Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi

Pridi,
peljala te bom v naše drugo stanovanje.
Tam ni ničesar
razen pralnega stroja in kavča z okrasnimi blazinami.
In črne luknje v edini omari.
In občasnega prahu na balkonu.
In mojega mrtvega otroka v formaldehidu.
Na kavču se da dobro seksati,
sem že poskusila.
Črna luknja je povsem neškodljiva,
včasih le izvrže kakšno zveriženo vesoljsko raketo
in potem se mati razburja,
da živimo kot v Kosovelovi pesmi.
Tisti o smrti Evrope.
Prah je pačPreberi

V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena.
Zvezki v njej si sledijo, kot si bodo jutri sledile
šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena
čez stol. Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena, rjuhe
so hladne. Mama v spalnici lika perilo in gleda
film na televiziji, oče je že v postelji in gleda z
njo. Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Priprem okno, stopim na balkon inPreberi

Avantgardo sem zavihal v kavbojke,
da so gležnji zadihali s svojimi pljuči,
in me je blagoslovil ulični bog, ki je
tudi lastnik knjigarne v kavarni ali
obratno. Želje sem razdelil podobno
kot jih delijo Savages; na obscenost
in ludizem. Med spremljavo toka idej
sem naročil irsko kavo in napolnil pipo.
Z žličke polizal smetano. Se spogledoval
z rdeče našminkano žensko. Zardela sva,
ker se je tako pričakovalo. Odprl sem
knjigo poezije in se delal, daPreberi

Zgoraj nad nama oblaki.
Smisla prazne bele pare.
Kaj nama skrivajo?

Zgoraj nad nama neslišen vihar.
Kot košček papirja se vrtinčiva po zraku.
Koliko časa torej preostane?

Veter naju podi skozi polja parnih grmad.
Med nama in svetom prerezane žile.
Zadnji jesenski list pada med naju.Preberi

Za S.

Lepo našminkan moški,
ki ni moški in tudi ni ženska,
ima predstavitev svojega referata
zjutraj ob osmih, ko je
po srednjeevropski uri šele sedem
in se pretegujem v postelji kot mačka.

Ti praviš, da si sova,
ko se ponoči spreletavaš
po nepoznanih ulicah in premlevaš,
zakaj nas tisto vmesno,
česar ne moremo določiti,
tako zelo moti.Preberi

Včasih kdo, ki se je priučil, kako disciplino naseliti s prirojenim udobjem,
S katerim privlačni ljudje naseljujejo svoja telesa,
Reče, da je ljubezen neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo,
Čustvo razdora in nemoči,
Primerno za majhne sesalce in ljudi, ki ne bodo nikdar zares ljudje.
Da mora vsak, ki se je kdaj uklonil raziskovanju, razumeti,
Da lepota lahko vzdrži samo površen pogled,
Da moramo biti osamljeni in razlaščeni,
Da bi zmogli verodostojno ovrednotiti resničnost,
In daPreberi

Roke – nešteto rok, ki drsijo skozi zrak.
Obrazi so postali en obraz in kretnje:
vedno iste, ko mi gostitelj kaže
pot v zavetišče. – Tam je postelja, prtljago lahko
odložiš v tisti kot – in že zapira vrata. Me zapušča.Preberi

Kadar ni nikjer nikogar in je tema gosta
kot so gosti pogovori v mesnici
kadar kos mesa odreže ženska
in gledam v tla, ker ne znam jezika
in se vsi pogovarjajo
kadar ti prevzameš
kadar so ploščice na tleh zanimivih vzorcev
in se njeni lasje svetlikajo
kadar me vpraša, kje naj zareže
kadar imajo vse starejše gospe spremljevalke
in ne nosijo grdih ortopedskih čevljev
kadar so pod doma pletenimi jopicami
skrbno skriti zlati križi
kadarPreberi

V trgovino z orožjem je vstopila ženska
Včasih v svojih pesmih lažem
Nekoč sem napisal, da ne morem saj veš …
Ker sem imel vneta jajca, teniški komolec in domotožje
V resnici so mi bolj všeč fantje
V svojih pesmih velikokrat lažem
Momljal sem si ob prižganem radiu
Nekaj takega kot: »đuuuuuuuli …«
V svojih pesmih skoraj nonstop lažem
To so stari strahovi
Michael Jackson me kliče na walkie-talkie
Detelj me nabija po jajcih
Všeč miPreberi