Vileniški dnevnik
Andrej Hočevar
I
Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se je balkon sesedel na dno ene izmed jam. Naš svet je samo obod nekega drugega, podtalnega.
Mogoče pa preskočim ograjo in pogledam, če je sosednja soba slučajno kaj boljša.
Ne, ne, še enkrat.
Oprostite, ali bi mogoče lahko dobil, prosim, sobo z manj depresivnim razgledom?
Ležim na postelji in na telefonu preverjam, kdaj bo vzšlo sonce. Če bi pogledal skozi okno, bi lahko to razbral iz barve košate krošnje, katere vrh je tik pred mojim balkonom. Igrišče za golf bo še nekaj ur prazno. Za njim se bo pokazala vas Žleb na bližnjem hribčku, zadaj, v daljavi, moder obris dolgega gorskega hrbta – gladka, brezzoba čeljust. Vsa pokrajina se je sesedla. Klecnila. Ko se z avtobusom peljemo proti vasi Lokev, kjer dobrodošlica s kozarčki tropinovca ne bo edino presenečenje, mi mlajši pesnik Artis Ostups pove, da meri najvišji vrh Latvije približno 300 m nadmorske višine.
II
Lipica je v tem času videti kot ogromno gradbišče. Ne vem, kaj gradijo ali prenavljajo, ampak zgolj nekaj korakov od hotela je vse razmejeno s plastičnimi ograjami, katerih grda oranžna barva vzpostavlja nepotreben kontrast v sicer mehki pokrajini. Tu in tam kakšen delavec ali zemljemerec, mogoče majhen bager. Drugega nič. Razlika med prostorom tostran ograje in onstran nje je v tem, da je tukaj milina, tam praznina. Čeprav stoji ograja sredi travnika, ki je sicer na obeh straneh popolnoma enak, in čeprav so na drugi strani ograje dolgi drevoredi in topli konjski hlevi.
Preskočim ograjo. Tečem po ozki kamniti poti skozi kosmato pokrajino. Ne vidim podrobnosti. Križišče poti, tudi če ga večkrat prečim, komaj prepoznam. Spet pogledam na telefon in sledim zemljevidu. Kmalu bo zažarela tudi suha trava. Zavijem levo čez travnik, potem spet skozi redek gozd črnih gabrov, hrastov, borovcev in panjevcev. Šopi trave so mehko razmetani kot nepospravljena postelja. Ves čas me spremljajo pritlikave kamnite ograje, ki v resnici ničesar ne ločujejo; v pokrajino niso postavljene kot zareze, temveč samo določajo robove te travnate posteljnine. Claire-Louise Bennett, irska pisateljica angleškega rodu, ki se nam je pridružila šele tisti dan, bo zvečer namesto v krilo oblečena v belo hotelsko posteljnino, nabrano in zavozlano na trebuhu – njena prtljaga se je izgubila v Parizu in bo prišla kasneje. Med večerjo se bomo o tem v smehu dolgo pogovarjali. Ko se naveličaš posteljnine, lahko oblečeš tale prt, ji bom predlagal.
Poti so ozke in vijugaste. Ni nujno, da bi kdo po njih hodih. Del pokrajine so, ki se sproti sramežljivo skriva in razkriva. A zares se odpre šele, ko jo preseka dolga prašna cesta, ki je bila v 18. st. del pomembne povezave med Dunajem in Trstom. Misel na to razdaljo in njen simbolni pomen za trgovino človeka potlači. Pred mano in za mano vse ravno, nobenega ovinka, skoraj nobene krivine. Povsod praznina človeške prisotnosti. Zavijem nazaj v hosto, vijugam med grmovjem in drevesi, potem po zaraščeni makadamski cesti tik ob italijanski meji nazaj proti kobilarni, kjer naletim na velika rešetasta vrata. Prehod prepovedan. Splezam čez ograjo in se po krasnem dolgem drevoredu vrnem proti izhodišču. Prostrani travniki so ožiljeni z belimi lesenimi ograjami.
Morala bi iti kdaj skupaj, mi je prejšnji večer rekel Janko Petrovec, ko sem se spomnil, kako sva se enkrat v Ljubljani srečala na teku. Ne vem, sem rekel, jaz uživam v tem, da je to ura, ki jo imam zase, ne predstavljam si, da bi se moral med tekom še s kom pogovarjati. Pazi to, je rekel Janko, ki je med drugim vodil otvoritveni dogodek, ti ljudje se med tekom v glavnem pogovarjajo o tekaških maratonih – kar so za pisatelje festivali, so za njih maratoni.
Ko pridem do naslednjih vrat z napisom, da je prehod prepovedan, stoji na eni strani lepo obnovljena kraška hiša, na drugi straši okostje zapuščenega, razpadajočega hotela. Med zidovi se vidi grdo notranje dvorišče, ki spominja na neuporabni križni hodnik. Kot mi je povedal Andrej Blatnik, so bili gostje Vilenice nekoč, preden je hotel propadel, nastanjeni prav tam. Odprli so ga samo zanje. Ista usoda je menda neizbežna tudi za hotel, v katerem smo zdaj. Zapuščen bazen je po navadi gotovo znamenje konca.
Kakšnih 500 m niže, da se ne vidi niti iz hotela niti z igrišča za golf, je še eno razrito gradbišče z velikim bagrom, grdimi kupi plošč nalomljenega asfalta in plastičnimi latrinami.
