Požigalec v rži

Arjan Pregl

Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je najstnik Holden Caulfield, ki ga ravnokar vržejo iz elitne šole. Roman opisuje dva dneva potovanja domov, ki je opisano kot tok misli, protagonist pa se jih spominja za nazaj, ko okreva v medicinski ustanovi. 

Opisuje znance s šole, dekleta, s katerimi bi si želel pogovarjati, in dekleta, ki ga spolno vzburjajo (običajno ne gre za iste osebe), prostitutko, zvodnika, profesorje, muzejske vitrine, race, ki se iz Centralnega parka pozimi selijo neznano (mu) kam, vrtiljak … in mlajšo sestro. Govori o odporu do vsega zlaganega in izumetničenega, jezen je na družbo, ki ga obdaja, vanjo noče odrasti, a zoperstavlja se s pasivnostjo in samodestrukcijo: pije, prezeba, kadi, bedi …

Zgodba je postavljena v Združene države Amerike, v čas po II. svetovni vojni, in opisuje plati družbe, ki so počasi zasenčile povojno evforijo. Roman, ki razbija ideale »ameriškega sna«, opiše največjo željo glavnega (anti)junaka: »Tisoče otročičev, in nobenega drugega – nikogar od velikih, mislim – razen mene. In jaz stojim na robu nekakšne nore pečine. In stojim tam in moram ujeti vsakogar, ki bi lahko padel čez rob – mislim, če se lovijo in ne gledajo, kam stopijo, takrat se od nekod pojavim jaz in jih ujamem. In to bi delal vsak dan. En tak varuh bi bil v rži in to.« Torej, varoval bi otroke, ki bi tekali po polju visokega žita, nezavedajoč se nevarnosti prepada ob robu. Da ne bi padali v prepad, da bi jih ujel, varoval … dejansko prav pred padcem v nevarni in zlagani svet odraslih.

Pozorni bralci, verjetno pa niti ne le najpozornejši, bodo kmalu ugotovili, da gre za roman, ki je zelo podoben eni največjih (prodajnih) uspešnic v Ameriki, pa tudi eni najvplivnejših knjig v ameriški literaturi nasploh, knjigi, ki so ji nadeli mnoge nadimke, med drugimi »biblija najstniškega angsta«, torej knjigo Varuh v rži (1951) samotarskega pisatelja Jeroma Davida Salingerja. A knjiga Richarda Princea ni le podobna Salingerjevi. Gre za popolno kopijo prvega natisa slavnega romana, vključno z identičnim papirjem, tipografijo, vezavo in rdeče belo naslovnico s podobo divjega konja in rumeno izpisanim naslovom. Le da zadaj ni Salingerjeve fotografije, spodaj na platnici pa namesto napisa »a novel by J. D. Salinger« stoji napis »a novel by Richard Prince«. 

Tudi na zavihku je zamenjano le ime avtorja v »Kdorkoli je prebral zgodbe Richarda Princa v New Yorkerju … [tu je potem naštetih nekaj Salingerjevih zgodb] … ne bo presenečen, da je tudi njegov prvi roman poln otrok.« V kolofonu stoji še napis: »To je umetniško delo Richarda Princa. Kakršnakoli podobnost s knjigo je naključna in nenamerna.« In na koncu: © Richard Prince.

Richard Prince je seveda tisti »zloglasni« umetnik, ki je v sedemdesetih skupaj s še nekaterimi apropriacijskimi umetniki iz »pictures generation« redefiniral pojem avtorstva, lastništva (podob), umetniške avre ipd. Prav tako, kot je upodabljal pripadnike družbe na robu zakona (motoriste), ki cenijo svobodo in živijo po svojem moralnem kodeksu, ki je večkrat v nasprotju z državnimi zakoni, je tudi sam pri svojem delu počel podobno. 

