O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje. Temu se ni odrekel niti v zaporu, kamor so ga kot politično-ideološkega nekonformista strpali zaradi – menda, na skrivaj, domnevne – homoseksualnosti. Medlo se spomnim sicer nežno udarnega filma Barva granatnega jabolka; danes si pred spanjem lahko zavrtim še Sence pozabljenih prednikov, pomislim. 

Medtem ko se spušča mrak, tavam proti Puškinski ulici; Arzun mi je omenil, da tam najdem dobre bare in prijetno atmosfero. Ulico sva sicer pred sklenitvijo kongresa v hotelu Moskovski dom raziskala že z Litovcem Tomasom – tistim, ki je prvo noč hrepenel po ženskih ročicah in pisateljskih objemih. Omenila sem mu, da naj bi nekje na Puškinski točili robidovo pivo; zagrel se je še bolj kot jaz. Po eni uri temeljitega izvidništva sva omagala in se zadovoljila z mareličnim pivom lokalnega proizvajalca Dargett. Pozneje sem na ulici Arami odkrila njihovo pivovarno in pivnico, kjer je na voljo osemnajst domačih piv.

To z vašo univerzo … to je verjetno šala? Je in ni, mi resno odvrne. Tomas je zunanji minister samooklicane Republike Užupis, kjer deluje tudi posebna univerza. Republika Užupis ima svojo ustavo, ki je v različnih jezikih (med katerimi še ni slovenščine) vgravirana v – menda precej drage – stenske plošče. Nekatere pravice, ki jih določa ta ustava, so se mi prav posebej dopadle, recimo: »vsak ima pravico do bratov, sester in staršev«, »vsak je lahko svoboden«, »vsak ima pravico biti oseba«, »vsak ima pravico verovati«, »vsak ima pravico pozabiti na svoje obveznosti«, »vsak ima pravico do tople vode, ogrevanja in opečnate strehe«, »pes ima pravico biti pes«, »vsak ima pravico imeti rad muco in skrbeti zanjo«, »muca ni dolžna imeti rada svojega gospodarja, mu pa mora pomagati v težkih trenutkih«. Zapovedi samooklicane Republike Užupis pa so tri:

ne zmaguj,

ne brani se,

ne vdaj se. 

Moj sin …, začne Tomas. Veš, kaj je CBD? Neke sorte kanabinoid? Ja, zdaj je ponekod v prosti prodaji, ker menda ni psihoaktiven. No, moj sin se je tega resno nakadil in se mu je, kako naj rečem, zmešalo. Zmešalo? Ja, začasno. Pristal je na psihiatrični. Par tednov je bil tam, ko se je sčistil in spravil k sebi, so ga pa poslali domov. In, je zdaj v redu? Ma ne, doma mu ni všeč. Šel bi nazaj v norišnico. Ker je tam mir, ni televizije in telefonov, ker cel dan lahko zlaga neke kocke. Menda še nikoli ni čutil takšnega miru, zavzdihne Tomas. Vdal se je, vidiš? Vdal se je.

*

Zvečer si res zavrtim Sence pozabljenih prednikov. Pred začetkom filma me, kot vedno, posiljujejo z reklamami, a ker so v armenščini, so mi celo simpatične. Odkar živim v tujini, se do vsakega kraja, ki ga obiščem, opredelim tudi čisto eksistencialno – poskušam si odgovoriti na vprašanje, ali bi tam lahko živela ali ne. Po toliko letih v tujini nimam več doma, povsod se počutim tuje. Veliko vlogo pri iskanju odgovora ima jezik. V Armeniji govorijo tudi rusko, in to celo hote, kar je velika prednost. Ne vem pa, ali bi se pri teh letih lahko naučila armenščine, ne vem, ali bi bila sploh dovolj motivirana. Morda bi me zapeljala njena eksotičnost. Armenščina je samostojna veja indoevropskih jezikov, armensko abecedo pa je nekje v petem stoletju zasnoval menih, teolog in jezikoslovec Mesrop Maštoc. Prvi stavek, zapisan v armenščini, je prevod verza iz Knjige modrosti.

Vse se vrti okrog prevoda. Kaj je to, ko je na Začetku beseda postala meso – avtorstvo ali prevod?

