Promet s knjigo

V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. Veliki atlas sveta (1972), Mala splošna enciklopedija (1972), priročnik tipa Naredi sam ali Sam svoj mojster. Od književnosti je bila tam ta ali ona knjiga, ki je bila tisti čas najbrž »popularna«, kakšen letnik Prešernove družbe, pa vojna literatura: Pločevinasti boben, Ana Karenina, Komu zvoni. Mislim, da smo bili včlanjeni v Svet knjige, ampak kdo bi vedel, kaj smo v tem svetu kupovali. Namen članstva je bil verjetno to, da se je kupovalo otroške knjige: številne slikanice, zbirko Pisani živalski svet in pozneje knjige iz zbirke Zlata knjiga. Veliko teh knjig se je tudi ohranilo in za nazaj bi lahko rekel, da sem imel že kot otrok največjo knjižnico v družini. Spomnim se v debele zvezke zvezanih cicibanov, ki so bili zelo živo čtivo … Ah, če bi se moral odločiti (in če me spomin ne izdaja), bi rekel, da je bila največja bralka v družini stara mama po očetovi strani. Prav ona mi je za rojstni dan (?) podarila Križarje Henryka Sinkiewicza. Po mojem zato, ker je vedela, da sem oboževalec knjige V puščavi in goščavi. Ne spomnim se, kako vneto sem potem bral te Križarje. Mislim, da niti ne tako zelo. V puščavi in goščavi sem namreč požiral. Imel sem dve različni izdaji in obema se je videlo, da sta bili prebrani več kot enkrat. 

Stara mama je bila pač tipična uporabnica knjižnice. (In doktor romanov). Knjig ni kupovala, ampak si jih je izposojala. Kupovanja knjig, razen prek Sveta knjige, pri nas nismo poznali. V srednji šoli sem si tudi sam 99% knjig, ki sem jih prebral, izposodil v knjižnici. In nekako v tem času je moj oče, od svoje druge žene, dobil za darilo zbirko Dostojevskega. Tisto z modrimi platnicami. Tudi on je svoj čas precej bral, vsaj dokler ni prevladal videorekorder. Branje je bilo, v zgodnjem času televizije, popolnoma enakovreden način izkoriščanja prostega časa. Z elementi kratkočasja, pa tudi razvedrila, če hočete. Dostojevski pa je bil kljub vsemu presenečenje. Oče je običajno bral kaj bolj žanrskega, kriminalke, detektivke, mogoče tudi ljubiče, kaj pa vem. In sploh ni bil izbirčen. Dvomim, da si je vedno zapomnil avtorja. In dvomim, da se je sploh kdaj lotil Dostojevskega. Tega Idiota itn. sem imel potem vedno ogledanega, ampak dolgo nisem mogel priti do plena, saj so bile knjige pač darilo. Prisvojil sem si jih šele veliko pozneje, tedaj je šlo brez boja. Ne vem, najbrž se je naenkrat zdelo že skoraj spodobno in nekako samoumevno, da odnesem zateženega ruskega klasika, saj sem tudi sam že nekaj pisaril.

Svojo pravo, odraslo knjižnico sem tako začel zares graditi šele v času študija. Ko sem s polja tehničnega risanja prestopil na stran mišljenja in pesništva. To so bila zlata leta knjigarnice Škuca, knjig na razprodajah in dnevnega obhajanja antikvariatov … prvi je bil kar v avli Filozofske fakultete. Za bodočega humanista se pač spodobi, da ima čim več literature pri roki. Nikoli ne veš, kdaj pride eksistencialna kriza, ki jo lahko pozdravi zgolj vednost o razliki med nemško gozdno potjo in črnim pulijem francoskega eksistencializma; ali med Sokratovo in Trazimahovo pravičnostjo, tj. pravico močnejšega in (ne)pravičnim življenjem v Državi. V nekaj letih sem nakupil zavidljivo število knjig in lahko povem, da sem vanje vložil skoraj vse prihranke. To me je primoralo celo v obrtniška dela, saj sem si moral zanje narediti primerno število polic, ki so jih skupaj držale stranice, temu pa sem potem rekel omara. Ampak problem s kopičenjem knjig je ta, da marsikatera neprebrana obleži na omari in ravno to je tisto, kar omaro potem poveže s knjigo in obratno: Njena lega na njej in prah na obeh. In roka, ki ju včasih loči le zato, da ju malo prestavi, se dotakne … Po teh ekstatičnih letih se je moral moj promet s knjigo malo upočasniti, saj je bilo preprosto preveč knjig in premalo omar, pa tudi sten je že zmanjkovalo. Vendar pa morate razumeti, da za nekoga, ki je enkrat okusil tako intenzivno slast občevanja s knjigo, ni poti nazaj. Knjige bo vedno nekje nosil. Če ne pod pazduho, pa vsaj na posebnem mestu v telesu. Temu mestu pravimo …

In tu bi pravzaprav lahko končal. Kljub temu, da se je knjižna realnost spremenila v nekakšno kibernetsko hiper-realnost, njena vse lažja produkcija pa v kvantitativno hiper-produkcijo, ki ji je realno nemogoče slediti itd., je še vedno živ tudi starošolski promet, ki stavi na površino, kamor se nabere prah. Tu imam v mislih prijetno vožnjo po stranskih policah, kjer je sicer bolj ovinkasto in morata biti temu primerni tudi hitrost in koncentracija, ampak notranje pokrajine so čudovite in na cestah ni gneče. To ostaja To. In To bo tudi ta teden z Literaturo na Erjavčevi nasproti Drame, kjer smo temeljito prezračili, pobrisali prah, zložili knjige, poslikali stene, s tal posesali mačke in obudili knjigarnico. Vsekakor bi Vas rad povabil, da se nam pridružite na tem prepihu in kupite kakšno knjigo. Naslovov imamo gotovo več kot sto. Promet vam bo hvaležen.