Spal sem deset minut, zdelo se je kot ure

Potem so me zbudili koraki s stopnic, preplavila me je groza,
da bo nekdo vdrl v razmetano sobo in vstal sem v maniri vojaka,
ki ga v jarku zbudijo eksplozije leta 1915. Na živce si grem, zdaj
ko vidim, kako sem svojo ranjenost nosil okoli zapestja kot kos usnja.
Vihal rokav in ga brezsramno kazal vsakemu, ki ga je zanimal ali pa
kar tako. Vem, ni bistvene razlike. Ostajamo razboleli in tudi v prihodnje
si to lahko obetamo. Prizadejamo rane, ki so globlje, kolikor bolj si prihajamo
bliže. »Davek na dodano vrednost,« bi najbrž rekel Frank in vsi tisti čudoviti
ljudje, ki so hodili med pisanimi taksiji in odprtimi kanalizacijskimi jaški
s soncem na obrazu. Eno je res: naše oči skačejo od črke do črke, dihamo,
živimo, tukaj smo, v sredini vsega, kar v resnici potrebujemo, v mestu,
ki smrdi po novem letu. Letos sem po mobitelu poslal tri voščila trem
popolnoma naključnim znancem. Voščila zato, ker me neumni mali rituali
polnijo z začudenjem. Naključnim znancem zato, da bi kronično pomanjkanje
domišljije skril pred tistimi, ki jih rad objemam močno in z obema rokama,
s katerimi posedam in tekmujem v klevetanju tega mesta. Z nastopi,
vrednimi najboljših državnih tožilcev, prepričujemo ostale in sebe,
sebe in ostale, da je samo še vprašanje časa, preden zapustimo te ulice,
zamenjamo to življenje za neko drugo. Toplino skupnega minevanja
smo iz nenapovedanega gosta že zdavnaj vzgojili v domačo žival.
Jutra plimujejo ob naših posteljah. Večeri se približujejo od daleč in se
ustavljajo ob peronih. Kot počasne lokomotive.