Na kongresu je namreč spet vzniknila večna tema: zakaj prevod zastara, avtorski tekst pa ne – pa čeprav sta oba sestavljena iz besed istega jezika. Morda zato, ker se pri prevodu besede sestavljajo po nekakšnem nareku. Čeprav gre za iste besede, za besede, ki jih najdemo tudi v avtorskih besedilih v tem jeziku, njihov preplet v prevodu ne vznika »iz nič«. Prevajalec kot da mora uporabljati energetsko oziroma osebnostno prazne besede – če bi jih sam preveč napolnil, napolnil s sabo, bi se nedopustno odmaknil od izvirnika. Postal bi avtor. Tega pa ne sme. Tako je bilo lahko le na Začetku: takrat je Avtor ustvaril prevod, ki nikoli ne zastara.

Ena od posebnosti armenščine je, da ne pozna slovničnega spola. Lilit je v svojem predavanju govorila o tem, kako je pred leti prevedla daljšo pesem neke armenske pesnice v ruščino, in ker je bila vsebina blago erotična ter otožna, je za lirski subjekt izbrala žensko, za objekt hrepenenja in nagovora pa moškega. Ko je prevod poslala v branje avtorici, ji je ta odgovorila: Prav, naj bo tako. Ta odgovor Lilit ni dal miru, zato je pred kratkim, ko je bil prevod spet ponatisnjen v eni od ruskih revij, avtorico kar naravnost vprašala, za kaj gre. Objekt hrepenenja in nagovora ni ljubimec, ki bi jo zapustil (ali pa ljubimka, na kar smo med njenim nastopom mnogi pomislili), ampak njena mrtvorojena hčerka.

*

Hočem v Gegard. A to je daleč. Zamenjati moram tudi denar; na bankomatih so visoke provizije. Menjalnica naj bi bila blizu metroja, a tam je tak kaos, da se ne znajdem, zato napadem prvega, za katerega se mi zdi, da se mu nikamor ne mudi – starejšega moškega. Seveda, menjalnica je tule, reče in me potisne skozi vrata zraven pekarnice, vrata, na katerih ni ničesar, nobenega napisa, v sobi pa je samo miza z enim predalom, stol, na njem pa človek z mobitelom. Tale gospa bi rada drame. Ko zamenjam denar, me vpraša, kam grem. V center. Kaj boste tam? Poskusila bom ugotoviti, kako priti v Gegard. Za to ne rabite centra. Jaz sem taksist, jaz vas lahko takoj zdaj peljem v Gegard in Garni, vse skupaj bo trajalo kakšnih pet ur. 15.000 dramov. 

Gegard je samostanski kompleks v soteski reke Goht; osnovan je bil v osmem stoletju, glavna stavba pa je iz 15. stoletja. Gegard (Gegardavank) pomeni »samostan kopja«. Ime je dobil po Longinovem kopju, s katerim so zabodli Kristusa na križu. V Armenijo naj bi ga skupaj s še nekaterimi drugimi relikvijami prinesel apostol Tadej Edeški; danes ga lahko vidimo v muzeju v Ečmiadzinu, duhovni prestolnici Armenije. Najstarejši del samostana je vklesan v skalo: notri je temno, sredi samostanskih celic nekje v popolni temi izvira voda. Pravijo, da je zdravilna; napolnim si plastenko. Okna v starih armenskih cerkvah in samostanih so izjemno ozka in podolgovata. Notranjost je temna, to temo pa režejo žarki, ki se sipljejo skozi te redke reže. Pri vhodu lahko kupiš dolgo, tanko rumeno svečko; prižgeš jo ob plamenu drugih sveč in zarineš v goščo vročega voska – v morje drugih, že dogorelih sveč. Podobno kot v ruskih pravoslavnih cerkvah. Armenska pravoslavna cerkev sicer ne pozna ikonostasa, pa tudi pokrižajo se po katoliško: gor, dol, levo, desno. Sodi med tako imenovane predkalcedonske cerkve, saj se ni udeležila kalcedonskega koncila in ne sprejema njegovih sklepov. Nekateri pravijo, da je monofizitska, Armenci, s katerimi sem se o tem pogovarjala, pa pravijo, da to ne drži. Kalcedonski koncil je razdelal nauk o tem, da ima Kristus dve naravi, božansko in človeško, ter obsodil monofizitstvo, ki trdi, da ima Kristus samo božansko naravo, ki je nekako absorbirala njegovo človeškost. Edgar, ki ga pozneje spoznam v pivnici Dargett, kjer rešujemo svet, pravi, da Armenci niso monofiziti, ampak miafiziti – zagovarjajo eno Kristusovo naravo, ki pa je dvojna, bogo-človeška. Njegov kolega, ki rusko sicer razume, ne pa tudi govori, ob tem ves čas zmajuje z glavo. Ko mu pustiva do besede, začne po armensko, Edgar pa ga sproti prevaja v ruščino: armenska cerkev pravi, da to vprašanje presega človeški razum. Njemu kot verujočemu kristjanu je to stališče blizu, udeležba ali neudeležba na vesoljnih koncilih pa je bila vedno bolj stvar politike kot pa česarkoli drugega. Edgar, ki pravi, da ne veruje, doda, da se njemu vse te teološke debate sicer zdijo nezanimive, a vseeno razumnejše od politike. Njegov kolega prikima: ajo.

