Dresden, Bergamo? Macondo!

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, a zdaj menda za nekatere postaja že kar preživetvena nuja. Jaz vetra ne maram tudi zato, ker mi odnaša papirje, ker mi ne pusti normalno brati knjige. Danes, ko vlada vetrno zatišje, je torej pravi dan za branje in pisanje. Recimo tegale uvodnika. Urednik pravi, da naj bo »malo bolj v stran literature z malo [začetnico], po možnosti povezano z družbenimi problemi, saj veš …«

Začnimo z literaturo. V Besih Šigaljov predstavi svojo znamenito »družbeno formulo«, pri kateri »izhaja iz brezmejne svobode, a konča pri brezmejnem despotizmu« ter dodaja, da drugače kot tako pravzaprav ne more biti. Ta despotizem, junak mu sicer pravi »raj na zemlji«, je stanje, ko ena, svobodna desetina človeštva vlada preostalim nesvobodnim devetim desetinam. Dosežemo pa ga tako, da s propagandno prevzgojo celotnih generacij uničimo njihovo voljo. Ljamšin pripomni, da bi »namesto raja raje vzel teh devet desetin človeštva, če že nimamo kam z njimi, in jih pognal v zrak, pustil bi le skupinico izobraženih ljudi, ki bi končno začeli živeti znanstveno«, na kar mu Šigaljov odvrne, da »bi bila to verjetno najboljša rešitev […], a ker je vaša ideja skorajda neizvedljiva, se moramo zadovoljiti z rajem na zemlji«. Eden od junakov se tej viziji upre, trdi, da to ni raj, ampak »nizkotnost«, in da če se v Rusiji uvede kaj takšnega, bo sam raje izbral emigracijo, na kar mu Pjotr Verhovenski, veliki romaneskni cinik, odvrne: »Vi kar emigrirajte! In veste, jaz vam svetujem Dresden, in ne samotne otoke. Kot prvo je to mesto, ki nikoli ni poznalo epidemije, in ker ste razvit človek, se zagotovo bojite smrti …«

Ta odlomek se mi zdi še zlasti zanimiv zato, ker pisatelj v njem subtilno, kot da spotoma in neobvezno, a v resnici zelo premišljeno ,poveže »družbeno formulo« in epidemijo. Tudi roman Besi je namreč roman o epidemiji – o epidemiji demoničnosti, obsedenosti s hudičem, ki ji je, po Dostojevskem, podlegel velik del njegovih rojakov.

A o »raju na zemlji« kot družbeni formuli, o razvitosti in »življenju znanstveno« ne sanjarijo samo junaki Dostojevskega. O tem sanjari tudi dinastija oziroma pleme Buendía iz romana Sto let samote, ki ga je Gabriel García Márquez napisal slabih sto let po izidu Besov.

Na svojevrstno rajsko nedolžnost namigne pripovedovalec že na prvi strani: »Svet je bil tako nov, da veliko stvari še ni imelo imena, zato je bilo treba nanje pokazati s prsti.« José Arcadio Buendía, vaški starosta in glava družine, obseden z znanostjo, izkopavanjem zlata in drugimi najdbami, človek, ki se mu razkrije temeljna resnica, da je »zemlja okrogla kot pomaranča«, ustanovi »alkimistični laboratorij«, ki naj bi usodno določil prihodnost vasice Macondo. To vasico, »kjer nihče ni starejši od trideset let in kjer ni še nihče umrl«, saj so, kot pravi José Arcadio, »tako miroljubni, da ne umirajo niti naravne smrti«, vsake toliko obiščejo cigani, ki prebivalce Maconda vedno znova vznemirijo s kakšno »novostjo«. Nekoč je to skrinja, v njej pa velika prosojna kocka. Prebivalci Macona ciganom plačajo, da si jo lahko ogledajo in se je dotaknejo, José Arcadio pa ob tem zamrmra: »To je največji diamant na svetu.« »Ne,« ga popravi cigan, »to je led.«

Tako se konča prvo poglavje, po katerem je bralcu jasno, da je macondovski raj pravzaprav tretji semantični svet, svet zaostalih ljudi, ki ne poznajo besed niti za najobičajnejše stvari. Pleme Buendía, kot se izkaže v nadaljevanju, je odtrgano od realnosti, prakticira znanost-alkimijo, je pleme, ki ga vodijo debilni, nesposobni moški, ki znajo sprožati le nesmiselne, pogubne državljanske vojne, njihov svet je svet, poln incestuoznega fukarjenja, svet, ki ga prežemata ignoranca in nasilje, svet, kjer vlada sprevrženo razumevanje družine in ljubezni, življenja in smrti, čiste vesti in poguma, zdrave pameti in norosti. Sto let samote je saga o preprostem, revnem plemenu in njegovi stoletni politični samoti, Macondo pa sinonim za družbo brez države, za moralno degradirano in politično osirotelo družbo, ki si jo podredijo in jo izkoriščajo tujci, gringoti.

