telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.Preberi

Z Bertoltom Brechtom zajtrkujem pod lipo.
Moj krožnik je obarvan rumeno, njegov oranžno.
Jajce na oko, razcveteno med nama obema,
po zaslugi sonca, po zaslugi neba
ne vpije več po pozornosti.
“Mein Lieber Freund,” bežno reče,
“ti verjameš v Vzhodno Evropo?”
Vrhovi dreves hoja po vrvi, njih vznožje
natlačen čajni jajček. Ob slovesu
mi da recept za koktejl,
že dolgo iz mode, in prosi, naj nikdar več
ne gonim resnice. Odvržem
mu hvala, da ga tu in tam lahko držim za roke.Preberi

Sedi
Brezimen
Seveda obstaja ali bolje
kmalu bo obstajal
Sedi na robu svojega obstoja
Je na robu peščine in človeštva
z očmi uprtimi v praznino
v njihovo lastno izbočenost
V tišini njegove prebujene biti se odpira obzorje kot se še ni nikoli, prostor ki ga motri
ki se ga uči motritiPreberi

za Louise D.

Narišem stol
in usedeš se nanj.

Omenim sonce
in pomežikneš z očmi.

Sanjam o mizi
in prisedeš k jedi.

Izrečem besedo voda
in z njo si splakneš usta.

Izmislim si nekaj o ljubezni
in podariš mi nasmeh.Preberi

Mogoče sem najnujnejše
že napisala in bo zdaj
treba delati kaj drugega.
Malo mi je žal in malo
me pretresa, če je res tako.

Toda neznosno se mi zdi,
da bi nekega dne nenadoma
padla v komo ali smrt
in ti ne bi rekla, ne bi niti
omenila, kako je zdaj.Preberi

V očesu reke Magdalene
se zrcali potovanje resnice o meni.

Ubogo je,
niti najmanj podobno toku prvakinje.
Vzporedno se mora cijaziti kot Via 40
in iskati alibi,
se pretvarjati,
da je posebna oblika zraka
in ne navaden kisik.Preberi

nanesla je skupaj drobir,
čigre gnezdijo v skladih.
V podzemlje se vozijo ljudje
črnih obrazov, črnih dlani,
v vozičkih, polnih premoga.

Danes so ptice letale nizko,
morje se je penilo od sonca
in beton je bil utirjen pod njim.
Elektrika se je vklapljala in izklapljala.
Trajekti so vozili redko, počasi,
polni besed.Preberi

Prvi berejo stopinje v podrastju, sledijo
mahovom na severni strani dreves,
prepoznavajo specifične
konstelacije oblakov.

Drugim so jasne silnice mostov,
medtem ko se ljubimci naslanjajo na
njihove stebre. Razumejo
zapletenost premičnih fasad in
sistem metrojev pod kanalizacijo.

Tretji strmijo iz teme prvih
v razsvetljena okna drugih,
spijo na lakiranih zelenih klopcah
s podloženim časopisom, stojijo
na vogalih in opazujejo razpoke,
ki tečejo čez fasade, bršljan,
ki se širi čez hiše, geodete,
kako tiho merijo pokrajino
v nenehni borbi za prostor.Preberi

Potem so me zbudili koraki s stopnic, preplavila me je groza,
da bo nekdo vdrl v razmetano sobo in vstal sem v maniri vojaka,
ki ga v jarku zbudijo eksplozije leta 1915. Na živce si grem, zdaj
ko vidim, kako sem svojo ranjenost nosil okoli zapestja kot kos usnja.
Vihal rokav in ga brezsramno kazal vsakemu, ki ga je zanimal ali pa
kar tako. Vem, ni bistvene razlike. Ostajamo razboleli in tudi v prihodnje
siPreberi

Bleščeče sive ribe v kravatah in suknjičih
sedijo ob mizi, pogrnjeni z belimi prti,
in modro, a z užitkom kadijo nežne rdeče
cvetove. Od slasti sedenja
dobivajo sladkorno. Natakarji v belih livrejah
jim vlivajo mentolov pastis v kozarce. Nekdo
vpraša: »Ni to mogoče malce preveč
sirupa?« A riba na moji desni ga
gosposko potreplja po roki:
»Nikakor ne, sir.« Riba ve. The Fish Knows
Everything. Ribe pišejo: pisatelji in pesniki so.
Ob njihovi strani sedijo secesijske deklice s klobučki.Preberi