Veter nas bo odnesel naprej

1.

Soba po soncu diši. Moje ovenelo oko požira jutranje žarke.
Sanjala sem, da sem jokala polovico
sanj, drugo polovico sem se pa smejala.
Manjka mi nekaj, česar nimaš tudi ti.
Dih za dihom, in ostanem brez sape,
ko se vate zazrem.
Človek človeka ne stisne v objem,
ne odžene strahotnega stran.
S konicami razcepljenih las se otročje igram,
ko razmišljam, kdaj grem
in koliko časa bodo trohnele moje kosti.
Čutim toplino, kot da znotraj telo krvavi.
Čakam, da moja zadnja kava zavre,
in plešem s tabo, čeprav te več ni.
Ne bojim se smrti.
Pripravim se nanjo z najljubšim vinom
in knjigo v roki,
tam piše, kako duša zapušča telo.
Si misliš kdaj, da sem mazohistična?
Me vidiš takó?
Oblečem se v najlepše krilo.
Ne dvomim, ne jočem, ne ugibam.
Ujamem trenutek in vdihnem.
Angela varuha krila
me že nesejo v kraljevino Boga.
V nič ali domov?
Sem dobila napačen naslov?
Jaz vem, da ničesar ne vem.
Vem, da nikoli ne bom postala lepo truplo.
Telo obletela bo vojska mrčesa.
Vem to, da brez škode prešla bom
iz praha v prah,
da raztreščil me boš v vesolju
na kup steklenih drobcev,
in vem, da še vedno korakala bova v dvoje,
četudi mojega trupla nikoli ne bo obsijala
zvezda nočnega neba.

2.

Ne čutiš več vpojnega tkiva mojega srca,
v katerem vzklijejo prvi znanilci pomladi,
ki ponujajo ti ljubezen na dlani.

Ne veš, da mojo globino kot glino teptaš,
da zrušiš prelepe palače sanj,
ko nehaš verjeti vame.

Vidiš v meni le luknjo s kemikalijami,
ki polnijo brazde mojih možganov
in mojo razumnost razkrajajo.

Ne vidiš, kako mavrični žarki odpirajo moje oči,
le tiste usodne noči se spominjaš
in stokaš, da nisem več tvoja hči.

Nisem umetnica ne dekle ne tvoj čudež,
le bolest sem na tvojih ramenih
in kamen na tvoji duši.

3.

Zatekam se k zvezdam
in pijem njihovo svetlobo.
Drevo življenja zalivam
z vulkansko vodo.

Berem Murakamijeve knjige.
Privlači me njihova neulovljiva čarobnost.
Poslušam samo še Beatle
med avtobusnim prevozom.

Tečem skozi temne gozdove
in orjem zaledenela polja.
Ne dere vsa tiha voda bregov,
ne dere mojih. Le pušča sence.

Utrujeno tleskam s prsti
in raztegujem prostor za prsnico.
Premajhen je za dve srci,
premajhen je že za eno sonce.

Zatekam se k zvezdam.
Nasiti me njihova svetloba.
Drevo življenja bo zraslo
tudi brez vode.