Zakriči in vladaj

Ponovno zavpij, ugovarjaj!
Brez prebite pare
se zmernost približuje
počenemu grošu.

Aparat je uničen.
Še vedno smo v jamah
in vladamo s prsti po stenah.

Smola nas drži kot vosek,
da kričimo scenarij.

Eksterier, dan, obala:
Iz vode se dvigne pojava, gledamo iz njene perspektive. Razdražena je in slabe volje, huduje se nad človeštvom: »Govore, a ne delajo, govore, a ne delajo!« Je kot Janez Svetokriški na amfetaminih. »Na noviga lejta dan.« »Prviga, ki najdem ga, povprašam, če napak odgovori, pokončam ves svejt.« Dvigne se iznad morja in potuje proti plaži. Sliši glasbo in otroško kričanje. »Aha, ohoh!« Vidi šotore in gre proti kampu, prikolice, ljudje. Dve družini z otroki sta za mizo in glasno razpravljajo, otroci se igrajo, odrasli jejo in pijejo. Duh, kamera, se premika proti dogajanju, fokusira se na deklico, ki sedi v očetovem naročju. Deklica je edina, ki ga zazna in steguje roke proti kameri. Bližnji kader na dekličinem obrazu, ki je ves umazan od hrane. »Kje je tvoj oče?!« jo jezno vpraša duh. Deklica se zasmeji in ga skuša pobožati. Ker ne zna razločno govoriti, reče: »Pije Kralovačko!« Sliši se zvok odprtja steklenice piva in vpitje, ki se stopnjuje in ponavlja.