Poln nos vprašanj

Rok Bavčar

Ježja izbira

 

Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.« V nizkem letu se mu je približevala sova. Vedel je, da ima svobodno voljo samo do trenutka odločitve. Usoda je hotela, da se je modra roparica do sitega najedla. Ne ve se zares, ali je rignila ali skoviknila: »Ne enačit budilke s petelinom!«

 

 

 

 

 

 

00’s trick

 

Stanovanje je bilo polno slik, knjig, plošč, cedejev, devedejev. Bilo je polno vse navlake, ki je v intelektualnih krogih tako zelo spoštovana. Neizkušeno oko je komaj lovilo sapo od vse te mogočnosti, kaj šele da bi uspešno prebrodilo skozi labirint. Nekaterim se je vse skupaj zdelo neokusno bahanje, drugi so to cenili kot znak razgledanosti in pravilne drže do življenja. Vso to odvečnost, ki ga je spravljala v smeh, je imel zato, da so ga zamenjevali, da ga niso spraševali, da je bil lahko sam, da je lahko korakal po sobi, se zleknil, usedel, počel nič, mislil. Nič velikega ni bilo na tem, nobene vzvišenosti, nič nerazumljivega se ni pretakalo po žlebovih te samote. Bila je le trdnjava, ki si jo je sezidal iz nuje, da so lahko njegovi številni obrazi nemoteno lajali in zavijali potepuške misli. V samoti je dovolj peska in vode, da si lahko dan za dnem gradiš pobočja novih puščav.

 

 

 

 

 

 

Kako postati dober?

 

Dobrega človeka še pes ne ugrizne! Kako postati dober? Kar naenkrat, iznenada, sredi belega dne sem postal kura. Hotel sem sporočiti to čudno spremembo, a sem lahko samo ponavljal »kokoko, kokoko«. Zaprli so me v kurnik. Nekaj časa so me božali. Dokler sem izločal jajca. Ko so se moji jajčarski dnevi končali, so me prijeli za glavo in vrteli po zraku. Zlomili so mi vrat in me obglavili. Zdaj sem juha, ki brbota besede. Ravnokar me zajema žlica ob nedeljskem kosilu. Tako sem postal dober. »Mmmmmm.«

 

 

 

 

 

 

O avtorju. Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri zgodbe iz vročičnega delirija

    Aljoša Toplak

    Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

  • Dvanajst

    Helena Šuklje

    »Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

  • Zgodba, dve, tri

    Bine Debeljak

    Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

Izdelava: Pika vejica