Delavec v kabini tovornjaka malica ogromen sendvič s pariško.
III
Saj tukaj sedi črni gospod, kajne? pri zajtrku v hotelu vpraša točajka. V roki drži belo kvadratasto kartonsko škatlo in nas vprašujoče gleda. Črni gospod, ja, ja, se smejimo.
Črni gospod je v resnici Mirko Božić – črnolas in s črno brado –, lanskoletni prejemnik štipendije Srednjeevropske pobude in tako tudi eden izmed letošnjih gostov. Pri kosilu nam je enkrat razlagal, kako rad ima hotele, ker je v otroštvu kot sin hotelskega upravitelja veliko časa preživel po hotelih. Non-lieu, se strinjava, in na hitro poveževa Marca Augéja in Mauricea Blanchota. Še več, pravi, celo kot begunec je bil nekaj časa nastanjen prav v hotelu, ne v katerem izmed begunskih centrov.
Mirko je skladno s tradicijo pred dvema dnevoma nastopil na otvoritveni slovesnosti v Sežani. Ker so naši nastopi, kot je na festivalih običajno, vezani na objave in prevode v spremljevalnem zborniku, sem Mirkov tekst že prebral. Gre za esejizirano ganljivo pripoved o njegovem rodnem Mostarju, v kateri se prepletata osebni zgodovini mesta in družine. Na začetku teksta stoji recept za jabolčno pito, ki ga je Mirko našel v kuharskem zvezku pokojne matere.
Nikoli ni imel priložnosti, da bi jo poskusil.
Letošnja štipendistka Kateryna Kalytko iz Ukrajine je prišla na oder za Mirkom, prevzela veliko rdečo mapo, počakala na fotografe in v kratkem zahvalnem govoru poudarila pomembnost tega, da dobiš besedo in si slišan. Da je slišan glas tvoje dežele. Podobno je nekaj dni kasneje izjavila tudi prejemnica kristala Vilenice Blerina Rogova Gaxha – delila si ga je s Polono Glavan –, da je to namreč priložnost, da bodo slišane tudi travme njene države.
A zgodb ali pesmi Kateryne tisti večer nismo slišali. Slišali smo samo Mirkovo.
Ko je z branjem zaključil in hotel zapustiti oder, je voditelj skočil za njim in ga poklical nazaj. Presenečenje da imajo zanj. Gesta je suhoparno režijsko zasnovo sicer protokolarne prireditve prekinila z nepričakovano toplino. V naslednjem trenutku se je Mirko z odra poslavljal z belo kvadratasto kartonsko škatlo v rokah.
Po zajtrku smo si razdelili še zadnje ostanke pite, spečene po receptu iz Mirkovega teksta.
Je prava? ga sprašujemo. Ne vem, odgovarja Črni gospod, nikoli je nisem poskusil.
Na odru, pravi, je komaj zadrževal jok.
IV
Igralec se izgublja, pisatelj se išče, mi je na večerji rekel Goran Ferčec, pisatelj, esejist in dramaturg iz Zagreba, ki je nekaj časa delal tudi v gledališču v Mariboru.
V
Po otvoritveni slovesnosti smo se sprehodili na pogostitev v vinski kleti. To je bilo naše prvo resno druženje, in festivali so prijateljska druženja ljudi, ki se ne poznajo, a so za nekaj dni skupaj v nekem vzporednem življenju. Bolj ali manj naključno smo se razporedili na lesene stole, ki si jih komaj lahko premaknil, za velike mize iz temnega masivnega lesa. Začetni pogovori o literaturi, ljubezen do katere bi nam naj bila skupna, so se pogosto še zatikali. Mogoče zato, ker smo izhajali bolj iz domnevne ljubezni do literature kot pa iz literature same. Konec koncev se mi je ta ljubezen vedno zdela nekoliko prisiljena; pravi pisatelji so po mojem tisti, ob katerih izjavah se najbolj zgražajo naivni začetniki. K sreči se izkaže, da vsaj dva od prisotnih sploh ne pišeta in na festivalu tudi nista kot pisatelja, medtem ko poljska pesnica in pisateljica Sylwia Chutnik (s tetovažo in mavričnim pramenom na čelu), avtorica feminističnega vodnika po Varšavi, med drugim vodi tudi organizacijo MaMa, prvo poljsko, ki se ukvarja s sodobnimi vprašanji starševstva. Tako sva se na dolgo pogovarjala o otrocih (njen sin je najstnik, moj bo star kmalu štiri mesece) in vprašanjih vzgoje. Jaz sem še začetnik. Še vedno ne razumem, zakaj me je babica kot otroka morala vedno gledati skozi straniščno okno, ko smo plezali po češnji. Bi bilo kaj drugače, če bi morala gledati tudi, kako padam?
Naslednje jutro sem po svojem teku odšel na zajtrk in najprej prisedel k Blerini. Ker bo kmalu nastopila na okrogli mizi, se je opravičila in odšla. Pri avtomatu za kavo se mi je predstavil prevajalec Jason Blake, ki že dolgo živi v Sloveniji, z družino v Celju. Presedal sem se od ene mize k drugi in se pridružil Jasonu, prevajalki Ani Jelnikar in avstrijski pisateljici Elke Laznia. Ker smo bili zbornike s svojimi teksti dobili šele prejšnji dan, drug drugega tudi po pisanju še nismo poznali. Kasneje je med vsemi objavami prav Elkin tekst, nasičen z nekakšnim distanciranim poželenjem, name naredil precejšen vtis.