Z debatami o tem, ali imamo liberalno ali neliberalno demokracijo, si zatiskamo oči pred dejstvom, da sploh nimamo (več) demokracije. Volitve, strankarska preigravanja, ponavljajoči se padci nekaterih obrazov, sporadični vzniki novih in potegnitve iz naftalina starih so bolj ali manj le šov, igre za ljudstvo in kruh za politične analitike. Nacionalne države obstajajo le še na papirju, o našem življenju ne odločamo ne mi ne naši politiki, ampak »gringoti« – »nesveta aliansa« globalnega kapitala, politične moči in znanosti, kot temu pravijo nekateri (politiki, ki udejanjajo voljo te alianse, pa lahko za nagrado še malo lokalno – včasih bolj, drugič manj liberalno – pokolobarijo), znanosti, ki uravnava vse in je postala edina resna zahodna »vera«, vera za »razvite ljudi«. A s kapitalom in močjo spajdašena znanost seveda ni več znanost, ampak svojevrstna alkimija, ki z »najnovejšimi študijami« lahko podpre vse, kar oblast v nekem trenutku pač želi podpreti.

Manipulacija oblasti z zavestjo ljudi v času tako imenovane epidemije je res neverjeten dosežek alkimističnega laboratorija. Vladni govorci, kriznoštabniki in podobni svoje nastope oblikujejo kot reklamna sporočila (»Ker ste odgovorni, boste ravnali tako in tako…«, »Predstavljajte si, da …«, »Ker imate radi svoje bližnje, boste …« in podobno), s čimer menda, to vedo povedati tisti, ki se ukvarjajo z mehanizmi reklame, prelisičijo naše možgane, ki ne znajo dobro ločevati med dejstvom in sugestijo. Izvajajo torej svojevrstno množično hipnozo, ki temelji na strahu. Po drugi strani pa imamo kup odkrito in vulgarno pokroviteljskih izjav, katerih edini namen je vzbujanje krivde. Tako Slovenci že ves čas poslušamo, da smo sami krivi, da se je oktobra, tako kot že od pamtiveka, začela sezona respiratornih obolenj (»drugi val«), in krivi smo prav zato, ker smo Slovenci, ki nam je menda mar samo za individualno, ne pa za kolektivno preživetje. To menda velja še zlasti za škrte Gorenjce, ki kljub smrtni nevarnosti še kar rinejo v službo. Ampak v Španiji, ne boste verjeli, poslušamo isto, le da lokalno prilagojeno različico: tudi Španci si sami kuhajo epidemijo, ker se ne znajo obnašati, ker se preveč objemajo, družijo in preglasno govorijo, in ker je pri Špancih vzbujanje kolektivne krivde že tako na dnevnozgodovinskem redu, se je tudi ta motiv odlično prijel – epidemija krivde in samoobtoževanja je v polnem razcvetu. Poljaki, recimo, niso nič kaj posebej južni ali balkanski, a so vseeno tudi sami krivi za vse, saj se menda preveč poročajo in prepogosto hodijo k maši. Rusi so živ obup, ker imajo, še iz starih časov, dače, kjer se brez nadzora, vajeti in mere zbira uf, koliko naroda … Mladi vseh dežel so krivi, ker se družijo, verjetno celo dotikajo in onegavijo, potem pa vračajo domov, vsi mi, ne glede na nacionalnost, mentaliteto ali starost, pa preveč hodimo na pogrebe: pokopavanje mrtvih, ki je začetek in temelj civilizacije, bo menda, zelo verjetno, pravijo alkimisti, privedlo ali vsaj usodno prispevalo k njenemu koncu. Če povzamem: krivi smo, ker smo ljudje in ker nam človeške stvari še niso dovolj tuje, ker jih ne opuščamo s takšno lahkoto, kot bi jih morali, če bi želeli resnično »zaživeti znanstveno«.

