Tri zgodbe iz vročičnega delirija

Zgodba o naši hiši

Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga. Včasih potem zbolim in se premočen obračam na postelji, prosim za dežnik, da me vsi grdo gledajo in me je že naslednjega jutra sram. Včasih gremo ven na sonce, da se posušimo, ampak potem mi zmeraj rečejo, kako se to ne spodobi, češ, prej ko slej je treba nazaj, in gremo domov.

Zgodba o komiku

Nekoč je živel komik, ki se je ponašal z židovskimi vici. Kljub povpraševanju se je zgodilo tako, da si je leta 1944 vzel tisti dolgi odmor in spisal nekaj tisoč strani vicev. Ko pa se je vrnil v svet, si je moral priznati, da ni več nikogar, ki bi mu prisluhnil.

Zgodba o morski deklici

Kadar se napije, stric govori o tem, kako so k štoru zvlekli morsko deklico, opletala je z repom in kričala, kot to počnejo zmeraj, preden jih obglavijo. Prosila jih je v nekem tujem jeziku in se obračala k morju, tako da so ji čelo prislonili na štor in potem je tisti ta stari s tržnice nehal brusiti nože, stopil je čisto do nje, tako da so se vsi smejali, ko je pač zbijal tiste štose, ki jih zbijajo zmeraj, preden jih obglavijo. Jokala je bisere, ki so jih zmetali nazaj v morje, opotekali so se okoli nje in starcu govorili, kje naj zareže, in potem je to res storil. V tišini so jo odnesli na pomol, jo vrgli v morje, se objeli, se s solznimi očmi ozirali naokoli in pravili, kako tega pravzaprav niso hoteli. Najglasneje izmed vseh je jokal starec, ki so ga stresali za ramena in mu govorili, da je treba, kar je treba, saj nihče ni kriv. Skratka, razumeti je treba, potem zmeraj pravi stric, razumeti je treba.