Fotografiral je že obstoječe podobe iz časopisov, reklam in revij, razvil film in jih predstavljal kot svoje. A dejansko so se njegove fotografije močno razlikovale od originalov, čeprav so bile intervencije včasih komaj opazne. Eden razvpitejših primerov je njegova serija Untitled (Cowboys). Mimogrede, fotografija iz te serije je bila prva fotografija, ki je dosegla ceno milijon dolarjev. Fotografije prikazujejo kavboje na konjih, ob konjih, v prostranih prerijah ali gorovjih, kako se smejijo, odločno gledajo ali jahajo v zahod. Gre seveda za slavno marketinško kampanjo tobačnega imperija Marlboro. Prince je njihove reklamne podobe fotografiral, jih izrezal tako, da so izpadli vsi napisi, in fotografije razstavil kot svoje. Poleg zanimivega redefiniranja duchampovskega readymada so fotografije kazale na nevralgične točke sodobne družbe. Ena od njih je bila recimo prodajanje iluzije realnosti.

Serija je sovpadala z vzponom Reaganove politike v ZDA in s podobo vračanja Amerike v čas herojske preteklosti (hm, »Make America great again«?), prave moškosti in mita o divjem zahodu, osvajanje nenaseljenih novih ozemelj (kar je bila seveda precej jasna prispodoba za prosti trg). Zelo zanimiv obrat je seveda tudi to, da je Marlboro za produkt, ki dokazano škoduje zdravju, uporabil podobo zdravega življenja: gibanje v neokrnjeni naravi in ukvarjanje s fizično aktivnostjo. In prav tako, kot se je kot laž sesulo slednje (vsaj štirje od moških, ki so na fotografijah stali v vlogi klenega marlborovega moža, je umrlo za rakom ali boleznijo, povezno s kajenjem), se je sčasoma sesul mit o neskončnih možnostih zavzemanja novih širjav (prostega trga). Če ne prej, pa dokončno s finančno krizo, ki se je leta 2008 začela z zlomom banke Lehman Brothers. 

Tri leta za tem je torej Prince izdal knjigo Varuh v rži (2011). V besedilu, ki ga najdemo na njegovi spletni strani – Pomisleki o originalnosti –, sam zapiše, da je velik občudovalec Salingerjevega romana, njegovih zgodovinskih izdaj in redkih primerkov. V zapiskih omeni še eno spremembo, ki jo je naredil pri svoji izdaji. Namreč ceno. »Cena je dvainšestdeset dolarjev. (Natisnjena na notranjem ovitku … natančno dvakratna cena knjige, ki jo dobite pri Barnes & Noble). Če bi želeli, vam jo podpišem z inicialkami na hrbet knjige. (Brez dodatnih stroškov). Če bi hoteli podpis, bi morali odriniti petinsedemdeset tisoč dolarjev. Če bi hoteli še posvetilo … dvesto petdeset tisoč dolarjev.) Vem, noro. Ampak te »premium« cene niso naključne. Usklajene so s tem, kar bi plačali za pravega Varuha v rži, če bi ta bil prva izdaja in bi bil podpisan.« Prince je med drugim tudi strasten zbiratelj starih knjig ter nasploh vsega ameriškega (Americana) in svojih zbirk ne loči od svoje ostale umetniške produkcije.

V zapiskih pa se Prince tudi spominja, kako je ob prvem branju knjige mislil, da gre za roman odraščanja, kasneje, ko je izšla tudi Salingerjeva biografija, pa ga je presunilo, da gre dejansko za vojni roman. Salinger je bil med drugo svetovno vojno skoraj leto dni udeležen pri najhujših bojih v Evropi, izkrcal se je na »dan D« v Normandiji, v prvih desetih dneh izgubil tričetrt soborcev iz enote, od blizu videl razmesarjene vojake, neskončno število mladih ljudi, ki se jim je življenje končalo mnogo prezgodaj, bil pa je tudi med prvimi zavezniškimi vojaki, ki so kot osvoboditelji vkorakali v koncentracijsko taborišče in sploh prvič izvedeli za nepojmljive grozote sistematičnega iztrebljanja ljudi. 