Ajo, voč, mah, Astvac: ja, ne, smrt, Bog. 

*

V Gegardu se okrog obiskovalcev ves čas smuka kuštrav oranžno-bel muc. Pusti se tudi božati. Čigav je ta muc? Od vseh, se zasmeji ena od stark, ki ob obzidju prodaja suho sadje. Podobnega muca, le da črno-belega, kakšno uro pozneje vidim v Garniju.

V Garniju stoji poganski hram iz prvega stoletja, hram, posvečen bogu sonca Mitri. Hram se je sicer zrušil ob potresu leta 1679, tako kot krščanska cerkvica iz nekoliko poznejšega obdobja, ki je stala zraven. V sovjetskih časih so hram obnovili, cerkvice pa ne. Bitov je bil tam tik pred obnovitvijo hrama: z armenskimi prijatelji je jedel, pil in se zabaval na poganskih razvalinah, ki so se mu zdele neverjetno veličastne. Veličastje zdaj že obnovljenemu hramu daje prostor, v katerega je umeščen: stoji na robu planote, ki jo obdajajo globoke soteske. Iz sotesk se sliši – ali pa se ti zdi, da se sliši – šumenje reke Azat. Sredi najširše soteske stoji osamljena planota s povsem ravno, gladko površino – kot nalašč za pristanek še ene Noetove barke. Za prvo nekateri pravijo, da je pristala na gori Ararat, čeprav drugi trdijo, da ni tako. Tretji dodajajo, da Noetove barke sploh ni bilo.

Črno-beli poganski muc samozavestno pozdravlja obiskovalce, med katerimi ne dela razlik – dokler se ne pojavi lokalna vodička. Ko ta opravi svoje delo, da skupinici dvajset minut prosto, sama pa se usede na klopco pod drevo. Muc, ki je njeno predavanje verjetno slišal že neštetokrat, ji sledi kot senca. Za uvod v obred hranjenja prijetno zamijavka. 

Armenija je polna mačkov in psov, ki nimajo lastnika, ki so »od vseh«. Poležavajo v mestnih parkih, ob cerkvah, blizu restavracij in trgovin. Vedo, da v prostore ne smejo. Vsa pravila poznajo. Hranijo jih sosedje, mimoidoči, turisti, pa tudi trgovke in natakarji, ko se v njihovih prostorih ugasnejo luči. Dobijo sveže ostanke. Vsi so lepo porejeni, mirni in nevsiljivi. Če kakšen pes zboli, mi razlaga Miran, človek, ki me je peljal v Gegard, ponj pride mestna služba, ga odpelje, pozdravi, nato pa ga spet spusti na istem mestu, kjer ga je pobrala. Psi se namreč navadijo na prostor, na okolico in ljudi, to je njihov dom, pravi, ljudje pa smo nanje tudi že navezani. 

