Mistiki in sanjači, hipnotizerji in šibka srca

»Če si prebral vsega Hoffmanna, potem se gotovo spomniš Albana. Kako ti je všeč? Grozno je videti človeka, ki ima moč nad nedoumljivim, človeka, ki ne ve, kaj bi počel, ki se igra z igračo, ki je Bog,« je Dostojevski leta 1839 zapisal v pismu bratu Mihailu. Alban je lik iz Hoffmannove povesti Der Magnetiseur, v kateri je nemški pisatelj upodobil svoje zadržke do mesmerizma oziroma animalnega magnetizma, ki se je kot metoda zdravljenja rodil v času razsvetljenstva, privlačen pa je postal v obdobju romantike, ko se je spajal še z drugimi okultističnimi praksami. Alban je ciničen mož brez moralnih zadržkov, ki ima posebno moč in si pod pretvezo zdravljenja pokorjuje duše ljudi, kar na koncu pripelje do tragedije – do smrti vseh, razen njega.

Sedem let po tem pismu je Dostojevski napisal Gospodarico – nedokončano, v literarnem smislu nekoliko šibko in verjetno tudi zato redko brano povest, ki pa vsebuje nekaj motivov, ki so ga obsedali vse življenje. Najpomembnejši junaki so trije: Murin, Katerina in Ordinov. Prva dva sta par s temačno preteklostjo, Ordinov, ki se je v cerkvi zatreskal v Katerino, pa v njunem že tako miniaturnem stanovanju najame »kot«. Preteklost Ordinova ni temačna, je pa zavita v meglo: junak ne pozna svojih staršev, nikoli ni nikogar ljubil niti ni čutil, da bi kdorkoli ljubil njega. Živel je »tiho, popolnoma osamljeno življenje«. Z vselitvijo k skrivnostnemu paru se oblikuje ménage à trois, kar je pri Dostojevskem tudi sicer nekakšna stalnica.

Starec Murin je poseben. Nekoč je bil bogat trgovec, a je čez noč vse izgubil in skorajda zblaznel. Na vesti ima sumljive stvari, ogromno moli in bere; Katerina pravi, da tudi njej ves čas bere iz čudnih knjig, »kot iz starih razkolniških«. Ljudje mu pravijo čarovnik, mag, Jaroslav Iljič pa ga v gostilni Ordinovu opiše kot mistika, saj »ima neverjeten vpliv na druge ljudi«. Tega se zelo dobro zaveda tudi Murin sam; v filozofskem monologu Ordinovu pojasni, da obstaja več vrst ljudi, še zlasti zanimivi so »šibki ljudje« oziroma »šibka srca«: »Šibak človek se sam ne zmore obvladati! Vse mu daš, pa bo sam od sebe prišel in ti vse nazaj prinesel, daj mu pol zemeljskega kraljestva, kar poskusi – kaj misliš, da bo naredil? Še tisti hip se bo skril v copat, tako se bo skrčil.« Podobne misli bo še pred velikim inkvizitorjem izrekel Raskolnikov v Zločinu in kazni: »Potem sem ugotovil, Sonja, da bo predolgo, če bom čakal, dokler ne postanejo vsi pametni. […] In zdaj vem, Sonja, da jim gospoduje tisti, ki je čvrst in močan umsko in moralno. Kdor si veliko upa, ima pri njih tudi prav. Kdor se lahko na več požvižga, jim tudi piše zakone, kdor pa si lahko več upa, ima od vseh najbolj prav! Tako je bilo v navadi doslej in tako bo zmerom! Samo slepec tega ne sprevidi!«

Murin ima moč nad Katerino. Ta je šibkejša od njega, »prodala mu je dušo«, kot pravi, je pa močnejša od Ordinova: ko se Murin napije in zaspi, Katerina brez ene same besede pripravi Ordinova do tega, da ta sname s stene Murinov nož in želi starca ubiti: »Kot da bi mu demon zašepetal na uho, da jo je razumel … In vse njegovo srce je zaigralo ob nepremakljivi Katerinini misli. […] Negiben smeh, ki je mrtvičil Ordinova, ni zapustil Katerininega obraza. Brezdanji posmeh je razčetveril njegovo srce. Ne da bi vedel, kaj dela, skoraj ne da bi se zavedal samega sebe, se je z roko oprl na steno in s kavlja snel starčev drag, starinski nož.« A Ordinov svojega projekta – z umorom »odkupiti« Katerino – ne zmore speljati do konca.

