilo meje, toliko nekih nenapisanih pravil je kršenih, vsakodnevno, in prihajamo v čas, ko je treba ljudem recimo razlagati, da je nacizem nekaj slabega. Ker to nekako kar ni več samo po sebi umevno. Živimo v času, ko bi bilo nenapisana pravila očitno treba kar lepo napisati.

 

Nazaj k prozi: ob Dolgi zgodbi sem se pogosto vprašala, kako posamezna zgodba sploh nastane. Ali najprej oblikuješ punchline oziroma Veliko Razkritje/Veliki Preobrat ali dolgočasno začneš … na začetku, pač?

Različno je. Večkrat imam punchline na začetku in si potem zgodbo izmišljam sproti. Zelo sem zadovoljen, kadar zgodba, ki jo pišem, preseneti mene samega. Sklepam, da je zaradi tega boljša, če že mene preseneti. No, včasih pa dobim idejo začetka, zapleta, in ker takrat mogoče nimam časa, na hitro zapišem »le« scenarij zgodbe. Se pa zgodi, da je ta scenarij daljši od končne zgodbe.

 

Ti punchlini, če jim smem reči tako, so tvoja avtorska znamka. Je nastala po naključju ali si se po kom ali čem zgledoval?

Kaj pa vem, mislim, da je do tega prišlo precej spontano. Čutim bližino s kakšnimi avtorji, a ne nujno s takimi, ki bi na tak način zaključevali zgodbe.

Sem pa vmes potem prebral par teorij kratke zgodbe, in vsi njihovi avtorji bolj ali manj zabičajo, da se ne sme končati s punchlinom. Prepozno sem prebral te knjige teorije, hehe. Nekaj podobnega se mi je zgodilo, ko sem pred leti pisal kolumne za Dnevnik in me je potem en dan poklical urednik, da se mi zahvaljuje za sodelovanje in da bo naslednji teden objavljena moja zadnja kolumna. Jasno mi je bilo, da bom potem napisal kakšno metakolumno o pisanju kolumn. Saj dejansko se ne spomnim najbolje, kaj sem napisal, a takrat sem šel brat, kaj kolumna je in ni kot žanr. In tam je bilo prvo pravilo, da začneš kolumno pisati, ko imaš povsem jasno predstavo o problemu, pa tudi da moraš imeti o problemu jasno izdelano mnenje, poanto. Jaz sem se jih loteval povsem drugače, skozi kolumno sem si hotel večinoma razjasniti reči in potem spotoma priti do zaključka. Evo, pri kolumnah bi moral vseskozi imeti punchline, pa ga nisem imel.

Mogoče pa nezavedno kanaliziram kakšnega Johna Baldessarija. Ko je našel neko knjižico o fotografiranju, je potem fotografiral natanko tako, kot je notri pisalo, da se ne sme fotografirati.

 

Te zanimajo tudi daljše forme ali drugačne kratke forme?

Za zdaj se mi še vsekakor zdi, da v tej obliki zgodb nisem prišel do konca, in me še dalje zanima. Sem pa vmes že začel pisati (malo) daljše besedilo bolj eksperimentalne narave, žanrski preplet recimo potopisa, kriminalke, esejev in kratkih punchlinov. Dve od predvidenih desetih poglavij že imam. Če bo šlo tako naprej, bom končal čez kakšnih osem let … Upam sicer, da bo šlo naprej drugače in da bom zaključil prej.

 

Kakšne občutke želiš s svojimi kratkicami vzbuditi bralcu? Poleg seveda presenečenja.

Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede. Racionalno in čustveno. Z namenom – kot sva govorila –, da se ustaljeno predalčkanje malo premeša. Ker se mi zdi, da tudi čas zahteva, da kakšne reči na novo postavimo.

 

Ponavljam: ne glede na obravnavano tematiko so tvoje zgodbe praviloma duhovite in ironične. Zakaj si tako zavezan humorju in ironiji – ne samo v prozi, pač pa tudi v svojem likovnem delu? Je človeški obstoj tako zelo komična zadrega?

Kaj pa vem, nekako naraven odziv mi je to. Bolj kot komično zadrego bi pa dal za referenco bahtinovski karneval, preplet komičnega in tragičnega.