V Španiji je živalska tema neverjetno aktualna. Pred kratkim so uvedli celodnevne oddaje po radiu: o tem, kako vse bomo kaznovali sami sebe, če bomo slabo skrbeli za živali. Sprejeli smo menda že tudi nove zakone, cel kup novih zakonov, ki bodo ščitili živali pred nami. Če boste hoteli imeti psa, boste morali narediti poseben izpit. Kakršnokoli razmnoževanje in prodajanje ljubljenčkov na lastno pest je prepovedano. Če želite prodati ali podariti psa, mačka, papigo ali kanarčka, morate ta oglas zbasati med oglase za krmo ali traktorje, sicer vas takoj brišejo in vzamejo na piko. Od zdaj naprej bo vse prešteto in posortirano, nadzirano in čisto. Zapuščene pse recimo že nekaj časa disciplinirano lovijo in zapirajo v zavetišča. Če se v nekaj tednih ali morda mesecih, odvisno od zavetišča, najde dobra človeška duša (ki bo morala zdaj poleg dobrote imeti še poseben izpit), pes dobi lastnika. Če ne, ga uspavajo. 

*

Ker ne gre drugače, se naročim na voden ogled glavne armenske tovarne in muzeja konjaka – ob treh popoldne, v ruščini. Tovarni in muzeju in tudi samemu konjaku se reče Ararat. Ararat, kjer je in ni pristala Noetova barka, Ararat, ki je armenski, čeprav je v Turčiji. Konjak, ki se mu zaradi francoske zaščitenosti znamke za zdaj sicer sme reči le brendi, in tovarna, ki so jo pred kratkim kupili – Francozi.

Na ogled so med drugim sodi, ki so jih napolnili ob obisku svetovnih politikov. Konjak v sodu, ki ga je podpisal Boris Jelcin, se stara najdlje – že dvajset let, konjak Lecha Wałęse sedemnajst, Dmitrija Medvedjeva štirinajst, Putinov konjak pa za zdaj samo devet let. Obiski manj pomembnih, a vseeno svetovno znanih gostov so ovekovečeni z uokvirjenimi stenskimi fotografijami. Ker brez očal slabo vidim, na prvo žogo prepoznam le Sergeja Lavrova in Emirja Kusturico, od Slovencev pa Aleksandra Čeferina. Ko nam podrobno opišejo vse faze nastajanja te pijače, nastopi trenutek resnice: degustacija. Peljejo nas v veliko dvorano z mizicami, kjer vsak dobi kozarček Ararata 3 in Ararata 7 ter skodelico s čokoladicami. Res je pomembno, kakšne oblike je kozarec, iz katerega piješ konjak, res se vonj s približevanjem kozarca nosu spreminja, res je sedmica boljša od trojke. Našli so se tudi obiskovalci, ki se kozarcev sploh niso dotaknili. Poslikali so jih z vseh strani, vzeli čokoladice in odšli. Kmalu nas je ostalo pet: par iz Vladivostoka, par iz Moskve in jaz. Moška sta se sprehodila okrog zapuščenih miz in pobrala vse nedotaknjene kozarčke. 