Takoj po vojni, piše Prince, gre Salinger za nekaj časa v mentalno inštitucijo, se za krajši čas poroči z obveščevalko gestapa, po vrnitvi napiše Varuha v rži, ko ta postane uspešnica, se za vedno odmakne v samoto. Prince naredi zanimivo primerjavo, saj se še spomni druge osebe, ki je prav tako šokirano vkorakala v ravnokar osvobojeni Dachau. Govori o Lee Miller, ki je bila, kot vemo, vojna dopisnica, ki je takoj po tem grozljivem odkritju odšla v Hitlerjevo hišo in se med umivanjem in izpiranjem (grozot vojne?) fotografirala v njegovi banji. In kaj naredi po vojni, se sprašuje Prince in odgovori: »Preseli se na angleško podeželje, več pije, zakoplje fotoaparat, fotografije in negative na podstrešje in preživi ostanek svojega življenja med vrtnarjenjem in pisanjem novih receptov za zdravo prehrano.«

Zakaj si je torej Prince izbral prav to knjigo za svojo »umetniško krajo«? Po eni strani gotovo zato, ker je ljubitelj in zbiralec ameriške kulture, ker je vsaka taka apropriacija istočasno tudi poklon izvirniku. Prince sam sebe dojema (že v času, ko dejansko še ni bil izjemno bogat in uspešen umetnik in bi mu zares lahko škodilo) kot pobalina, z občudovanjem »pankovske drže«. In če torej hočeš nagajati in dregati v vprašanja avtorskega prava, seveda ukradeš prav knjigo, katere avtor je bolj ali manj največja literarna »inštitucija«, ki je imel še za časa življenja nenehno pod nadzorom, kaj se godi z njegovo literarno dediščino. Njegovo nasprotovanje ekranizaciji romana je skorajda del splošne izobrazbe. 

Gre verjetno tudi za vprašanje svobode, o kateri govori protagonist, na drugem koncu pa Prince v nekem intervjuju poudari, da si moraš v umetnosti »dati dovoljenje sam, od nikogar drugega ga ne moreš dobiti«. 

A verjetno je širši družbeni kontekst, ki je bil pomemben pri Princeovi kraji Marlborovih oglasov, pomemben tudi zdaj?

Frédéric Beigbeder v knjigi Oona in Salinger (2014) opisuje romanco med mladim pisateljem še pred odhodom na bojišče in Oono, hčerko nobelovca Eugena O’Neilla, ki se je kasneje poročila s Charliejem Chaplinom. Opiše pa tudi Salingerjevo »ideologijo« delitve sveta, ki je razdeljen na dva dela: na nedolžno mladino in pokvarjen svet odraslih. Ampak po Beigbederjevo stvari niso tako preproste: »Na eni strani resni posamezniki, dobri učenci s kravatami, stari meščani, ki hodijo v pisarno, se poročajo s plitkimi gospodinjami, igrajo golf, berejo eseje o ekonomiji, sprejemajo kapitalistični sistem, kakršen je.« Na drugi pa: »Nezreli mladostniki, žalostni otroci, večno v prvem letniku srednje šole, uporniki, ki preplešejo cele noči, in neuravnovešenci, ki tavajo po gozdovih […] revni, samotarski, umazani in nesrečni, skratka večni uporniki, ki menijo, da oporekajo potrošniškemu modelu, v resnici pa so v zadnjih šestdesetih letih potisnili zahodne države v zadolževanje in so pokazali svojo uporabnost pri prodaji milijarde dolarjev vrednega blaga […] vseh proizvodov, ki jih oglašuje arogantni ›mainstream‹, z obrobja.« 

Torej, tudi mladi uporniki postanejo ključen del sistema. Tukaj se lahko spomnimo tudi na tragikomičen šanson Jacquesa Brela Les Bourgeois (1962), kjer trije pijani, zanosni mladostniki, ki imajo še vse pred seboj, preko ulice na elitni klub vpijejo »Buržuji so svinje!«, čez leta pa se (z druge strani ulice) isti trije zgražajo, saj mladci za njimi vpijejo »Buržuji so svinje!«

Pred dnevi je New York Times poročal o največjem ameriškem sejmu umetnosti Art Basel – Miami Beach in povzel tudi mnenje znanega galerista o času, ki prihaja pod bodočim predsednikom ZDA: »Bogatim se bo dobro godilo in bogati so tisti, ki kupujejo umetnost.« Torej, če so leta 1951 Salingerjevo knjigo brali petnajstletniki, si je povsem mogoče predstavljati, da si jo prav isti danes s Princeovim podpisom lahko privoščijo za 250.000 dolarjev.