Ordinov je znanstvenik. Ne vemo, s čim natanko se ukvarja; proti koncu povesti pripovedovalec omeni le to, da je nekoč začel pisati spis o zgodovini Cerkve. O znanosti in junaku pa pripovedovalec že na začetku zapiše: »Znanost je pri nekaterih iznajdljivih ljudeh – kapital v rokah, strast Ordinova pa je bila orožje, obrnjeno proti njemu samemu.« Ko je Dostojevski pisal Zločin in kazen, je v beležnico večkrat kaligrafsko zapisal ime francoskega filozofa Malebrancha; zagotovo je poznal njegovo slavno delo De la recherche de la vérité, ki je pomembno vplivalo na evropsko pa tudi rusko misel 18. in 19. stoletja. Malebranche v tej knjigi analizira znanstvenike in fenomen »vzvišenega teoretiziranja«, ki vodi k delitvi ljudi na izbrance (»teoretike«, »znanstvenike«) in običajneže. Ko govori o nevarnosti »lažnih doktrin«, zapiše, da se »z znanstvenikom zgodi enako kot s popotnikom. Če popotnik skrene s poti, se z vsakim korakom bolj oddaljuje od cilja; hitreje ko se premika in želi priti na želeno mesto, bolj je izgubljen. Strastna želja po resnici tako ljudi sili v to, da se vržejo v knjige […] ali pa si izmišljajo pošastne sisteme.« Malebranche tu sicer govori le o individualni ravni, o posamezniku, ki v svoji »želji po resnici« lahko zabrede v kar najbizarnejšo laž, zanimive in žgoče aktualne pa so še zlasti sistemske zlorabe znanosti, o čemer je razmišljal tudi Dostojevski. V tem primeru je znanost oziroma, kot ji pravijo junaki v Besih, polznanost »kapital v rokah« iznajdljive in manipulativne manjšine, k čemur se bom še vrnila.

A Ordinov je šele na začetku te poti. Sistem, ki ga snuje v svoji duši, je zelo meglen: »Še precej nejasno je čutil njegovo izvirnost, resnico in samosvojost: ustvarjalnost mu je že prehajala v kri; oblikovala se je in krepila. A trenutek udejanjenja in stvaritve je bil še daleč, morda zelo daleč, morda je bil sploh nemogoč!« Ordinovu ljubezenski podvig, kot rečeno, ne uspe, uspe pa mu nekaj drugega: dojame, da sodi med »šibka srca«, da ne zmore vladati, upravljati drugih, še več – Ordinov ne ve več niti tega, kaj bi sam s sabo. Izseli se iz Murinovega stanovanja in se vrne k nekdanjemu najemodajalcu, nekemu Nemcu, kjer ga zapusti vsa znanstveniška vnema, pogrezne se v še hujšo samoto, izgubi vsakršno zanimanje za zunanji svet. Tudi osnutek spisa o zgodovini Cerkve se mu zdi neprepričljiv, zato vsakršen resnejši razmislek o tej instituciji opusti: vrne se na utečeno pot – k pobožnosti in molitvi.

Prototip Ordinova naj bi bil mladostni prijatelj Dostojevskega Ivan Šidlovski. Bil je nekoliko starejši od njega, rodil se je leta 1816, v Harkovu študiral pravo, nato pa se je preselil v Peterburg, kjer je dobil službo na finančnem ministrstvu. Pesnik, po duši nepoboljšljiv romantik, je finančno službo kmalu pustil in brezdelno taval po severni prestolnici. Dostojevski je bil nad njim neverjetno navdušen, skupaj sta prebirala evropsko, še zlasti romantično literaturo in sanjavo spreminjala svet. V pismu bratu Mihailu, ki z njim očitno ni delil navdušenja nad Šidlovskim, je med drugim zapisal: »Samo poglej ga: to je mučenik! Čisto je izmučen, vpadla lica ima, njegove sicer vlažne oči so suhe in plameneče; njegova duhovna lepota se je s propadom fizične še okrepila. Trpel je! Hudo je trpel! Neverjetno ljubi neko dekle (Marie, se mi zdi). Ona pa se je poročila. Brez te ljubezni ne bi bil čist, vzvišen, nesebičen žrec poezije … […] Ko sem šel nekega zimskega večera (ravno pred enim letom) v njegovo klavrno stanovanje, sem se nehote spomnil na otožno zimo Onjegina v Peterburgu (8. poglavje). Le da pred mano ni stalo hladno bitje, nekakšen nehoteni, a zagreti sanjač, ampak lepo, vzvišeno bitje, pravilen obris človeka, ki sta nam ga predstavila Shakespeare in Schiller; a že takrat je bil pripravljen pasti v mračno manijo byronovskih junakov. […] Ob zadnjem srečanju sva se sprehajala v Ekateringofu. Oh, kako sva preživela tisti večer! Govorila sva o tisti najini zimi, ko sva se pogovarjala o Homerju, Shakespearu, Schillerju, Hoffmannu, o katerem smo vsi toliko govorili, ki smo ga vsi toliko brali.« Byronovski napuh je hotel Šidlovski premagati z askezo, s študijem zgodovine Cerkve in vstopom v samostan; v samostan ni šel, je pa do konca življenja nosil meniška oblačila in med mužiki pridigal evangelij. Ko je zgodovinar Vsevolod Solovjov, ki je pisal članek o Dostojevskem, prosil pisatelja, naj mu zaupa kakšne zanimive podrobnosti iz svojega življenja, mu je ta odvrnil: »V članku nujno omenite Šidlovskega. Vseeno, če ga nihče ne pozna in če to ni neko literarno ime. Lepo vas prosim, omenite ga – ta človek mi je veliko pomenil, zasluži si, da njegovo ime ne pade v pozabo …«