Vladivostočana potujeta; pred kratkim sta pršila s Tajske, zdaj sta hotela v Gruzijo, a sta se naposled odločila za Armenijo, menda prav zaradi konjaka. V Gruzijo? Midva beživa prav tja, pravita Moskovčana. Оh, še eni, ki bežijo, zavije z očmi Vladivostočanka Galja. Jaz pa imam rada Rusijo, pravi, rada imam našega predsednika. Jaz pa bežim pred tem fašistom, zagrenjeno reče Moskovčan, čigar ime sem pozabila. Ali lahko prosim nehamo o politiki, se vmeša Galjin mož (ime spet pozabila), a ga Galja z roko zavrne in nadaljuje. Putin, pravi, dela za ljudi. Putin pomaga mladim, pomaga vsem. Ob rojstvu enega otroka dobiš okrog deset tisoč evrov, ob rojstvu tretjega dobiš zazidljiv teren, če nočeš terena, pa okrog trideset tisoč evrov, če sem prav preračunala. Meni se to zdi dobra politika. Moskovčanu postaja vroče. Odrine kozarček: isti ljudje, začne in močno krili z rokami, isti ljudje, ki so zapirali biznise, ki so zapirali šole, ki so zatirali, uvajali policijsko uro, morili ljudi s protokoli, uvajali pasporte in QR kode, posiljevali s cepljenjem – ti isti ljudje zdaj pošiljajo Ruse v Ukrajino umirat! Ti isti ljudje nas zdaj prepričujejo, da zapuščamo globalistično agendo, sami pa cele dneve sedijo na gospodarsko-digitalnih forumih, kjer se promovira prav ta agenda, in sprejemajo totalno nore zakone. Isti ljudje! Mi smo navaden kanonfuter! Kaj tu ni jasno? Povejte, povejte mi, kaj vam ni jasno? Meni je vse jasno, zaigrano hladno odvrne Galja. Ne s pasporti ne z vojno nimam problemov. Zanimivo, se vmešam. Pri nas pa se poskuša ustvariti vtis, da so anticepilci zdaj zagrizeni rusofili, kaj rusofili – putinisti. Jasno, pravi Moskovčan, propaganda na obeh straneh stvari obrača v svoj prid. Predvsem pa je folk in tu in tam nasedel ideji, da se Rusija bori proti globalizmu. Saj se, zakriči Galja, ruska peta kolona je že hudo razredčena, pa ti si res idiotka, zatuli Moskovčan, nakar ga žena Elena prime za roke in mu mirno, že skoraj naveličano reče: saj veš, da nima smisla. Začnemo o hribolazenju in osvajanju vršacev, zato sem hočeš nočeš večino časa tiho. 

V dveh urah spijemo ves preostali konjak. Vprašamo, ali bi se dalo še kaj naročiti, a nas v odgovor prijazno zbrcajo ven. Odtavamo proti mestu in nadaljujemo v Dargettu. Elena je psihoterapevtka. Kmalu se bosta poslovila, ker ima ob devetih klienta. Kakšnih problemov je zdaj največ? Pomaga ljudem, ki si po relokaciji, kot se temu po novem reče, ne upajo iz hiše. Bojijo se nove okolice, reakcije na ruščino, nase. Zadnjič je tako prek Zooma spremljala Rusinjo, ki se je preselila v Gruzijo, pri prvem izhodu iz stanovanja, pri obisku lekarne. Obuj se, vzemi jakno, denarnico. Ni ti treba hiteti, s tabo sem, nikamor ne grem. Zdaj bova stopili skozi vrata in se spustili po stopnicah … In tako naprej. V lekarno in nazaj. Drugi tip klienta je človek s hudo kognitivno disonanco. Dvotirnost propagande ali pa kronično nasprotje med besedami in dejanji (oblasti) ljudem kritično spodmikata tla pod nogami. Pomaga tudi Rusom, ki so ob začetku »operacije« zbežali na Zahod, a so se nato – zaradi svojevrstne propagandistične zrcalnosti ter poraznega stanja evropskega duha in gospodarstva, ukinjanja srednjega razreda pod jezikovno-mrhovinarskim sloganom »zelenega prehoda« – vrnili. In se morajo zdaj soočiti s spoznanjem o popolni planetarni brezizhodnosti. Nimajo več kam bežati.

Ko z Vladivostočanoma ostanemo sami, debata postane naporna. Jaz bi še vedno o Rusiji, kamor bi rada šla, a ne vem, kdaj bo to spet mogoče, a sploh še kdaj, pa o Vladivostoku, kamor sem, ko sem se davno tega usedla na transsibirsko, hotela priti, a sem prišla samo do Irkutska, Galja pa se kar noče vrniti s svojih potovanj. Moja vprašanja, ki jih res že komaj izgovarjam, so vsa nekako takšna: Kako pa je v Rusiji zdaj videti to (karkoli že) … Ona pa mi prav tako odgovarja trmasto enooblično: Takole ti bom povedala: na Japonskem, recimo, je to tako, da …

Verjetno bosta kriva konjak in pozna ura. 

