Pesniki plitkih strasti

Včasih kdo, ki se je priučil, kako disciplino naseliti s prirojenim udobjem,
S katerim privlačni ljudje naseljujejo svoja telesa,
Reče, da je ljubezen neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo,
Čustvo razdora in nemoči,
Primerno za majhne sesalce in ljudi, ki ne bodo nikdar zares ljudje.
Da mora vsak, ki se je kdaj uklonil raziskovanju, razumeti,
Da lepota lahko vzdrži samo površen pogled,
Da moramo biti osamljeni in razlaščeni,
Da bi zmogli verodostojno ovrednotiti resničnost,
In da nas vsako bogastvo uri v brezbrižnosti.
Da čas nujno ožigosa z izgubo
In da ni nič bolj usmiljenja vrednega
Od neumnega poguma neizkušenih,
Ki svoje dlani gospodovalno polagajo na svet v pričakovanju,
Da se bo upognil kot hrbet vdane mačke,
Da nam umetnost ne bo dala odveze,
Ker je vsaka umetnost šibkost,
Vsaka umetnost plitka in okrutna,
Vsaka umetnost lastnini in potvarja,
Vsaka umetnost krivica,
Vsaka umetnost obup,
Vsaka umetnost predaja,
In vsaka umetnost daje na znanje, da smo togotni otroci,
Ki ne vzdržijo sveta in njegovih zahtev.

Čeprav ni nobenega zagotovila,
Bi morda koristilo,
Če bi ga kdo objel.