Ob karnevalu so bile za kak dan stvari nestabilne, pozicije v družbi, vladarji in podložniki so menjali mesta, spolne vloge so bile negotove, mešale so se grožnje z blasfemijo in svoboda govora … Mene to izjemno spominja na naš vsakdan. Ampak če je Bahtin to karnevalskost in ta smeh opisoval v luči utopičnega in svobode, se danes razvoj družbe kaže bolj v smeri razvoja distopije.

 

Ali zate obstaja limita humorja? Teritoriji, ki jih humor ne sme obiskati? No laughing matters?

Mislim, da ne. Sem slišal že dober humor na bolj ali manj vse absolutno neprimerne teme. Je treba pa biti res dober in precizen. Pa še en kup okoliščin je zraven. Recimo, eno je, ko se Larry David, sam Jud, ki ima med predniki žrtve holokavsta, v stand-up nastopu sprašuje, na kakšen način bi v Auschwitzu na zmenek povabil dekle, drugo pa, ko neonacisti delajo podobe Žabca Pepeta, ki se krohota kot paznik v taborišču. Prvo – kar je sicer zelo cringy (skremži) – vzbuja smeh, ki sprošča napetost, drugo pa je posmeh žrtvam, kar pa ima tudi neposreden politični namen.

Mislim, da bi lahko tudi za dober humor uporabili tisti rek, ki se je pojavil že ob različnih panogah: da zmoti tiste, ki jim je preveč udobno, in tolaži tiste, ki jim v življenju ne gre najbolje.

 

Zgodba »Legenda« se zaključi s pogostim uvidom, da so nekateri realni dogodki odvijejo na način, ki je larger than fiction. Če bi te dogodke popisali v prozi, bi bila to slaba proza. Zakaj je po tvojem tako? 

Po mojem mora biti proza vseeno pregnetena na neki svoj način, da je lahko, kot si že zgoraj rekla, univerzalna. Bi pa vseeno omenil, da čeprav se ta zgodba konča prav s poantiranjem odnosa med realnostjo in fikcijo, mi je šlo celo bolj za zapis »legende«, zgodbe recimo, ki kroži, ki se širi, ki neki dogodek povzdigne na raven nečesa simbolnega, četudi gre, če to kot bralec verjameš, »le« za opis poteka popoldneva znanca ali prijatelja. In kako se tak znanec povzdigne v legendo, sodobnega (osebnega) junaka.

 

Kratka kratka … zgodba »Beli svet« funkcionira kot kratka kratka zgodba, pa tudi kot grafična intervencija v izdelek – knjigo – in tudi kot grafična intervencija v ostale zgodbe. Podobno »grafična« je tudi »Samohranilka«. Nobena od zgodb ni takšna po naključju, pa vendar – si kot likovnik vseeno pomislil na videz knjige? (Boš šel prihodnjič še dlje?)

Eno bolj vizualno sem vključil tudi v prejšnjo knjigo, ko črke popišejo in zarišejo pot sršena. Nekatere pa sem izločil. Za naprej ne vem, vseeno mi je bilo tu vodilo, da zgodba deluje kot zgodba. Ni pa rečeno, da ne bom enkrat …

 

In ko ravno omenjam likovnost: kako se počutiš kot državni sovražnik?

Haha. No, daje mi zadoščenje, da moje Facebook zapise, četudi niso visoka literatura, nekateri očitno jemljejo zelo zelo resno.

 

Bi lahko napisal kratko kratko avtobiografsko zgodbo z naslovom »Državni sovražnik« (do 1000 znakov)?

Bi. 🙂

O avtorju. Ana Schnabl je dvakrat nagrajena pisateljica, avtorica kratkoprozne zbirke Razvezani, prevedene v srbščino in nemščino, in romana Mojstrovina, ki se mu prav tako obetajo prevodi. Piše svoje tretje delo. Živi v Kamniku s fantom, dvema psicama in mačkom Lievom.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Antijunakom dam šanso, da se spet najdejo

    Nina Medved

    Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

  • Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

    Nika Švab

    Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Izdelava: Pika vejica