V taksiju me spet zajame val oživitve; vem, da ne bo trajal dolgo. Izkoristim ga in voznika končno vprašam, kako to, da se v Armeniji nihče ne pripenja. Je sploh obvezno? Je, ampak samo za voznika, za druge ne. Drugim se celo odsvetuje. A vozniki vemo, da smo tudi mi bolj varni, če nismo pripeti. Poleg tega se počutiš kot na verigi, se zasmeji. Mi pa še psov nimamo na verigi. Pri nas je to že vse avtomatizirano, rečem. Če nisem pripeta, se počutim čudno. Seveda, mi odvrne, ljudi se da v vse prepričati. Sicer pa … ko sem bil v Evropi, sem ugotovil, da ste vi tam radi na verigi. Ja, tudi jaz to ugotavljam zadnji dve leti. Ste tu nosili maske? Oblast je najprej hotela, da bi jih, celo s kaznimi je grozila, a nas je bilo preveč brez. Če je večina brez, oblast nima kaj. Tudi s cepljenjem in pasporti jim ni uspelo. Poguglam: v Armeniji je uradno cepljenih dobrih trideset odstotkov prebivalstva. Pa ljudje med sabo? Kakšni ste drug do drugega? Vprašanje ga je očitno presenetilo. Armenci? Armenci smo prijazni drug do drugega, držimo skupaj. Ne samo družinsko, tudi v službi, recimo. Kako naj rečem … po domače, razumete? Pokličeš šefa, rečeš, da te ne bo, ker je prišel kolega ali pa greš komu kaj pomagat. In ni nobenega problema. Kadarkoli. Tudi če malo pretiravate, je vseeno zanimivo, pravim. Kako vam to uspeva? V ljudstvo se je po genocidu zažrlo dejstvo, da imamo samo drug drugega. Če ne bomo Armenci med sabo solidarni, če ne bomo sami dobri in prijazni drug do drugega, ne bo do nas tak nihče. 

Škoda, da sva tako hitro prišla do hotela. V postelji razmišljam, da je glavna stvar, ki sem jo začutila pri Armencih, umirjenost. Odsotnost agresije, jeze, nasilja. V mestu je gužva, ljudje se drenjajo, slišiš krike, tudi staršev na otroke, a to niso kriki Armencev. Ponavadi kričijo turisti. Armencev nisem videla kričati. Niti na otroke. Prijazni so drug do drugega, prijazni so do tujcev. Niso pa osladni – pa saj osladnost je v resnici posebna vrsta agresije. Za hip sem se pozabavala z mislijo, da so takšni morda zato, ker jih obdaja obsidian, saj se spomnite: kamen, ki »čisti dušo«. Vem, da je marsikaj očem skrito, da je nevarno soditi na prvo vizualno žogo, a vseeno: težko bi bilo tako dosledno skrivati, zatirati agresijo. Že samo v prometu, recimo: vse skupaj je začinjeno z blago azijsko kaotičnostjo, v središču mesta vsi silijo nekam, v isto špuro ali pa v različne, vseeno, na tleh ni nič označeno, pripet ni, kot že rečeno, nihče, a vseeno se zdi, da vse poteka kot po maslu, nihče živčno ne trobi, vsi nekako razumejo drug drugega, v vsem tem je ena meni nerazumljiva, nezapopadljiva harmonija. Tudi prehodov za pešce ni ali skoraj ni; tu in tam so kakšni semaforji, za katere ne veš, ali jih kdo upošteva, ljudje prečkajo ceste kar tako, tudi ogromne stare ženske, ki si za to vzamejo čas – ne tako kot jaz, ki stojim ob cesti in se potim in čakam na idealen trenutek, ki kar ne pride, ki ga ne bo. Brez pravil in črt na tleh ter podobnih simbolnih verig sem zmedena. In prav zato se mi zdi, da je v vsem tem armenskem več spoštovanja do človeka in njemu podobnih bitij, več prostora za razraščanje užupiske pravice »biti oseba«. Ne morem pa iz svoje pesimistične kože: Koliko časa še? Koliko časa bodo Armeniji še pustili, da je to, kar za zdaj še je?

