Ob dvestoletnici rojstva F. M. Dostojevskega je pod uredniško roko Matevža Kosa izšlo zborno delo Dostojevski in jaz, ki vključuje prispevke sedemnajstih slovenskih avtorjev in avtoric.

Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Glavni junaki Dostojevskega so obupni dvomljivci. Nič trdnega ni v njihovih življenjih. Tudi ko izvedejo akcijo, jo stalno prevprašujejo. Ko se vračajo domov, jih muči, kaj vse so rekli narobe, ko so se družili z ljudmi, in kaj bi morali reči namesto tega, kar so rekli. Njihovi realnosti sta vedno vsaj dve. Kot so tudi oni sami (vsaj) dvojni. Vse to njihovo notranje življenje se zdi vedno težko prenosljivo v filmski medij, a Dostojevski jePreberi

Janja Rakuš je pisateljica, performerka in vizualna analitičarka, ki je razpeta med Slovensko Bistrico in Amsterdamom, kjer je pred petimi leti zaključila študij performativne in vizualne umetnosti. Po romanih Električna zadrga, Amsterdam 12.75 Ram in Hotel Andro.gen je pred kratkim pri založbi Pivec izšel njen najnovejši roman Voodoo valček za epileptike, v katerem razgrajuje nekatere teme iz prejšnjih del, ki jih prikaže v še bolj fragmentirani in eksplozivni obliki, kot smo je bili vajeni doPreberi

V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. Veliki atlas sveta (1972), Mala splošna enciklopedija (1972), priročnik tipa Naredi sam ali Sam svoj mojster. Od književnosti je bila tam ta ali ona knjiga, ki je bila tisti čas najbrž »popularna«, kakšen letnik Prešernove družbe, pa vojna literatura: Pločevinasti boben, Ana Karenina, Komu zvoni. Mislim, da smo bili včlanjeniPreberi