In ko smo dovolj globoko pogreznjeni v to hipnozo, nam mediji lahko servirajo tudi alkimijo najslabše sorte, macondovsko. Španski radijski in televizijski voditelji nam denimo smrtno resno pojasnjujejo razliko med »egoističnimi« in »altruističnimi« maskami, v časopisih lahko beremo članke o tem, kaj znanstveniki pravijo o »prednostih rekreiranja v sanitetni maski« (o »prednostih nošnje maske doma« pa »raziskave še potekajo«), obveščajo nas, da je »med predavanjem preko spleta zaradi koronavirusa umrla učiteljica«, ozaveščajo nas, da »petje pesmi ›Cumpleaños feliz‹ (›Vse najboljše zate‹) pripomore k širjenju virusa«, vladni štab poroča, da so »nekatere avtonomne pokrajine ekstremno rizične, ena je na meji«, več pa da nam ne morejo povedati, »ker zadeve niso preučili«, časopisi bijejo plat zvona, ker so v nekem mestu »zabeležili petsto tisoč okuženih na sto tisoč prebivalcev«, nekje drugje pa dodajajo, da »Nacionalni urad za statistiko predvideva, da bodo letos umrli ljudje, ki niso nikoli umrli, in to v veliko večjem številu«. Pa še in še.

Ko v stoletno politično osamljeni Macondo pride epidemija kuge – kuge nespečnosti in izgube spomina –, prebivalci seveda uvedejo strogo karanteno; tujci, ki stopijo v vas, morajo zvoniti, da bolniki vedo, da niso okuženi, med svojim bivanjem v mestu pa ne smejo ne jesti ne piti, saj se bolezen prenaša skozi usta, hrana pa je vsa okužena z nespečnostjo. Pomenljiv je pripovedovalčev komentar: »Karantena je bila tako učinkovita, da je nastopil dan, ko je izredno stanje začelo veljati za nekaj naravnega, življenje pa so si organizirali tako, da je delo spet potekalo normalno in se nihče več ni ukvarjal z neuporabno navado, kakršna je spanje.«

Tudi Španija je namreč spet uvedla izredno stanje, tokrat velikopotezno in brez lažne skromnosti že kar takoj za pol leta, do maja, da bo pač mir s pravnim jajcanjem in bržkone v upanju, da bo čim prej obveljalo »za nekaj naravnega«. Vlada nas čivkasto poziva, naj kljub nepopolni karanteni »živimo znanstveno«, si torej varno organiziramo delo, če ga seveda še imamo, če nismo po sili razmer že pristali med lovci na preživetje, in naj opustimo neuporabne navade, tako rekoč razvade, kot so druženje, igranje, pogovarjanje, petje, smeh, objemanje, kulturno udejstvovanje, šankovsko filozofiranje, skupinsko rekreiranje, hribolazenje, poročanje, praznovanje, umiranje in pokopavanje. Obljubljajo, da se bodo v tem času tudi oni, politiki na oblasti, trudili za skupno dobrobit, recimo z milijonskimi nabavami orožja in različnih farmacevtskih zvarkov ter s pospešenim sprejemanjem rajskih zakonov. Zakonov bo v raju ogromno, gospoda, eni bodo prepovedovali, drugi zapovedovali, tretji bodo pa celo na lastno izbiro; tako med drugimi na parlamentarno potrditev čaka zakon o »evtanaziji ekspres«, kot so ga poimenovali, o »evtanaziji na domu«, za katero bo dovolj že vsaka kronična bolezen, postopki bodo maksimalno kratki, za sam poseg pa nam ne bo treba v bolnico, po nepotrebnem zasedat posteljo.

Eshatološka oblastno-alkimistična naracija, ki nam bodisi grozi z apokaliptičnim Bergamom, bodisi obljublja odrešenjsko-sterilni Dresden, zgolj ohranja hipnotično stanje naše kolektivne zavesti, preprečuje nam stik z realnostjo, ozaveščenje dejstva, da smo politično osiroteli, zapuščeni, semantično tretjesvetni Macondo, kjer cvetijo neumnost, najrazličnejše oblike incestuoznosti in moralno-fizične sprevrženosti, zatiranje, izkoriščanje, ekonomsko propadanje ter revščina, oblast pa po različnih kanalih spodbuja nasilje in »državljanske vojne«, pred katerimi nas bo potem seveda tudi sama zaščitila – s še več policijske države.