*

Ko se zadnji dan peljem v Ečmiadzin, duhovno prestolnico, kjer prebiva katolikos vseh Armencev, po poti zagledam rusko cerkev. Čebulice v soncu razganja od pozlate, mehkobna zaobljenost se nekako ne vpisuje najbolje v kamniti armenski pejsaž. Bitov, ki ga v Erevanu nisem našla v nobeni knjigarni in sem ga začela brati šele doma, nekje zapiše, da se armenske cerkve, osamljene in vznikajoče povsem nenapovedano, ne vpisujejo v armensko pokrajino. Meni se zdi, da se. Iz kamna so, cele so iz golega, neokrašenega kamna – tako kot Armenija. Niso zaobljene: špičaste so, odsekane, nepozlačene. Elegantno se prilegajo pokrajini, so kot njeni podaljški; ali ustrezajo armenski mentaliteti, pa težko rečem. Preslabo poznam kamen, prepovršno Armenijo, da bi zmogla začutiti morebitne globinske odzvene, bližine, skupne melodije. A neko skrivnostno vez imata; kamen se Armencu osupljivo podreja, krha se in topi pod njegovimi rokami. Prvi kristjani, ki so ustvarili Gegard, ga niso ustvarili s kamnom na kamen, ampak z njegovim odstranjevanjem – z dolbenjem in praskanjem. Začeli so na vrhu velike skale in dolbli v notranjost, navzdol. Manj je bilo kamna, večji je bil samostan, skala se je pustila izvotliti, da so se imeli prvi armenski kristjani kam skriti. Še danes lahko tam poslušamo duhovno petje in smo osupli nad akustiko, ki jo omogoča izdolbena skala. To niso bili fanatiki, ampak verujoči ljudje; fanatizem verjame v napredek, vera dela čudeže. V vse samostanske in cerkvene stene so izdolbeni križi, armenski križi, ki se razlikujejo tako od katoliških kot od pravoslavnih ruskih. Armenski križ spominja na križast list, ki se na koncih razpolavlja in zvija v nekakšne popke, ki bodo zdaj zdaj vzbrsteli. V Ečmiadzinu stojijo veličastni hačkarji: visoki kamni, v katere so izdolbeni križi, cel kup križev. Pa tudi okraski in besedilo, ki ga ne razumem. Med tavanjem po središču Erevana naletim na odprto delavnico: dva mlada Armenca delata hačkarje, na moje vprašanje, čemu ali komu so namenjeni ti umetniški kosi, mi začudena odgovorita: ja cerkvi. Povabita me, naj poskusim, naj zadolbem v kamen, v trdne armenske temelje.

V Ečmiadzinu se na trati ob cerkvah in hačkarjih valjajo psi, psi, ki pripadajo vsem. Dva spita na boku, tretji leži na hrbtu in si sonči trebuh. Tudi vreme je v Armeniji naklonjeno živim bitjem; v dolini, kjer raste grozdje, iz katerega se cedi konjak Ararat, sonce sije tristo dni na leto. A hotela sem o psih: popoldansko utrujeni so, kot bi sestopili s kakšne slike Martirosa Sarjana, morda s slike Konstantinopelski psi, ki sem jo to jutro videla v slikarjevem muzeju.

*

Na poti nazaj prestopam v Franciji. Šardegol je spet ogromno letališče. Yves, prevajalec ruske literature v francoščino, me pospremi do mojega terminala. Osebja skoraj ni. Tam, kjer so še nedavno tega sedeli uslužbenci posameznih letalskih družb, pregledovali karte, tehtali vašo prtljago in podobno, zdaj zija praznina. Občutek praznine še poglabljajo avtomati, kjer sami poskrbite za vse: čekirate karto, avtomat vam izpljune nalepko za prtljago, ki jo nato sami stehtate in pošljete po tekočem traku v neznano. Kam so šli vsi ti ljudje? So našli nove službe? Kot introvertiranka srednje kategorije vedno najraje izberem možnost »bom že vse sama«, če je ta pač na voljo, saj me ljudje stresirajo. Po drugi strani pa me samotarstvo večkrat pripelje v gosto solipsistično temo brez vsakršne mistike, temo, iz katere me na moje veliko začudenje vedno znova potegne prav stik s – pogosto naključnim – človekom. Neobvezna beseda, komentar, ki ni otežen z ničimer osebnim, ker osebnega (še) ne more biti, te potegne nazaj v ta svet in ti da občutek, da si kljub vsej svoji odtujenosti takšen kot drugi, da si morda celo zaslužiš živeti. 

