Alfredo Buonanotte
Rok Bavčar
Alfredo Buonanotte je vse svoje življenje težil k pokončni drži. Masa telesa, ki je to zaobljeno telo vlekla k tlom, je bila v vojni. Vojskovala se je z vsem potratnim in odvečnim. Njegov videz, ki je izpodbijal izrečene besede, je domoval v prizanašanju.
Hitel je skozi dvorane, odrival je stražarje in zavese, kot da bi z rokama poveljeval enotam, je z levico in desnico mahal okoli sebe, da bi čim prej prišel pred Veliki svet. »Uspelo je, uspelo, končno!« je kričal in odprl vrata. »Lahko skačemo!« Zagledal je tri pare oči, ki so debelo buljile vanj. S sklonjeno glavo je počasi hodil mimo vseh grdogledih stražarjev. »Zakaj ne razumejo, da imajo vse, ves postopek, pa se ne odločijo!«
Alfredo je bil dober človek,
dober za pokopat.
Alfredo je bil droben človek,
droben za objet.
Alfredo je bil ves čas na preži.
Bival je v veselem strahu,
da stvari niso tako preproste, kot se nam dozdevajo.
Vsaj enkrat na dan je opazil kakšnega neznanca,
ki ga je pozdravil.
Včasih je ta dvignil roko,
včasih mu je samo pokimal,
včasih ga je samo pogledal,
kot da ga razume,
kot da se poznata,
da tudi on ve,
za kaj gre.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.