New York je že daleč in
Boston se počasi približuje
ves dan posedam tam kjer
se gnetejo filtri ki omogočajo
zavest

nekje gori ogenj
ampak ne tukaj
vse ceste izgledajo prazne
po njih se razlegajo bližine

nič ne znam
vse gre iz mene
in se nekam usede
koliko velja žerjavica ki sije nemirPreberi

Pričakujem pozornost, ne dajanje, temveč jemanje,
veliko ribo na pladnju, s koprivo v nagobčniku,
telesnega stražarja v pripravljenosti na strel z zaprtimi očmi,
keramično pisalo v levi roki, z zahvalo predsednika obrtne zbornice.
Ker nisem sam, se moram družiti z bolečino.
Na koncu je konec vedno krajši.Preberi

kaže, da danes ne bo nič
s sprehodom po mestu. tudi
večerni obisk je začel vse
bolj viseti v zraku. hladno postaja
in pečice še ne delajo. v zraku
je polno topolovih semen, ki
kot kakšne brezvoljne ptice
v depresiji, vse zvite
v klobčič, v mraku čemijo
naokrog za spuščenimi roletami
sveta. po dolgem času
sem včeraj spet videl
Johna Wayna, kako lepo ritmično
poskakuje na konju. ves
mlad je bil videti, zagledan sam
vasePreberi

Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi

Pridi,
peljala te bom v naše drugo stanovanje.
Tam ni ničesar
razen pralnega stroja in kavča z okrasnimi blazinami.
In črne luknje v edini omari.
In občasnega prahu na balkonu.
In mojega mrtvega otroka v formaldehidu.
Na kavču se da dobro seksati,
sem že poskusila.
Črna luknja je povsem neškodljiva,
včasih le izvrže kakšno zveriženo vesoljsko raketo
in potem se mati razburja,
da živimo kot v Kosovelovi pesmi.
Tisti o smrti Evrope.
Prah je pačPreberi

V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena.
Zvezki v njej si sledijo, kot si bodo jutri sledile
šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena
čez stol. Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena, rjuhe
so hladne. Mama v spalnici lika perilo in gleda
film na televiziji, oče je že v postelji in gleda z
njo. Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Priprem okno, stopim na balkon inPreberi

Avantgardo sem zavihal v kavbojke,
da so gležnji zadihali s svojimi pljuči,
in me je blagoslovil ulični bog, ki je
tudi lastnik knjigarne v kavarni ali
obratno. Želje sem razdelil podobno
kot jih delijo Savages; na obscenost
in ludizem. Med spremljavo toka idej
sem naročil irsko kavo in napolnil pipo.
Z žličke polizal smetano. Se spogledoval
z rdeče našminkano žensko. Zardela sva,
ker se je tako pričakovalo. Odprl sem
knjigo poezije in se delal, daPreberi

Zgoraj nad nama oblaki.
Smisla prazne bele pare.
Kaj nama skrivajo?

Zgoraj nad nama neslišen vihar.
Kot košček papirja se vrtinčiva po zraku.
Koliko časa torej preostane?

Veter naju podi skozi polja parnih grmad.
Med nama in svetom prerezane žile.
Zadnji jesenski list pada med naju.Preberi

Za S.

Lepo našminkan moški,
ki ni moški in tudi ni ženska,
ima predstavitev svojega referata
zjutraj ob osmih, ko je
po srednjeevropski uri šele sedem
in se pretegujem v postelji kot mačka.

Ti praviš, da si sova,
ko se ponoči spreletavaš
po nepoznanih ulicah in premlevaš,
zakaj nas tisto vmesno,
česar ne moremo določiti,
tako zelo moti.Preberi

Včasih kdo, ki se je priučil, kako disciplino naseliti s prirojenim udobjem,
S katerim privlačni ljudje naseljujejo svoja telesa,
Reče, da je ljubezen neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo,
Čustvo razdora in nemoči,
Primerno za majhne sesalce in ljudi, ki ne bodo nikdar zares ljudje.
Da mora vsak, ki se je kdaj uklonil raziskovanju, razumeti,
Da lepota lahko vzdrži samo površen pogled,
Da moramo biti osamljeni in razlaščeni,
Da bi zmogli verodostojno ovrednotiti resničnost,
In daPreberi