V času med Salingerjevo in Princeovo knjigo pa se je poleg tega (ali prav zaradi tega), kar je ugotovil Beigbeder, zgodilo še nekaj. Končala se je druga svetovna vojna, izpela se je hladna vojna, a namesto »konca zgodovine«, so se zgodili teroristični napadi 11. septembra 2001, gospodarska kriza 2008, nove in nove socialne in rasne napetosti, tudi v državah z »liberalno demokracijo«. Knjiga Richarda Princa je mogoče tudi umetniški opomnik, da čas torej spet (ne)mirno teče dalje, da so karte odprte in da Varuh v rži nenadoma ni več le … roman o daljni preteklosti. 

 

***

 

 

A naj za konec naredim še eno pritlehnejšo prilagoditev na današnji čas in politične okoliščine. Že v naprej se opravičujem Salingerjevim občudovalcem in fenom Holdena Caulfielda. 

Pri protagonistu knjige Varuh v rži gre seveda še za eno zelo pomembno značajsko potezo. O sebi razmišlja kot o nekom, ki je je v nasprotju z družbo, ki se ji upira, ki se ima za varuha pred tem pokvarjenim svetom, sistemom pokvarjenih ljudi. In prav nenavadno je, da takšno najstniško uporniško držo neprilagojenosti zavzemajo … etablirani politiki. Da se imajo za »outsiderje«, je res izjemno zanimiv psihosocialni fenomen. Pa naj gre tu za newyorškega milijarderja, ki je postal predsednik ZDA ne zaradi tega, ker bi zanj volilo več ljudi, ampak zato, ker je tako nastavljen »sistem« (zdaj bo z vlado, v kateri je večina milionarjev in milijarderjev, menda zastopal »malega človeka«), ali za bolj ali manj najpomembnejšega britanskega zagovornika Brexita in nasprotnika političnih elit, sina premožnih staršev, ki si je že prve politične zveze nabiral v elitnem oxfordskem klubu (rezerviranem izključno za moške) Bullingdon Club, ali, ne nazdnje, če smo že pri varovanju otrok, pri nas imamo neko gibanje z otroki v imenu, ki se ima za političnega »outsiderja«, ki samo sebe predstavlja kot Davida v boju z Goljatom, in to kljub temu, da ima za seboj največjo civilnodružbeno institucijo v državi (RKC) in največjo ter najbolje organizirano stranko (SDS) ter na primer zmaguje referendum za referendumom o pravicah za istospolne. 

Sicer menim, da takšna knjiga kakšnih političnih (še manj umetniških) posledic ne bi imela, bi nam pa res lahko omogočila večje razumevanje teh nenavadnih miselnih procesov: če bi torej še za korak nadaljevali delo Richarda Princa in v knjigi Varuh v rži ime glavnega junaka Holdena Caulfielda zamenjali s trenutno pač aktualnim imenom populističnega »borca proti elitam«: Donald Trump, Boris Johnson, Aleš Primc … 

V analizi romana Neprilagojeni: Varuh v rži Jeroma Davida Salingerja Andrej Blatnik piše: »Tako Holdenov besednjak kot njegov način pripovedi svet relativizirata in mehčata objektivnost, vendar ima ta način vpliv le na njega samega, drugi ga zaznavajo kot motnjo v komunikaciji«. Če je za protagonista in njegovo okolico to opažanje držalo, pa za opisane današnje politike ne več. V času, ko so oxfordski jezikoslovci besedno zvezo »post-resnica« izbrali za besedo leta, je očitno, da »relativiziranje in mehčanje objektivnosti« ne velja več le za takšnega govorca, ampak lahko nekdo s to »motnjo v komunikaciji« povsem brez problema prepriča volilce.

Poleg protagonistovega imena pa bi bilo nujno v naši verziji romana spremeniti vsaj kakšno besedo v naslovu. »Varuh« ne bi bila več najprimernejša beseda.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Španska kuga

    Urša Zabukovec

    Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

  • Umetnost v času laži

    Jana Putrle Srdić

    Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Izdelava: Pika vejica