Vmes se je presedla tudi Ana in mi trije smo spontano preklopili na nemščino in načeli pogovor, ki je nadaljeval starševsko debato prejšnjega večera. Jason ima hčer in Elke ima dve. Pogovarjamo se o dinamiki osnovnošolskih prijateljstev, kako težko je preživeti devet let z istimi sošolci, če med njimi ne najdeš pravih prijateljev. Vsi pravijo, da se z otrokom vse spremeni; pri meni se je najbolj spremenilo to, je rekla Elke, da sem se začela manj obremenjevati. Ugotoviš, da stvari niso pomembe.
Elke, naredil sem nekaj groznega, nekomu moram povedati, sem rekel, ko sva ostala sama. S sabo imam svoj potovalni čajnik in zeleni čaj; ker mi na recepciji niso hoteli dati kuhalnika, sem si ga pripravil z vročo vodo iz pipe.
Če Jáchym Topol in njegova hči Marie, ki je šla z očetom na podoben festival že enkrat prej, ne bi ves čas tičala skupaj, bi Marie na zaključni fešti v šotoru, ki je tudi po spontanem (tako mi je potrdil trobentar Igor Matković) glasbenem izboru Fake Orchestra spominjala na poroko in marsikomu uničila željo po veseljačenju, verjetno našla plesalca.
Aja, saj ni bilo mladih, to je vendar Vilenica.
Nekateri so odšli in tudi jaz sem bil že nekoliko naveličan, zato sem pri izhodu iz šotora pocukal Marka Kravosa, ki je ravno odhajal, če me vzame s sabo. Med vožnjo sva ugotovila, da bova čez dve leti oba izdala pesmi pri Mladinski knjigi.
Ko sem se še zadnjič ozrl proti šotoru, sem v temi videl Jáchyma, kako v špranji med plahtami kuka noter, da bi preveril, ali se njegova hči na plesišču dobro zabava.
Nemara pa starše v veliki meri določajo prav njihove skrbi, ki jih zato hočejo videti še pozunanjene.
VI
Ko sem se pri večerji pogovarjal z Goranom, sem dobil občutek, da mora pisati zanimive eseje in sem mu kar predlagal sodelovanje. V zborniku je objavljen odlomek iz njegovega romana, v katerem se oče in sin stepeta iz nečesa, kar se je v začetku mogoče še zdel športni razlog. Predstavljam si, da pišeš zelo osebne eseje, sem mu rekel. Osebne, hm, pravzaprav ja, je rekel, ampak ne intimne. Nianse med osebnim, zasebnim in intimnim (med drugim v luči teorije Lauren Berlant) so me bežno zanimale tudi pred nekaj tedni, ko sem bil povabljen, da pripravim predavanje za prevajalski seminar.
Ta ista tema je na zanimiv način odzvanjala tudi na okrogli mizi Srednjeevropske pobude na Vilenici, ki je festivalu dala tudi letošnjo temo, Odzven prostora. Irska pisateljica Órfhlaith Foyle je prostor, v katerega stopa pisatelj s svojo literaturo, definirala predvsem s prostorom, v katerega vstopajo njeni liki, ki so neke vrste zbir pisateljevih nazorov. V nasprotju s tem je Blerina Rogova Gaxha poudarila, da pisatelji potrebujejo prostor, da bi bili slišani in poročali o tragičnih zgodovinah svojih držav. A kljub temu sta se tako Órfhlaith kot Blerina uprli (tudi konkretnim uredniškim) zahtevam, da bi morali pisatelji s svojim delom reflektirati aktualne družbeno-politične probleme, na Irskem denimo recesijo. Tisti, ki se tej zahtevi uklonijo, v glavnem pišejo suhoparne romane, je rekla Órfhlaith, saj se ob trudu, da bi našli odgovore, v problematiko pozabijo vživeti. Blerina se je pisanju o vojni in nacionalizmu uprla s pisanjem o intimnih tragedijah, v katerih pa je prepoznavna predvsem ostra družbena, ne toliko politična kritika, čeprav je zanjo vsak pisatelj malo tudi politik.
Ali pa se še ne bomo končno odvadili od pisateljev pričakovati odgovore na politične in druge neliterarne probleme? Če države oz. nacije v politični krizi, kot je navrgla tudi Blerina, potrebujejo predvsem pesnike (in države v ekonomski romanopisce?), je še vedno tako, da se pisatelji najprej ukvarjajo z nekoliko bolj imanentnimi vprašanji svojega početja. Najbolj premišljeni in najbolj pisateljski so se tako zdeli poantirani odgovori v Ameriki živečega Aleksandra Hemona. Hemon je najprej poudaril razliko med osebnim in javnim, nato pa še med osebnim in zasebnim, kar je že etična oz. vrednostna sodba. Medtem ko vsi še vedno preveč in včasih prestrašeno govorimo o pomenu maternega jezika, je za Hemona odločilna prav izkušnja pisateljske posvojitve tujega jezika.
