nič strašnega,  / le dah, ki ga prereže na pol kot kutino

Prvo nebo / je v tebi

Nihče ničesar ne pričakuje od tebe.

I.

Počasi, po gumbih odpeti telo
ko hlastaš za zrakom
kot zrela kostanjeva ježica
razklene svoje bodeče pesti.
Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah
žil
utrujena ladjevja so zakopana v njihovem pesku
in se iz njih iztrgajo kot strdki,
šopki maka, ki veni
se začnejo zlivati
od vratu proti trebuhu
in rdeče polje
tvojega odpetega telesa
trepeta v hladnem vetru jutra.Preberi

Nek majhen okusno pripravljen pogreb,
z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih
in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha.

In z dekleti, ki strežejo vino,
od katerih bi rad eno zapeljal,
v sosednjem prostoru pri prižgani sveči, ali brez nje.Preberi

Včasih svet obstoji ob nekem čustvu,
ki vedno znova ustvarja galaksije in

mlečne poti do srca. Kot injekcija
odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje

in ujame odsev sonca in naju – v
nekem drugem času in prostoru.

V občutku trde zemlje pod nožnimi
prsti in zagozdenim kamnom podPreberi

Moje misli, alohtone,
napljavljene s tokom vsakdana,
zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita,
sprane vsakršne izvirnosti,
se združujejo v običajne oblike.
V okljukih se ob pločevinkah piva, preobraženi
plastiki, steklu, zmehčanem v ušesne dragulje,
nalagajo alogenični delci.Preberi

telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.Preberi

Z Bertoltom Brechtom zajtrkujem pod lipo.
Moj krožnik je obarvan rumeno, njegov oranžno.
Jajce na oko, razcveteno med nama obema,
po zaslugi sonca, po zaslugi neba
ne vpije več po pozornosti.
“Mein Lieber Freund,” bežno reče,
“ti verjameš v Vzhodno Evropo?”
Vrhovi dreves hoja po vrvi, njih vznožje
natlačen čajni jajček. Ob slovesu
mi da recept za koktejl,
že dolgo iz mode, in prosi, naj nikdar več
ne gonim resnice. Odvržem
mu hvala, da ga tu in tam lahko držim za roke.Preberi

Sedi
Brezimen
Seveda obstaja ali bolje
kmalu bo obstajal
Sedi na robu svojega obstoja
Je na robu peščine in človeštva
z očmi uprtimi v praznino
v njihovo lastno izbočenost
V tišini njegove prebujene biti se odpira obzorje kot se še ni nikoli, prostor ki ga motri
ki se ga uči motritiPreberi