I

Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se je balkon sesedel na dno ene izmed jam. Naš svet je samo obod nekega drugega, podtalnega.Preberi

Literarnega delo Iva Svetine verjetno ni treba posebej predstavljati – je avtor dvajstetih dram, petih pravljic, treh zbirk esejev in osemindvajsetih pesniških zbirk. Z nekaterimi izmed njih, predvsem s starejšimi – med drugimi Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač (1971) , Joni (1976), Bulbul (1982) –, se je Svetina predstavil kot eksperimentalni, neoavantgardni pesnik, ki je predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljal eno ključnih slovenskih pesniških figur, s slogovno značilno pesniškoPreberi

Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige je bila pisateljičina ljubezen do tanga, ki jo je tudi popeljala v Buenos Aires, kjer je spoznala slovenske Argentince, o katerih je v romanu pisala zgodbe. Po njenih besedah je to knjiga o identiteti oziroma potopis notranje pokrajine. Svitova sicer tudi sama že dobri dve desetletji živi v Parizu in zato tudi razume to dvojnost. TekomPreberi

S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala bolje, ampak četudi vzamem to v zakup, so bili dogodki, ki sem jih letos obiskala, vseeno skrajno klavrni in – pravzaprav – ne(povsem)vredni javne prezentacije.Preberi

Nekje tam na začetku srednje šole se je moja mama zelo razburjala, da se družim z neprimernimi ljudmi, ki so poleg tega še starejši in čudni. Prepovedala mi je nadaljne odhode v Ljubljano, povod za ta prepir je bil namreč moj obisk delavnice, ki jo je v okviru gledališča Glej ustvarila Simona Semenič. Zanimalo me je le, kaj se iz dramske forme še »da« narediti, a sem se že ob svojih prvih spogledovanjih z »drugačnimi« oblikami gledališča spopadla s stereotipi.Preberi

Zadnjič sem malo sanjarila.

Predstavljala sem si, da bi na prijazno, a odločno in jasno strukturirano opozorilo skupine pesnic in pesnikov na šovinizem v izjavi člana komisije za Jenkovo nagrado in predsednika DSP, prejeli tak njegov odgovor: »Čeprav sem bil nad pismom in njegovo silovitostjo presenečen, saj sem hotel ravno nasprotno, pesnice pohvaliti, sem hvaležen za opozorilo. Glavna značilnost predsodkov je ravno v tem, da so za nosilca nevidni, neobstoječi; o njihovem stališču in argumentih bom temeljito premislil.«Preberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi