Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

Premražen je ležal na puščavskem pesku. Predramili so ga prvi sončni žarki.  

»Kje sem?!« Vstal je in se napotil v nasprotno smer od žareče krogle, da mu ne bi preveč bleščalo v oči. Razbijalo mu je v glavi. Stresel si je pesek z obleke in odvezal kravato. Ko je hodil že kakšno uro, je vzšlo še eno sonce. Preberi

Nebo brez oblačka in sonce visoko na nebu. Vročina. Urejene trate obdajajo dovoze. Vrstne hiše so bolj kot ne enake. Pred eno od njih se ustavi manjši kombi, iz katerega izstopi mladenič s športno frizuro. Odpre stranska vrata na vozilu in bronaste mišice se mu rahlo napnejo, ko prime težko torbo z orodjem. Stopi do vhoda. Pozvoni.Preberi

Preden je Hamza odšel v nebesa

Veter dviguje pesek in prah. Vrtinči ga po praznih ulicah, čez ostanke zgorelih vozil, čez razbito steklo in madeže nafte, čez gume, iz katerih gleda žica, in razmetane zidake. Tu in tam odjekne strel. Golobi v kletkah ob steni vsakokrat prestrašeno poskočijo, se začno prerivati in skakati drug po drugem, ker hočejo ven in stran. Vsi bi hoteli stran, tudi ljudje, tudi potepuški psi in druge živali, kar jih je v mestu še ostalo.Preberi

Zdaj se moram voziti v čisto drug kraj. Začel sem hoditi na drugo poklicno šolo. Zadnjega pol leta sem bil doma. To lagodje že počasi pogrešam. Na bolniški je super. Upam, da bom na račun skolioze enkrat skasiral invalidsko pokojnino. V življenju bi se namreč rad posvetil intelektualni dejavnosti in lenarjenju.Preberi

»Kaj …? Kaj si rekla? Haloo … si tam, halo, pizda, me slišiš …?« je prekipelo drobnejšemu tridesetletniku s ponošeno bledomodro kravato, v desni roki je stiskal gluh mobitel, medtem pa z levico tipal po žepih in iskal kartico, s katero bi odprl steklena vhodna vrata v stavbo. V tistem trenutku je dve nadstropji više v stanovanju številka 204 drugi moški, recimo mu na primer Tomáš, skozi okno opazoval blago valovito pokrajino. V misli se mu je spet prikradlo nadležno vprašanje, ki ga je preganjalo že od predvčerajšnjim.Preberi

Lorem ipsum

Sedel je na postelji in zrl v temen profil. Obrnjen je bil proti edinemu viru svetlobe, tankemu snopiču, ki se je komajda prebijal skozi staro ključavnico in padal na preperel parket. Profil majhne odprtine je imel nenavadno človeške poteze. Pogledal je stran. »Obrazi,« si je zamrmral. Zdaj jih je videl že povsod. Ko je zamižal, je vedno začutil nos tik pred svojim, čelo, ličnice, brado, veke. Ne oči! Veke. Zaprte veke, ki pa ga niso motrile nič manj. Kot bi tiPreberi