Jezik namreč pripada vsem, zato pisatelj nikoli ne izhaja iz svojega jezika. Ni njegov lastnik. Jezik ni niti dom niti ovira, ampak sredstvo. Zato je tudi mnenje, da pisatelj ustvarja v samoti, zmotno – ustvarja namreč v jeziku, preko katerega je že v izhodišču povezan z vsemi drugimi govorci. Ustvarjalni akt z dejanjem pisateljeve zavesti tako ustvarja neki prostor, v katerem pisateljev jaz prepoznava samega sebe, da bi s tem potrdil idejo osebne suverenosti, ki pa je seveda odvisna od državne suverenosti. Dokler niso svobodni vsi, ni svoboden nihče. Ta gesta torej vedno že implicira pisateljevo vprašanje, kako bo prisoten v javnosti, kar v bolj vsakdanjem jeziku zajema tudi odločitev glede tega, koliko bo prisoten na družabnih omrežjih. Hemon je na tej točki izjemno odprt, nikogar ne obsoja in ne verjame v romantizirano ustvarjalno osamo.
Indijska pesnika K. Satchidanandan in Sitanshu Yashaschandra (napovedani Haraprasad Das se festivala ni udeležil) sta v pogovoru v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani ponudila še nekaj drugačnih pogledov na vprašanje identitete, jezika in literature v službi družbe. Pesnika pišeta vsak v svojem jeziku, a tudi v angleščini, ki jo je Indija sprejela kot še enega izmed nekaj sto jezikov, ki med sabo ne bi smeli tekmovati za prevlado. Ne nazadnje, poezija je materni jezik človeštva, kot smo slišali. Lomimimo in delimo jo kot kruh. Ob njuni učeni skromnosti in razsvetljeni odprtosti me je ob branju njune poezije preveval občutek, da je na koncu suverena samo toliko, kolikor je njena svoboda določena z etičnimi koordinatami lokalne mitologije.
VII
»Pa kdo je ta tip v plašču?!« je vprašal Goran.
V Loki smo se iz cerkve po branju preselili na prikupen borjač gostilne, kjer nas je čakala večerja. Ker smo bili nekam zgodnji in ker je bilo govora o nekem glasbenem presenečenju, smo nekoliko neodločno sedli za mize. Na tiho smo verjetno vsi razmišljali predvsem o vinu. In vino se je kmalu tudi res znašlo na mizah, sledile so mu košarice kruha. Kmalu smo razmišljali samo še zelo na glas.
Pri sosednji mizi sem prepoznal človeka, ki je bobnar v nekem odličnem bendu. Goranu sem razlagal, kaj pomeni njihovo ime in kako imajo znotraj benda še en bend s podobnim imenom. Ob bobnarju je temnolaska, ki je ne poznam. Nekaj na njej veže poglede nase, ampak ne vem točno, kaj.
Prinesli so nam krožnike jote, ki je lahko v teh krajih tudi predjed.
Sledili so krožniki, bogato obloženi z rezinami odličnega pršuta, ki je lahko v teh krajih tudi glavna jed.
Modeli okoli kamnite mize ob zidu pod trto so medtem naenkrat začeli igrati. Slišati je bilo, kot da tudi njim ni čisto jasno, česa naj se lotijo ali kam naj bi to vodilo. Iz uvoda, ki bi lahko bil v enaki meri pristen in ponarejen, glasbeniki pa totalni abervezniki ali strogi profesionalci, se je razvila znana melodija, ki je na oder poklicala rojstnodnevnega slavljenca – gesta se je še enkrat ponovila po zaključni prireditvi. Temnolaska, ki se nam je pridružila tudi dva dni kasneje, ni bila samo pevka in flavtistka, temveč tudi predsednica Kulturnega društva Vilenica Tinkara Kovač. Zapela je med drugim neki italijanski šlager in neko kvaziindijsko improvizacijo. Ob njenem nastopu se mi je za trenutek zazdelo, kot da je v publiki v resnici vsaj stokrat več ljudi. Nad nami je bila ostra kraška noč in razen nas daleč naokoli samo prazna pokrajina onkraj kamnitih hiš.
Naročili smo še nekaj vrčev terana in pojedli sirove štruklje. Po premišljeni zamudi se je med glasbeniki pojavil še pevec v obleki s kravato in zimskim plaščem, ki je nato spretno krmaril do konca večera.
Vmes je postalo precej sveže.
Tip s plaščem je Gal Gjurin, sem rekel Goranu. Model je začel kot pesnik in nadaljeval s koncerti v nekih nakupovalnih središčih, sem rekel, in zdaj je zvezda. Najin smeh je družila zarota zaigrane zavisti.
Mirko je enkrat pri zajtrku razlagal o svojem stricu, ki da živi v Trbovljah in je lastnik nočnega kluba. Povedal je tudi ime. Menda se je nekoč pojavil v zlatem plašču s kravato iz dolarskih bankovcev … Ne vem več, ali mu naj vse verjamem.
Nekateri so šli plesat, drugi so se pridružili našemu koncu mize in naročili nov vrč vina, da bi se pogreli.
Kdor ni plesal, je imel naslednje jutro moder jezik.