Yves se je precej mlad poročil z rusko govorečo Ukrajinko, s katero ima hčerko. Romanca se je končala z ločitvijo, ki jo sam primerja z ukinitvijo tlačanstva. Bil sem zakompleksan, z mano je počela, kar je hotela. To se je nadaljevalo tudi po ločitvi, ko mu je čedalje bolj oteževala stike z otrokom. Pozneje je delal v Rusiji, spoznal Oljo in se v drugo poročil, zdaj ima dva sinova. Hčerka iz prejšnjega zakona je nedavno rodila; kupil je darilo, se usedel v avto in šel pogledat svojo vnukinjo. A so ga – kot bivšega tlačana – nagnali, še preden je dobro stopil iz avta. Skoraj isto pa se je potem zgodilo tudi doma: Olja je že od vsega začetka ljubosumna na hčerko, s katero Yves nima stikov, in zdaj še na vnukinjo, ki je še nikoli ni videl. Zanimivo, da si si tudi v drugo našel Rusinjo, mu rečem. Usodi ne moreš pobegniti, mi odvrne. Na začetku je bila beseda, saj veš. In jaz se utelesim, ko slišim rusko besedo. Včasih v tlačana, z malo več sreče pa v kaj svobodnejšega.

Čeprav se trudim, da bi se mentalno vsaj še malo obdržala v Armeniji, adrenalin počasi upada, zavore organizma popuščajo, čutim blago mrzlico in bolečine v želodcu. Komaj najdem prostor v nekem baru, za bajne denarje si kupim neko srednjo francosko žalost. Ne vem, ali je v tem stanju pametno jesti. Želodec je res na meji. Bom do konca pogledala Paradžanova, pomislim, ostalo mi je še deset minut. Izvlečem tablico, vključim film: Stand with Ukraine, fight for Ukraine … se začne udarno skandiranje ob spremljavi bobnov. Uvodne reklame niso več v armenščini, v Evropi smo. Pospravim tablico in odhitim na stranišče. Zdi se mi, da bom bruhala. Iz Pariza v Valencio letim z AirFrance. Ves čas letenja, tudi med vzletanjem in pristajanjem, imamo na voljo zastonj wi-fi. Spomnim se, da smo morali še nedavno tega telefone napol ugašati, ker bi sicer motili neke radarje, signale, saj ne vem, skratka, ogrožali bi vzletanje in pristajanje, lastno varnost, saj veste. 

* 

Doma mi je žal, da sem kupila granatno vino in ne konjaka. Žal bi mi bilo, tudi če bi bilo obratno. A za oboje ni bilo ne prostora ne denarja. Končno na spletu poiščem Učne ure Armenije, jih natisnem in spnem. Že na prvi strani Bitov zapiše: »Postaja [v mislih ima letališče] po mojem ni prostor za naravnega človeka, a ta vseeno ni bila podobna mojim prejšnjim postajam«. Plagiator Bitov. Moj uvod o nenaravnosti letališč je bil napisan pred njegovim – še preden sem izvedela za obstoj Učnih ur Armenije. Na zaključni slovesnosti kongresa je v nekem govoru zazvenela ideja, da je to najboljše delo Bitova. Del občinstva je očitajoče ahnil in tako povedal, da se ne strinja. Da je Bitov napisal boljše stvari. In da je Armenija, ki nas je, zavržene rusofile, prijazno gostila, neupovedljiva. Pred vstopom vanjo se okrepi občutje nečloveške zatohlosti. Bržkone zato, da potem laže začutiš človeškost tamkajšnjega kamna. In začneš po svoje dolbsti.

Verjetno bodo prav z dolbenjem – trmastim, mukotrpnim, zamudnim, zastarelim – neznani, brezkarierni in brezstrašni ljudje spet, kot že tolikokrat, preprečili ustoličenje nove idealne družbe. V kateri se bo ljudi, oropane občutka medsebojne pripadnosti in živega jezika, skupaj z muci in psi v imenu varnosti, reda in miru prepuščalo množičnemu uspavanju.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS