Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, prej večje število. Cela polica. Prav nič ne zavidam tistim, ki morajo nekaj povedati … in če nimajo vnaprej pripravljenega odgovora (ja, dobro ga je imeti), pridejo v zadrego, iz katere jih običajno rešuje zatikanje: hmm, kje naj začnem, veliko jih je. Problem z vnaprej pripravljenim je seveda dokončnost oz.Preberi

Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža Šalamuna podražil, zakaj ni nikoli prevajal (ali vsaj omenil) tega pesnika t.i. newyorške šole, ki je v Ameriki, trideset let prej, ko je bil on v Iowi, doživljal svojo prvo širšo uveljavitev, saj je močno vplival na številne mlade ameriške pesnike (v času svojega življenja je izšlo le nekaj njegovihPreberi

V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. Veliki atlas sveta (1972), Mala splošna enciklopedija (1972), priročnik tipa Naredi sam ali Sam svoj mojster. Od književnosti je bila tam ta ali ona knjiga, ki je bila tisti čas najbrž »popularna«, kakšen letnik Prešernove družbe, pa vojna literatura: Pločevinasti boben, Ana Karenina, Komu zvoni. Mislim, da smo bili včlanjeniPreberi

Na drevesa nisem pomislil, ko sem videl leseno hišo. Čeprav so mi lesene hiše všeč. Na drevesa sem pomislil pred dnevi, na sprehodu skozi gozd, ko so ležala počez na gozdnih poteh, sprehajalcu pred nos nametane ovire, pa tudi tam, kjer ni nobene uhojene poti, povsod po gozdu, levo in desno, kamorkoli si se obrnil. Polomljena, izruvana, na kose raztreščena, kot rane odprta, trskasta, izmučena, nenaravno polomljenih vej, v sredico poškodovana debla dreves. In vendarPreberi

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmonijiPreberi

Škoda. Trenutno najbolj aktualna »pisateljska« tema je penjenje okoli Slovenskega PEN-a in njegovega člana, ki so ga izključili. To je morda res nenavadna poteza, ampak kaj ni bila nenavadna že nekdanja vključitev, saj je bil (ne)omenjeni član na članski listi PEN-a že tako, na prvi pogled, črna ovca. Hočem reči, nikdar ni bil zares pisatelj, včasih je bil kritičen publicist, potem pa, saj vemo, zaslužni osamosvojitelj in v glavnem politik, ki je sicerPreberi

Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti.

Spet se je končalo neko leto in tega se bomo spominjali po kakšnem drobižu, kulturnem ali pa naturnem, saj je vseeno; bilo je par dobrih koncertov, predstav, novih knjig, ali pa so obilno rasle gobe. Še rajši pa bomo na to hitro pozabili in se posvetili prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, tako kot vedno. Kdo si je še pred dobrim mesecem mislil, da bodo čez štirinajst dni ljudje na ulicah zahtevali glavo nekega politika, kiPreberi

V času gospodarske depresije smo. V času pesimizma. V času volitev. Predsednik vlade nam (v tem mandatu) ne sadi rožic, ampak robidovje, in tako bo vse do takrat, dokler ne bomo dojeli. Smo pač taki, da imamo raje slepilo od krute realnosti. Za kruto realnost so bili nekoč zadolženi pisatelji in intelektualci. Zdaj je njihovo vlogo prevzel prvi minister. Prvi minister je precej bolj izpostavljen kot pisatelji in intelektualci. Prepričan sem, da bo kmalu začelPreberi

Že kakšne pol leta pri sebi pestujem idejo, da bi napisal nekaj na temo manifestativnosti in/ali programskosti. Saj se spomnite Kondorjeve knjige iz leta 1990 z naslovom Slovenski literarni programi in manifesti, ki jo je uredil Marjan Dolgan. No, tam najdemo vse, od protestantsko prebudniških Trubarjevih pridig do akcijskih tekstov v imenu ideje Laibach Kunsta. Vmes pa je precej programov (od Čopa in Levstika pa do Nove revije), seveda pa tudi nekaj manifestov (pogojno zPreberi

Takole se zdi ali pa se vsaj zdi, da bi se lahko zdelo … minili so časi, ko so veliki pesniki, v velikih časopisih, zagotavljali, da je samo v poeziji (beri v verzu) vredno pisati o velikih, pomembnih rečeh in da je poezija [tista po(i)esis] Mati vseh pisav. Saj veste, najprej se je zloge, besede, stavke in pomene pelo (ne pa govorilo, kaj šele zapisovalo), ob spremljavi harfe (v zboru), tako kot je življenje najprejPreberi

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. NaPreberi