Mojstrovina

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.

S to pesmijo je tako,
Kot bi nekomu, ki je lep in pameten in vam je pri srcu,
Vendar z njim ne morete zaživeti,
Potem ko bi izčrpali vsa sredstva
In razložili vse, česar se ne da razložiti,
Rekli,
Da ste ga res ljubili, le trenutek ni bil pravi.