Dal bi ti svoje ime

Ta pesem diši po
rožmarinu, sivki
in potu,
dehti po pronicanju togotnosti.
Kaj počnejo tvoja usta?
Naježen jezik liže liste lovorja.
Je krhkost vidna že od daleč?
Ni nobene skrivnosti,
nobenega izziva,
samo sem.
In to ne zadošča?
Tvoje je poželenje,
moj strah, ki se zažira v želodec,
prekratka študija
in razgledi,
ki si jih izpustil.

***

Kvartet umetniških srečanj

Metafizika uhaja skozi rebra,
misel ne more mimo mrtve stene.
Groteskno bitje, ki si nalaga breme,
ko miži v Komiži.
Ne, tudi tedaj in tam ga sanje
ne obiščejo,
tudi za zaprtimi očmi jih ni.
Možgani oviti v gluho sobo,
celotno telo pa diha in posluša
izpoved v etru radijskega programa
na morskih valovih,
upanje v vetru.

***

Ko greš v najtanjše,
govoriš najglasnejše puhlice,
nedeljske rezultate,
da ne izdaš igre,
ker aojdov nihče več ne posluša,
njihov glas zamira ob oljkah.
Se spomniš, ko je kres gorel
ob začetku poletja?
Da bi dal trpljenju prizorišče,
da bi Gospodarju omogočil, da bere
z ustnic kričanje tišine,
ker drugače ne more prisluhniti.
Po tistem večeru so le redke
stvari ostale mistične,
hrošč puščavnik,
nekaj redkih ptic
in ogledalo, ki ti ne želi dati podobe.

***

Povsem običajna noč
vodi v povsem neobičajno jutro.
Nobenih fantastičnih dogodkov,
pet besed in nemo ihtenje.
Čeprav hitro hodim,
imam težave z zapuščanjem
nekaterih krajev,
ko poskušam sprejeti sebe.
Na trgu menjam svojo kožo,
brez odgovora,
brez razloga.
Na njej je vtetovirano Scientia potentia est,
in jaz se smejim,
pisati bi moralo Dulce scientia inexpertis.

***

Trda zemlja sem,
nihče me ne more prerahljati.
Španski bezeg sem,
a ne bom cvetel,
tudi če general pride mimo.
Magnolija sem,
a me sneg ne bo ubil.
Limonska trava sem,
pozimi me strižejo
in odnašajo na toplo.
Vrtnica sem,
med tlakovce prerivam svoje korenine.
Koromač sem,
sadijo me,
a nihče me ne želi jesti.
Semenski paradižnik sem,
obljubljam odlično letino.
Potem pa pride sonce,
potem pa pride avgust,
in vse obljube se posušijo.
In ovenijo.
Jeseni me izruvajo,
zimo čakam na kompostu.