Šidlovski, tip človeka, ki ne bi smel pasti v pozabo, je bil neverjetno nadarjen, razgledan in širok, poln plemenitih sanjarij in visokoletečih načrtov, ki pa ni dal od sebe ničesar materialnega, otipljivega, ki se iz sanjača ni zmogel preleviti v mistika – človeka, ki bi svojo potencialno moč ter vpliv na svet in druge ljudi, moč, ki jo je v druženju z njim začutil mladi Dostojevski, zmogel v celoti razviti. V precejšnji meri je šlo tudi za duha časa; poraz dekabristov leta 1825 je pomenil konec politične vloge plemstva v Rusiji, plemstvo je postalo golo orodje carskega režima, upanje na kakršnekoli družbene spremembe je usahnilo. Prva polovica 19. stoletja velja za najbolj birokratsko obdobje v zgodovini Rusije; vladal je kastni sistem, uradniški svet je bil razdeljen na okostenelih štirinajst razredov: najvišje so zasedali predstavniki bogatega plemstva, nižje pa tako imenovani raznočinci, potomci revnejšega plemstva, duhovništva in meščanstva. Ta birokratski sloj je vodil državo; administrativni center države je bil Peterburg, ki se je s tem povzdignil v simbol države carjev – tako so to mesto dojemali Gogolj, Dostojevski, pozneje Andrej Beli. Birokratsko miselnost v povesti Dvojnik jedrnato povzame Goljadkin starejši, ki v pismu gubernijskemu sekretarju zapiše, da »mora biti vsak zadovoljen s svojim lastnim mestom« (v birokratsko-kastnem sistemu). Ta sistemska okostenelost, občutek nezmožnosti delovanja, aktivnega poseganja v svet in spreminjanja realnosti – vse to je okrepilo gnostično obarvano dojemanje stvarstva.

A Dostojevski pojav odtrga od zgodovinskih okoliščin in od konkretnih (zdravilskih in podobnih) praks, ga univerzalizira. Vsi ljudje tako ali drugače posegamo v svet, ga spreminjamo v skladu s svojimi željami, sanjarijami, vizijami. Pri tem se med sabo zelo razlikujemo po volji, moči, vplivu in karizmi – pa tudi po namenih. Je ta razlika nekaj ontološkega, se eden rodi kot sanjač, drugi pa kot mistik, gre torej za dve različni sorti ljudi? Ali pa vsak sanjač lahko postane mistik, dejavno spreminja sebe, svet in druge? Imajo močne osebnosti, izbranci, »napoleoni« res več pravic kot »uši«, če uporabim terminologijo Raskolnikova, jim je res vse dovoljeno? In kaj vse to pomeni za družbo kot celoto? Veliki inkvizitor pravi, da bodo rajo – v njeno dobro – vodili ob pomoči skrivnosti (po domače: lagali ji bodo), v Besih junaki odkrito razpravljajo o delovanju propagande, o tem, da mora ta najti »vse metode in šibke točke, ki bi jih bilo mogoče izkoristiti«. Dandanes, v času množičnih medijev in tehnoloških thinkthankov, ki se ukvarjajo prav z iskanjem človekovih šibkih točk in razvijanjem metod spreminjanja človekove zavesti, se je hoffmannovsko »albanstvo« instrumentaliziralo in brutaliziralo – ter leta 2020 ustvarilo »množično hipnozo«, kot je to poimenoval klinični psiholog Mattias Desmet. Je visokotehnološka družba res nezdružljiva s človekovim dostojanstvom in izvorno podarjeno avtonomijo, je to res nujno družba »šibkih src«?