Lepo ornamentalno okrasje eksistence
Blanca Andreu, Aleš Šteger in Aleš Debeljak. Ljubljana, Klub Cankarjevega doma, 25. 10. 2012.
Katja Perat
V četrtek, 25. oktobra zvečer, je Klub Cankarjevega doma gostil literarno-pogovorni večer iz žanra medkulturni dialogi. V zastopstvu moderatorja Aleša Debeljaka in dveh pesniških gostov, Aleša Štegra in Blance Andreu sta se Slovenija in Španija pred publiko, v devetdesetih odstotkih sestavljeno iz študentk hispanistike, spraševali, ali je poezija najbolj tradicionalna umetnost danes.
Tema večera se je, morda zaradi šuma v slušalkah, moda iz kakšnega drugega razloga, izgubila s prevodom. Če si je moderator še prizadeval ugotoviti kako je s poezijo, njeno tradicionalnostjo, njeno morebitno smrtjo in dometom, sta pesnika odplavala vsak v svoj venček anekdot in stališč, ki so se bolj ohlapno kot ne dotikala knjige, branja, pisanja, umetnosti in podobnih družinskih pojmov. Izvedeli smo, da je bila Blanca Andreu rezidenčna gostja v Atenah in da svojim nečakom rada bere iz Platona, Aleš Šteger pa na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki ga je spominjal na velikansko parkirišče za knjige, da internet krni bralno izkušnjo in da je zanimivo, da so v nanizankah intelektualni otroci vedno prikazani kot posmeha vredne kreature, da bi imeli avantgardisti, če bi še enkrat vzniknili, rajši video od papirja, pa tudi, da imajo knjige dušo in da, kdor je preživel vojno, ker je na prsih nosil Biblijo ali Koran, morda ne bi imel te sreče, če bi si v žep zataknil De Sada.
Breme predvidene debate je, kot že rečno, nase prevzel Aleš Debeljak, ki se je vprašal, če je poezija res zgolj lepo ornamentirano okrasje eksistence in si, po predvidevanjih, odgovoril z odločnim ne. Kot vnet zagovornik poetičnega diskurza je povedal, da poeziji ne grozi, da se bo znašla med veščinami, ki odmirajo, ker so opravile svojo zgodovinsko nalogo, saj naslavlja konstantno bralno skupnost, ki se ohranja, ne glede na spreminjajoče se družbene okoliščine (postavljene teze sicer ni poskušal okrepiti z argumentacijo, ga je pa zato Blanca Andreu dopolnila z metaforo, da biti pesnik pomeni poveljevati ogromni manjšini). Poezija govori iz zasebnega in naslavlja transzgodovinsko, zato se ji ni treba bati smrti. Ker ni vezana na aktualno in ker v človeškem, ne glede na dobo, vztraja potreba po ločevanju od banalne sedanjosti, bo poezija vzdržala, je sklenil Debeljak in s tem dal misliti, da je morda vprašanje, če je poezija tradicionalna ali ne morda napak zastavljeno vprašanje.
Nekdo, ki ga poznam, je nekoč (samo napol v šali) rekel, da javne debate o literaturi v najboljšem primeru lahko računajo na to, da bodo povprečne. Kot vsa posploševanja, tudi to nagovarja k nestrinjanju, vendar je bil večer v Klubu Cankarjevega doma eden izmed tistih, ki tovrstnim izjavam podeljujejo smisel in upravičenost. Gotovo ne more biti vsaka stvar, ki se zgodi pred očmi javnosti, sijanja in prelomna, in gotovo je nemogoče, da bi vsakič, ko bi odprli usta, bljuvali bisere, vendar je to, da se širom po Evropi iz večera v večer vrstijo podobno antiklimaktična zasedanja na temo kulture in z njo povezanih vprašanj, na neki način simptomatično. Kaj se pravzaprav dogaja? Avantgardisti, ki so se v pogovor o tradicionalnosti poezije vmešali zgolj kot zabavna trivia, so mi za nekaj trenutkov dali misliti – ne glede na to, koliko nas umetnost historične avantgarde prepriča ali koliko nagovarja naš okus, je bila to v času, ko je nastajala, vesela umetnost, vojni, krizi in lakoti navkljub. Smisel in namen te umetnosti je bil tvoriti skupnost, v kateri bodo ljudje, ki se jim zdita filistrstvo in politična demagogija posmeha vredna, lahko živeli osmišljeno življenje, ki navdihu nudi ugodno prst za rast. Cabaret Voltaire ni bil odprt zato, da bodo ljudje tja hodili iz občutka dolžnosti, zehali in komaj čakali na zakusko. Nas vprašanje, je poezija najbolj tradicionalna umetnost danes, pravzaprav sprašuje, če ni morda postala neprivlačna stara dama, ki je brezpogojno izgubila svoj šarm?
Kdor si zastavlja preveč vprašanj, se bo slej ko prej prisiljen soočiti s svojo nezmožnostjo, da bi nanja odgovoril. Zakuska, na katero sem po tihem upala od druge polovice večera naprej, je prišla, in bolj razočarani med nami smo pohiteli na teraso, strmet v večerno Ljubljano in ugibat, kakšne so naše možnosti, da bi poezijo rešili dolgčasa in pozabe, ter jo spet pripeljali med žive.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.