LUD Literatura

Promet s knjigo (drugič)

Primož Čučnik

Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, prej večje število. Cela polica. Prav nič ne zavidam tistim, ki morajo nekaj povedati … in če nimajo vnaprej pripravljenega odgovora (ja, dobro ga je imeti), pridejo v zadrego, iz katere jih običajno rešuje zatikanje: hmm, kje naj začnem, veliko jih je. Problem z vnaprej pripravljenim je seveda dokončnost oz. konvencija. Če hočemo ali ne, nas prisili, da se opredeljujemo do lestvic in naslovov, ki veljajo za prelomne, najboljše, ključne in kar je še podobnih superlativov. Hmm, Umetnikov mladostni portret, Proces in Tujec. Tokratni prosti spis lahko izkoristim in malo pobrskam po spominu.

Z nekaterimi knjigami je marsikaj enostavnejše. Nekako najbolj preprost odgovor se ponuja takrat, ko si fan knjige vseh knjig, ki jo je napisal Avtor. (Pustimo zdaj ob strani, da bereš pravzaprav izbrana dela, in to v prevodu.) V tem primeru je tvoje življenje kot hotelska soba. Malo sterilno, ampak vedno čudežno pospravljeno, preskrbljeno. In to je ključno. Da ne bo pomote, bil sem po hotelskih sobah, tudi Knjigo sem imel precejkrat v rokah, ampak nisem je prebral do konca. Kaj šele v celoti: skozi vsa poglavja, po vseh pripovedovalcih, z vsemi interpretacijami. Odgovor na domala retorično vprašanje z začetka tega spisa bi si z veseljem poenostavil, ampak ne morem si lagati. 

Z nekaterimi knjigami je – kljub temu, da ne gre za nobeno znanost –, pač marsikaj bolj zapleteno. Avtor ni pomemben, podobno kot v otroštvu, ko me res ni zanimalo, kdo je napisal Pekarno Mišmaš ali Pikija Jakoba. Pri meni imata zgodba oz. pesem še zdaj prednost pred avtorjem (čeprav se mi od vsepovsod nasmiha in nastavlja njegova podoba). Pozneje sem se seveda seznanjal z »avtorskim kontekstom«, ki je včasih kaj pojasnil, včasih pa še bolj zavil v varovalno folijo ali zavedel v neslutene goščave biografizma. Knjige beremo tudi zato, da ublažimo kakšno pomanjkanje ali frustracijo, in pri meni je gotovo šlo za to, da, še posebej v času adolescence, nisem bil sposoben »normalno« komunicirati z okolico, in to sem občutil kot manko. Pri knjigah teh težav nisem imel, saj mi z njimi ni bilo treba govoriti (vsaj na glas ne), bile so tako enostavna »družba«. Ker me je zanimala poezija, sem bral vse po vrsti, Slovence in kar je bilo konec osemdesetih možno dobiti v slovenskih (pa tudi srbo-hrvaških) prevodih; francosko, špansko, nemško, angleško, poljsko govoreče avtorje. In to se je moralo nekje pokazati: postal sem še malo bolj odljuden. In še nekaj je bilo: teh bralskih izletov nisem delil z nikomer, (ob)držal sem jih zase.

A da ne bom predolgo plesal okrog mrzle kaše. Naj se vprašam takole: kaj je narobe z mano, da nimam najljubše knjige; da ne sestavljam lestvic; da včasih skoraj sproti pozabim, koga berem? Kot študent sem npr. požiral knjige iz zbirke SH (tiste minimalistično oblikovane, zelene) in dela filozofov, ki so izhajala pri Slovenski matici (uniformen dizajn, razne barve), in to me je za nekaj časa tako posrkalo, da sem zanemaril lepo književnost. No ja, nekatere knjige iz SH so mi popolnoma nadomestile prozo, prebiral sem jih kot zgodovinske romane malih človeških usod (za vir glej: Peter Burke: Revolucija v francoskem zgodovinopisju). Njihova lektura me je tako zaposlila in napolnila, da v času študija praktično nisem imel potrebe po branju romanov. In to se je nekako ohranilo, saj sem tudi še v letih po končanem študiju pogosteje segel po kakšni »teoretski« knjižici, kot pa prebiral romane. Mislim, da med romanopisci, če odmislim, da so favoriti znani, zares nimam nobenega favorita. Prebral sem premalo romanov, da bi lahko vedel, kdo je. In vendar sem prebral dovolj proze, da sem se lahko prepričal, da roman ni moj prvi žanr.