Pri sosednji mizi je Jáchym ritmično migal z nogami in vidno užival. Glasba moje mladosti! je rekel nasmejano, sicer se je vse dni glasbi v glavnem izogibal. Po najinem skupnem nastopu v Mariboru smo šli na večerjo, kjer so nastopali neki pojoči policaj in drugi lokalni kantavtorji. Jáchym, ki je bil nekoč tudi sam v bendu, mi je povedal, da zato slabo sliši in je izjemno občutljiv na zvok. S to razlago se je končala tudi večina mojih poskusov, da bi z njim začel kak pogovor.
Na poti nazaj proti hotelu sem na avtobusu razmišljal, ali bo naslednje jutro dovolj lepo vreme, da bi šel pred ljubljanskimi dogodki spet teč. A za resne načrte sem bil že preutrujen.
Na sedežih tik pred mano sta se tiho staknili dve glavi. Kakšnih trideset let razlike med njima je dokaz, da čas in prostor drug v drugem mogoče sploh ne odzvanjata. Da so naši odnosi vedno stvar literature. Mogoče pa se tudi motim. Mogoče bi moral brati več romanov.
VIII
Odločim se, da bom izpustil turistični del ljubljanskega dneva. Med čakanjem na sončni vzhod berem knjigo Miljenka Jergovića, ki sem jo našel na majhnem vileniškem knjižnem sejmu za udeležence festivala. Pritegnila me je forma izjemno kratkih proznih tekstov, v kateri sem pred nekaj leti – prepričan, da pišem poezijo v prozi – opisal, kako sva prav z Jergovićem, ne da bi se zares srečala, sedela za isto mizo na nekem festivalu v Črni gori. Vmes sem izmojstril tudi pripravo čaja s toplo vodo iz pipe – pod katerim kotom je treba odpreti pipo, da dobiš pravo temperaturo, koliko ščepcev čaja, potem trije prelivi s pretakanjem v kozarec iz minibara in prazno plastenko. Na zajtrku izmenjava nekaj besed s Kateryno, ki kot nagrajena prevajalka Jergovićevih del seveda pozna tudi knjigo, ki sem jo začel brati prejšnji večer.
Po zajtrku malo pišem in ob izmeničnem gledanju skozi okno in na telefon ugotavljam, da je vreme kljub napovedi krasno. Obujem copate in grem še enkrat teč. Pot delno že poznam. Trava, ki je zaradi različnih dolžin travnih bilk videti mehko kot na neostrem posnetku, je tokrat že nekoliko bolj oranžne barve, lahko si predstavljam, kako se makadamska cesta v vročini razbeli. V trenutnem navdihu se odločim, da jo takoj spet zapustim in skrenem na še neznane poti mimo Napoleonovega hrasta in kamnitega okna. Zavijem v gozd, kjer zapustim dobro pot in se začnem čez nekaj časa bati, da se bom moral obrniti. Najdem kolovoz, ki ostro zavije v približno pravi smeri med tankimi drevesi, poraščenimi z lišaji. Sledim mu, dokler me v gozdu ne presenetijo zlovešče bele table, ki v tujem jeziku opozarjajo, da sem se znašel na napačni strani. Prizor je bizaren in moja tesnoba je seveda povsem odveč, a vseeno pomislim na zgodbe, kako so zaradi tega na ljudi nekoč streljali.
Kaj če sem kurir, ki prenaša neko pomembno sporočilo? Moram se vrniti!
Na freski, ki jo je v cerkvi sv. Mihaela v Loki v nekem drugem času naslikal France Kralj, je hudič upodobljen kot Italijan.
Hitro najdem pot, ki zavije spet nazaj in se v širokem loku vrnem proti hotelu.
Mogoče bo moje nujno sporočilo pobral in prevzel nekdo drug.
V Ljubljani v Baziliki na hitrico pojem kosilo in grem v dvorano Društva slovenskih pisateljev poslušat uvod in prvi referat Mednarodnega komparativističnega simpozija, nakar že odhitim v knjigarno Konzorcij, kjer poteka naslednje festivalsko branje. Na njem nastopi tudi švicarski pisatelj Cristoph Simon, skorajšnji jazzist, kabaretist in očitno Lebenskünstler, ki se je že nekoč prej znašel v Ljubljani in v svoj roman vključil tudi bizarni odlomek, v katerem odigra pomembno vlogo bivši Hot Horse v Tivoliju. Nastop Claire-Louise Bennet (pisateljica v posteljini) je duhovit in navdušujoč: učinek je dosegla z galopirajočim branjem, da smo ga komaj dohajali, z občasnimi upočasnitvami in ciničnimi, momljajočimi poudarki.
Po dogodku me prešine, da imam oblečene napačne hlače. Misel prerase v akutno paniko, zaradi česar naslednjih dvajset minut obupa preživim med policami bližnje veleblagovnice in seveda v istih hlačah zamudim začetek naslednjega dogodka.
IX
Stefano Benni pripoveduje, kako je srečal Nicka Cavea in za petnajst minut postal – ne literarna – zvezda tudi v očeh svojega sina.
Órfhlaith pove, kako jo je po ljubljanskem branju njene odlične, nekoliko strašljive in tesnobne zgodbe nekdo iz publike vprašal, ali mogoče potrebuje eksorcista. V mislih imam nekaj dobro znanih čudakov z ljubljanskih literarnih prireditev, ki so sitnarili tudi naVilenici.
X
Ne vem, ali smo bili preveč srednjeevropski ali pa so to teme, rezervirane samo za najbolj slavne in uspešne pisatelje, ki jim nekaj pomeni tudi prodaja njihovih knjig, ampak želel sem si slišati več o vprašanjih založništva in strategijah literature v osrčju svobodnega trga. Ko se naveličam metafizičnih sofizmov, me streznitev ob bolj banalnih vprašanjih literature vedno tudi neizmerno osmeli. Na kratkem, ožjem strokovnem posvetu o založništvu in festivalih smo slišali nekaj različnih mnenj in bržkone še ne dovolj reflektiranih rešitev glede problemov literature na polju kreativnih industrij. Medtem ko so Andrej Blatnik (Vilenica), Katja Stergar (JAK) in Jānis Oga (Latvijski center za literaturo) pokazali, kako zelo je literatura v naših državah odvisna od podpore različnih (državnih) agencij in drugih (nevladnih) organizacij, sta John O’Brien (Dalkey Archive Press, ZDA) in Geoffrey E. Taylor (International Festival of Authors, Kanada) predstavila še drugo, četudi nepopolno sliko, v nasprotju tudi z entuziastičnim pogonom zaenkrat še manjšega, a že pomembnega in edinega festivala za prozo Pro-za Balkan v Makedoniji, ki ga vodi Dejan Trajkoski.
Glede dvojega je bil O’Brien jasen: tudi njihove izdaje ne bi bile mogoče brez tujih nacionalnih podpornikov – katerih sistemi v nekaterih primerih omogočajo celo večinsko kritje stroškov: za prevajalca preko enega mehanizma, za tisk preko drugega –, pri čemer nekako ni omenil povezave založbe z univerzitetnim programom ene izmed ameriških univerz, predvsem pa je priznal, da nima pojma, kako je sploh mogoče, da je založba vsa ta leta uspešno preživela. Na tej točki bi se lahko odprla debata glede uničujočega vpliva Amazona in vznika butičnih založb, vendar smo ta vprašanja omenili samo mimogrede.
Z Geoffreyem sem se kasneje pogovarjal na pogostitvi na Ljubljanskem gradu, kjer mi je še enkrat povedal, da je večina kanadskih kulturnih dogodkov plačljivih, iz česar se delno (eno tretjino) financira tudi njihov festival. Ko sva primerjala načine financiranja založništva, sva odkrila podobnost pri anomalijah, ki te mehanizme izrabljajo. V Kanadi, denimo, menda obstaja nekaj precej neuglednih založb, ki živijo samo od različnih razpisov, vendar njihovega programa nihče ne jemlje resno. Nepazljivi avtor, ki pri takšni založbi »pomotoma« izda dobro knjigo, si je verjetno naredil več škode kot koristi. Zanimivo je tudi to, da je njihov festival striktno vezan na knjižne izide (lahko seveda tudi prevode), saj avtor brez svežega knjižnega izida na kanadskem knjižnem polju pač nikogar ne zanima. Vsaj medijev ne.
O vplivu kritike pri nas govorijo denimo rezultati raziskave o bralnih in nakupnih navadah Slovencev iz leta 2014, kjer je ta faktor praktično zanemarljiv, saj knjige po priporočilu kritika kupi v povprečju samo 2,6 % bralcev. V tem smislu je vpliv slovenske kritike menda skoraj trikrat manjši od zabeleženega vpliva v ZDA (7 %), kar je še vedno porazno. Toda prava težava je v pravilni kontekstualizaciji. Goeffreya sem zato vprašal, kako je z vplivom kritike na prodajo v Kanadi. Dobra kritika v uglednem časopisu lahko proda tudi tisoč izvodov, mi je odgovoril. Ker je Evropa bistveno določena tudi s tem, da državne meje v glavnem sovpadajo z jezikovnimi, sploh nisem pomislil, da prihaja pomemben del prihodka kanadskega založništva iz prodaje pravic v sosednjo državo z istim jezikom.
Torej srednjeevropska festivalska specifika vendarle še vedno temelji na metafizičnem dojemanju avtorja in literature na splošno?
XI
Samozavest nekaterih pesnikov je včasih naravnost neverjetna. Kdor je bil na več kot enem literarnem festivalu in prebral vsaj en festivalski zbornik, ve, da vse ne more biti dobro. Da tudi na tem polju vlada neka ekonomija, ki jo neradi omenjamo. A saj me moti samo to, da se glede tega vedno znova sprenevedamo. Na posvetu, denimo, so udeleženci neposredno spregovorili o procesih izbiranja, vključevanja, celo nagrajevanja avtorjev, ki je v mnogih primerih odvisen predvsem od zbiranja nominacij zunanjih sodelavcev.
Artisu vneto razlagam, zakaj je Milan Jesih tako odličen pesnik in kako je v prevodu očitno mnogo izgubljeno, če se zdi ta poezija komu tradicionalistična. Ob neki drugi priložnosti me spreleti, kako zanič pesem sem pravkar slišal. Obrnem se, da bi nekaj komentiral, ko me Artis prehiti. Ta pesem je obupna, je rekel, morali bi jo prepovedati, to ne sme obstajati.
Na Štanjelu nama je s Karlom Hmeljakom kolega neuradno izdal, da je bila tudi najina poezija v ožjem izboru za kristal Vilenice, pa ne, da to kaj pomeni. Iskreno rečeno sem se izbire ene od obeh nagrajenk razveselil, pri drugi me je zaskrbelo, da je bila brana s premalo literarnimi kriteriji. Mislim, da nisem edini, ki so ga mnogo bolj prepričali drugi teksti. Pa me tudi to ne moti, dokler se tudi tukaj zavedamo relativizma. Ena literatura odzvanja v prostoru, pri drugi bolj prostor odzvanja v njej.
Mlado Vilenico sem preskočil, saj sem namesto nje posnel intervju z Artisom, ker me je zanimalo, s kakšnimi težavami se sooča osrednji latvijski elektronski medij za literaturo.
Ob odhodu sem srečal prijatelja, ki je s partnerko prišel na poroko, zvečer po dogodku v jami Vilenica njegovo mamo, igralko in pisateljico.
Mogoče pa nas nekaj res veže, čeprav ne vemo, kaj.
XII
Zakaj je kvartet čelov priredbe slovenskih popevk zamenjal za priredbe Metallice?
XIII
Jáchyma Topola, letošnjega velikega vileniškega nagrajenca, sem spoznal v Ljubljani pred hotelom Park, od koder nas je nova glavna organizatorka festivala Martina Fekonja odpeljala v Maribor na najin prvi nastop. Ker Martine še nisem poznal in ker sem pričakoval drugega voznika, sem s kolesom najprej naredil še dva kroga. Ko sem se jima pridružil, se je izkazalo, da čakamo še nekoga. Jáchym je namreč potoval s svojo hčerko. S čedno Marie, vitko in visoko kodrolasko, sta bila tudi v naslednjih dneh eden izmed najlepših parov. Skoraj vedno sta bila skupaj, od vožnje v Maribor do vožnje s kočijo proti Vilenici.
Kaj je s temi vrabci, si opazil, od kod so se priselili, kot udomačeni so, je rekel Jáchym. Povedal sem mu, da je že drugi pisatelj iz tujine, ki mi je v zadnjih dneh to omenil – pred kratkim sem namreč prebral tekst Carlosa Pascuala o ljubljanskih vrabcih, ki bo kmalu tudi objavljen. Med vožnjo je Jáchym povedal, da se je pred leti potikal po Sloveniji kot novinar, ki je raziskoval zgodbo svojih daljnih prednikov, padlih v prvi svetovni vojni. K tej temi se je mimogrede vrnil tudi v svojem govoru ob svečani podelitvi nagrade v jami Vilenica.
Če sem že moral za začetek nastopiti ravno v svojem rodnem kraju, na katerega me vežejo predvsem nekoliko odrinjeni, poteptani spomini, sem bil srečen, da se mi tja vsaj ni bilo treba pripeljati s svojim avtom. Prihajal sem kot gost festivala, ki se slučajno odvija pri nas, a se v resnici dogaja v neki drugi vzporednosti, v družbi eminentnega pisatelja lavreata. Prihajal sem kot turist. Zato mi je bilo vseeno, ali nas bo sploh kdo prišel poslušat (Maribor, ne samo po mojih izkušnjah, enostavno nima publike), saj sem gostoval v tujem mestu v neki tuji deželi, kjer imajo ljudje gotovo dovolj drugih opravkov.
Na koncu se je v stavbi, kjer je bil nekoč casino, v prijetni hipstersko preurejeni kavarni zbrala zgledna množica. Danica Križanič Müller, mentorica kreativnega pisanja iz gimnazije, brez katere me danes dejansko ne bi bilo, in moja mama sta, sklepam, prišli celo zaradi mene. To bi verjetno lahko zadostovalo za zbujanje slabe vesti in drugih pomislekov.
Jáchym in Marie sta nekam pobegnila (kot da to ne bi bila sicer moja navada), jaz sem sedel na starem lesenem stolu na pločniku in v soncu srkal kavo. Zadovoljni tujec.
Prišla je Zora A. Jurič, elegantna voditeljica večera, ki je bila nedolgo nazaj z Danico in mojo mamo slučajno v isti skupini na nekem turističnem potovanju. Povabil sem jo, naj prisede, za njo sta prišla še Dragica Turjak, direktorica Mariborske knjižnice, in Janko Jemec, naš tolmač. Ne vem, zakaj ali kako, ampak kmalu smo omenili mojega kmalu štirimesečnega sina. In ne vem, zakaj ali kako, ampak to me je pomirjalo. Malo klepetamo, Dragica razlaga o finančnih težavah knjižnice, o nedokončanih projektih in splošni stagnaciji mesta. Od tod je treba samo pobegniti, si mislim. Ko sva ostala sama, mi je Zora rekla, da je presenečena, kako sem se spremenil. Misel na srečanje in javni pogovor jo je namreč navdajala z nelagodjem ob spominu na neko drugo srečanje izpred mnogih let. Takrat ste bili kar malo jezni name, mhm, je rekla. Kaj? Nič se ne spomnim, sem rekel. Res se nisem. Dovilila si bova nov začetek.
