On the Road (Again)

New York je že daleč in
Boston se počasi približuje
ves dan posedam tam kjer
se gnetejo filtri ki omogočajo
zavest

nekje gori ogenj
ampak ne tukaj
vse ceste izgledajo prazne
po njih se razlegajo bližine

nič ne znam
vse gre iz mene
in se nekam usede
koliko velja žerjavica ki sije nemir

bojim se svojih pesmi
ker se uresničujejo
odpirajo brezno kamor padamo
eden za drugim
na dnu pa čakamo
da nas kdo pobere
osmisli
ali v najboljšem primeru
sežge

vožnja skozi
obzorje traja za dve večnosti
in samo kdor se ne ozira nazaj
je v njej posvečen

Milan Mehika Ohio Massachussets
ni pomembno da veš
ampak da se zavedaš
krožnica se bo razprla in pljunila
vate svetlobo v avgustu
to si zapomnim da bom pripravljen
ker nikoli nisem

hoteti ni dovolj
obstajajo zidovi ki niso od tod
čeznje prideš gol in pust
izropan in pozabljen
v meni je angel ki
se noče razpočiti
in ko se on osvobaja
razpadam na koščke

spet in spet se sestavljam
da mu onemogočim izhod
ime mu je Jack in/ali Allen
ali kakor hočeš
njegova stiska
je moja zmaga
lebdim nekje & nekoč
nebo ni več modro
uhaja mi