Konec osemdesetih, ko sem končeval srednjo šolo in se odločal, kaj bom študiral, ni izhajalo pol toliko knjig kot zdaj. Tudi skozi devetdeseta leta se mi zdi, da sem še popolnoma obvladal knjižno produkcijo (vsaj tisto, ki me je zanimala). Potem se je to počasi končalo. Na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja so me vznemirjale knjige, kot so bile Minute strahu, Soneti, prvi ali Stvari v praznini. Hočem reči, da sem bral in spremljal domačo knjižno produkcijo, ki je tedaj izhajala v glavnem pod okriljem velikih založb (ali pa je ni bilo; z izjemo novonastale zbirke Aleph in še tu pa tam kakšne knjižice). Privatna iniciativa se je šele plaho pripravljala in potem optimistično izbruhnila in spet za nekaj let potonila, skupaj z založbo Mihelač. Knjig v knjigarnah in po rednih cenah sem kupil le za vzorec, bil pa sem stalna stranka v antikvariatih (včasih so bili nasproti mestne hiše, nasproti kavarne Union in pod Slovensko cesto, kjer smo knjige kupovali na kile). Marsikaj se je dalo dobiti tudi po znižani ceni. Zdaj se mi zdi, da je bila skoraj vsa moja knjižnica kupljena na razprodajah, in to sploh ni daleč od resnice. Takrat seveda še nisem poznal delovanja sistema, ki knjige najprej po visokih cenah proda knjižnicam (vmes nekaj pokasirajo še velike knjigarne), potem pa blago za polovično ceno ali, še raje, skoraj zastonj ponudi revnim študentom. To je bil komaj plašen uvod v zablode težko pričakovanega kapitalizma. Skoraj vse, kar je sledilo, pa ni bilo več tako veselo oznanilo.

Z mano, kot kaže, sicer ni nič narobe. Kultni status knjige sem popolnoma ponotranjil. Tujo in domačo produkcijo sem lepo uravnotežil. Preberem približno petdeset odstotkov domačih in petdeset odstotkov prevedenih knjig. Po naravi se izognem vsemu, kar diši po petdesetih odtenkih. Izjemo sem nekoč naredil samo z Alkimistom, ki je lepo potrdil pravilo. To, da zaradi gozda včasih spregledam kakšno drevo, se mi ne zdi tako usodno, kot to, da je vse bolj zaraščeno. Rad bi se sprehodil, ampak ne mislim se prebijati. S knjigami je pač vedno bilo tako, in v bodoče ne bo nič drugače, da so javno dobro. Zato jih je treba izposojati in deliti in prav neverjetno je, kako radi jih razgrabimo, če so odpisane. Vsi projekti, ki peljejo v to smer, so dobrodošli, ampak problem je v tem, da tega še nismo ponotranjili. Bolje bo šele takrat, ko se bomo ovedli tudi sistemsko. Ko bomo brez pomišljanja podprli koncept, ki se mu na tujem reče Poceni knjiga (knjigarna, ki, po določenem času od izida, po principu založniške enakopravnosti, zbira in prodaja viške naklad), knjižnicam pa bomo navili ušesa z uvedbo kvalitativnih in ultimativnih kvot, kajti rezultatov ne bomo več merili po izposoji na slepo, ampak po »rudimentarni« strokovni presoji. In kdo bo to presojal in reguliral, se vprašate? To zanima tudi mene. (Idejo poklicnega bralca sem predstavil v zapisu Ukrep, zato me ne berite kot ironičnega.) Nekaj pa je gotovo. To ne bo mogla biti več ta miselnost, ki nam jo tumbajo trenutne elite in establišment. Izmisliti si bomo morali nekaj cenejšega. In denarni tok striktno preusmeriti v čimbolj enotno produkcijo in delovno silo. Pa še nekaj je: vrniti se bo treba do točke, ko bomo spet resno jemali osnovno menjalno vrednost (kila knjige za kilo krompirja ali jabolk). Vsem nam, ki smo pripravljeni slediti, za začetek zato predlagam (vsaj kampanjski) polpartizanski način delovanja, oplemeniten s konceptom azijskih filozofij wu wei. In, seveda, pripenjam slogan: Knjiga ni orožje, vzemite, če želite.

O avtorju. Primož Čučnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik. Izdal je deset pesniških zbirk, nekaj esejev in proze, med drugim knjige Dve zimi (1999, Nagrada za prvenec), Delo in dom (2007, Nagrada Prešernovega sklada), Kot dar (2010, Jenkova nagrada), Mikado (2012, Veronikina nagrada) in nazadnje Niti v sanjah (2022). Iz poljščine in angleščine je (so)prevajal več sodobnih avtorjev (Białoszewski, Sommer, Świetlicki, Wiedemann, Sosnowski, O’Hara, Bishop, … →

Pogovor o tekstu
  • “S knjigami je pač vedno bilo tako, in v bodoče ne bo nič drugače, da so javno dobro. Zato jih je treba izposojati in deliti in prav neverjetno je, kako radi jih razgrabimo, če so odpisane. Vsi projekti, ki peljejo v to smer, so dobrodošli, ampak problem je v tem, da tega še nismo ponotranjili. Bolje bo šele takrat, ko se bomo ovedli tudi sistemsko.” – Ko bo to v Nacionalnem programu za kulturo (in bi ta program kaj pomenil), bo to preskok v novo dimenzijo. Ne le knjižno.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →

  • O varovanju dragocenih

    Iztok Ilc

    Lahko se samo poklonimo.

  • Pariz, ljubezen za vse čase

    Iztok Ilc

    Pariški avantgardni duh je še kako živ.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.