Ko sem po uvodnih vprašanjih o Mariboru tiho čakal, negotov, ali bom sploh še dobil kakšno vprašanje, se mi je začelo svitati, okoli česa bi se bil lahko takrat razvil najin nesporazum. Moralo je biti na enem izmed viteških turnirjev. Bil sem mlad pesnik in sem v obrambi pred nerazumevanjem rad pretiraval. Ko sem dobil naslednjo priložnost, sem tako začel samokritično govoriti o nekaterih etapah svojega preteklega dela, kako dveh svojih zbirk sploh ne maram, kako zdaj, ko sem sam urednik, ugotavljam, kako hudo bi urednika takrat potreboval jaz, kako sem vesel, da sem nekatere tekste napisal, čeprav se jim zdaj samo smejim ali čudim. Nobene metafizike, nobenega romantiziranja. Bo že prav. Tri pesmi, vključene v zbornik, sem končno spet lahko prebral kot nekaj svojega.
XIV
Pisatelj, ki govori o literaturi, to je skoraj tako slabo kot politik, ki govori o kulturi. Pod pritiskom, da bi o svoji temi povedala nekaj na način, ki ji bržkone ne pritiče, obema pogosto zdrsne, tako da začneta v resnici govoriti o nečem tretjem. Denimo o politiki ali o ekonomiji.
Ob koncu festivala se mi zdi skoraj neverjetno, kakšni antagonizmi so se vzpostavljali v različnih govorih in izjavah nastopajočih, predvsem mislim na častne in slavnostne govorce. Denimo Ivo Svetina je na otvoritveni prireditvi v Sežani poudaril, kako je festival Vilenica starejši od naše države in je bil tako v nekem smislu tudi odločilen za njen nastanek. Nagovoril je »brate in sestre v besedi«, govoril nekaj o grštvu in ostro obsodil novi družbeni ekonomski red, ki se nam je vsilil v posteljo kot vlačuga. Žalostna Evropska unija, tako Svetina, pač ne razume »bratstva in enotnosti«, zato je obsojena na propad. Erik Csernovitz, namestnik generalnega sekretarja SEP, po drugi strani, je izhajal iz optimizma in poudaril, da štipendija odhaja v države, ki niso članice EU, a za katere upa, da to nekoč morda še bodo. Mar ni nihče opazil absurda v sopostavitvi obeh govorov? Evropa je umirajoča vlačuga, povabite jo v posteljo! Dokler ne pohabi vseh žrtev, ne bo iztegnila pet.
Mogoče se je kdo namrdnil, a smo vseeno obema ploskali.
In ploskali smo tudi predolgemu in mučnemu govoru ministrice za kulturo na slavnostnem zaključku festivala v jami Vilenica. Zeblo nas je kot cucke, kajpada, a nastopajoči smo na odru vseeno slekli plašče (če smo jih imeli). Tudi ministrica. Težko reči, ali je pri obupno dolgem govoru (dvakrat tako, saj ga je bilo treba prebrati še v prevodu) vztrajala, da ne bi mislili, da se je res premalo oblekla, ali pa zato, da bi se maščevala. Spomnil sem se na nadvse učinkoviti in predvsem kratki govor župana Mestne občine Ljubljana. Karkoli o njem že mislimo, je župan nastopil kot profesionalec, z navidezno sproščenostjo razdrl nekaj spretnih sofizmov (kultura je investicija) in neopazno skrenil drugam (Ljubljana je seveda najlepše mesto na svetu, pripravljeno tudi na begunce). S prijateljem sva se po dogodku spraševala, ali je župan improviziral ali pa ima res genialno ekipo za PR. Ministrica pa gre v tistem mrazu očitno polemizirat z odprtim pismom DSP (ki med drugim v boju za kulturo govori o domnevnem zmanjšanju sredstev za knjigo) in ob brezsramnem prelaganju krivde na prejšnjo vlado omenja neke številke, ki da seveda presegajo vsa pričakovanja. Kajti vlaganje v kulturo je zanjo »racionalna poraba sredstev«. Je ministrica nemara improvizirala ali pa ima mogoče samo slabega tekstopisca? Le kakšen vtis je to naredilo na goste iz tujine?
Od Svetinove kritike razpadajoče Evrope preko hegemonizma Csernovitza smo tako končno prišli do tistega bistvenega »hrepenenja po domovini« in »pomanjkanja narodne zavesti«, ki sta prava razloga za stanje, kakršno pač je. In ministrica že ve, saj se je kljub prisotnosti mnogih drugih »kakovostnih vrhunskih umetnikov« sklicevala predvsem na Borisa Pahorja (častitljivi 102 leti) in Cirila Zlobca (častitljivih 90 let). Toliko o srednjeevropskem zanimanju za literaturo.
K sreči pa je imel Jáchym na svečani podelitvi nagrade enega najbolj toplih in razvedrilnih govorov o literaturi, kar sem jih kdaj slišal. Ne vem, ali sem res dober pisatelj, je rekel, odgovornosti za to presojo nikakor ne mislim sprejeti. (Pomenljivo in hudomušno pogleda proti Svetini.) Naše literarno krdelo simbolično prihaja iz jame, iz podzemlja, je rekel. Totalitarizmi so vedno zlorabljali tako pisatelje kot njihovo literaturo. Naša prava svoboda, je rekel, je v nepomembnosti.
Tudi ta večer nismo nikogar izžvižgali, a Jáchymu smo ploskali bučno, dolgo in iz srca.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.