Arhiv prispevkov z oznako pesem (74)
Ana Svetel
Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.Preberi
Glorjana Veber
Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz
Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači
kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin
1988. leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kissin lovi svoje roke
zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskega s Karajanom
Bom še kdaj videla kopno?Preberi
Robert Simonišek
Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.
Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.Preberi
Matej Krajnc
Že dneve in tedne in leta čakam, da bi mi sporočili.
To je to. Kar koli. Vsako sporočilo bi bilo
dobrodošlo. Zato na koncu stavkov postavljam
tropičja in bedasto gledam, kar mi štejejo
v prid. Bedasto gleda, rečejo, gotovo je vodljiv.
Pokimam, z nekakšnim avtocestnim nasmehom,
pa so še bolj zadovoljni. Saj, rad ustrežem,
mir je dragocen, potem jih pa lahko izza voglaPreberi
Karmen Jordan
Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kot
Preberi
Gregor Podlogar
Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
PodrtePreberi
Tomislav Vrečar
Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.
Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?Preberi
Kristina Kočan
ko ne potujem kuham in ko ne
pišem tudi veliko kuham takrat tudi pečem in
razmišljam o kolesih in murvah
murve so včasih rasle pred hišo
v kateri sem odraščala
oče je vedno vedel za rabutanje
zaradi temno rdečih sledi
okoli ust in širokega nasmeha
pred hišo je bila ravno ena murva
za vsakega otroka iz soseske
srečni tisti ki so izbrali belo nobenih madežev
v življenju vedno izbiram stvari ki puščajo sledi
rdečo murvoPreberi
Juš Škraban
Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.
Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.Preberi
Aljaž Krivec
Pejsaži mest in ptic so vlekli krajce,
na mokri šoti se kamenje lomi,
samí smo smešni, sami smo fantomi,
v vulkanih iščemo železne srajce.
Mesec porabi svilo, hrome zajce,
bojijo se mrež, kupček listja dvomi,
njih mastni kremplji, vest in mrest aromi,
ki polni polne žepe moje srajce.Preberi
Ana Pepelnik
Najkrajša pesnitev se začne
danes. V tem trenutku
ko sneg pada že tretjič letos.
To je leto 2013. Februar.
Ko včasih prestraši podatek.
Najprej je bilo grmenje.
Še prej se je zabliskalo. Enkrat.
Samo enkrat. Potem se je stresla
zemlja. In rodil se je strah.
Ampak kmalu je minil. Skozi
odprto okno je vame butnilo
življenje. Takšno kot je. Ptičje
petje šumenje z oddaljenih cest
sonce ki tali. Sneg. Take stvari.
O žalosti bi rajePreberi
Tone Škrjanec
pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.
PreberiJedrt Maležič
Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po Metelkovi
Preberi
Gašper Torkar
Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli
nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnikPreberi
Glorjana Veber
imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi
Glorjana Veber
Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost
Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi
Katja Perat
Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi
Literarno-umetniško društvo Literatura, Tomšičeva 1, 1000 Ljubljana
predsednica: Tina Kozin
ludliteratura@yahoo.com, tel. 01/251 43 69 ali 01/426 97 60
ID za DDV: SI62575694, matična številka: 5686750000
Uradne ure: ponedeljek od 11h do 12h, sreda od 11h do 12h, četrtek od 11h do 13h.
O mediju in pogojih sodelovanja
Navodila za pošiljanje prispevkov
Splošna pravila in pogoji nagradnih iger
© avtorji in LUD Literatura www.ludliteratura.si
Elektronski medij www.ludliteratura.si podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Javna agencija za knjigo RS.
Izdelava: Pika vejica