A kot da je kdo temu kdaj zares oporekal!

Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

Kaj slišimo, ko skušamo razvozlati zvoke v gozdu, in kaj, ko se trudimo, da ne bi preslišali inštalacije med pravokotnimi belimi stenami galerije, kjer je vse podrejeno pogledu in se zvok odbija od gladkih sten, ki v modernistični maniri ločujejo umetnost od sveta?

Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je najstnik Holden Caulfield, ki ga ravnokar vržejo iz elitne šole. Roman opisuje dva dneva potovanja domov, ki je opisano kot tok misli, protagonist pa se jih spominja za nazaj, ko okreva v medicinski ustanovi. Preberi

Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti.

V četrtek, 25. oktobra zvečer, je Klub Cankarjevega doma gostil literarno-pogovorni večer iz žanra medkulturni dialogi. V zastopstvu moderatorja Aleša Debeljaka in dveh pesniških gostov, Aleša Štegra in Blance Andreu sta se Slovenija in Španija pred publiko, v devetdesetih odstotkih sestavljeno iz študentk hispanistike, spraševali, ali je poezija najbolj tradicionalna umetnost danes.Preberi