Nekateri pravijo, da ni tako (hudo), da oni stvari vidijo drugače in sploh ne tako zelo črno. Seveda jim verjamem. Še več. Mislim, da tu ne gre za videnje, da je stvar v nekem smislu usodnejša. Strinjam se namreč s tistimi, ki pravijo, da ni tako, da živimo v istem svetu, a stvari vidimo drugače, ampak da dejansko živimo v različnih svetovih, čeprav stopamo po isti zemlji. Rečeno na hitro in počezno: tisto, kar je v enem svetu raj, je v drugem nizkotnost, in tu ne gre za videnje ali mnenje, ampak za veliko globlje, ontološko in/ali metafizično doživljanje, ki ga je zelo težko, če ne celo nemogoče, spremeniti. In prav zato se tudi ne moremo nikoli do konca razumeti. Iz teh svojih svetov bomo zares in dokončno lahko stopili šele s smrtjo, takrat bomo morda postali eno, kdo ve. A ne prehitevajmo, smo šele pri uvodniku.

Dostojevski je bil zmeren optimist, pri njem se epidemije, ki seveda nikoli niso zgolj stvar fizičnega zdravja, končajo z očiščenjem, v duhu evangeljskega navedka k Besom. V epilogu Zločina in kazni Raskolnikov sanja o bolezni, ki se iz globine Azije razširi na Evropo, to so »nove trihine, mikroskopska bitja, ki se vseljujejo v telesa ljudi. A ta bitja so bila duhovi, obdarjeni z voljo in umom.« Ljudje se še »nikoli, nikoli niso imeli za tako pametne in neomajne v svoji resnici«, kot so se imeli okuženi s temi trihinami, nikoli niso »tako neomajno verjeli v svoje sodbe, svoje znanstvene sklepe, svoja moralna prepričanja in verovanja«. Opustili so najobičajnejše dejavnosti, opustili so poljedelstvo. Začeli so za vse »kriviti drug drugega, se tepsti in klati. Začeli so se požari, začela se je lakota. Vse po vrsti je umiralo. […] Na vsem svetu se je lahko rešilo le nekaj ljudi, to so bili čisti in izbrani, ki jim je bilo namenjeno, da začnejo nov rod ljudi in novo življenje, da obnovijo in očistijo zemljo, a teh ljudi nikoli in nikjer nihče ni videl, nihče ni slišal njihovih besed in glasov.«

Rešuje oziroma ohranja pri življenju nas pravzaprav vedno nevid(e)no in nesliš(a)no. Tisto, kar gledamo in poslušamo, nam je bolj ali manj vsem v macondovsko pogubo.

Márquez je, če se spomnite, bolj neizprosen: Aurelio Babilonia, ki v zapuščenem, izpraznjenem Macondu bere svojo zgodbo, zgodbo svojega stoletno osamljenega plemena, še preden pride do zadnjega stavka, doume, če ohlapno povzamem, da ne bo več stopil iz te sobe, sobe, v kateri bere, saj bo v trenutku, ko bo dešifriral pergamente, to mesto odnesel veter in ga izruval iz spomina ljudi, in da je vse, kar je zapisano, neponovljivo od nekdaj in za vekomaj, saj plemena, obsojena na sto let (politične) samote, na zemlji ne dobijo druge priložnosti.

»Uživajte, dokler lahko«, če ponovim za našim vladnim govorcem. Tudi v branju. Če ste »razviti«, če ste tako »razviti«, da ne prenesete teorij zarot niti v fikciji, potem Fedja in Gabo morda nista najboljša izbira. Predlagam, da nadaljujete kar z branjem te Literature. Na zdravje.

P. S.: Če še komu ne da miru omemba neepidemičnega Dresdna v Besih, navajam zapis iz stenografskega dnevnika pisateljeve žene Ane Grigorjevne Dostojevske: »V Dresdnu je grozen veter. To je mesto vetrov, pravi madam Zimmermann, zaradi česar je v njem tako svež zrak. Pravijo, da lani, ko je bila po vsej Evropi huda kolera, tu o njej ni bilo niti sledu, in to kljub temu, da je bila blizu in da je bilo v mestu ogromno ranjencev. Tudi leta [18]47, ki je bilo leto kolere, je tu ni bilo.«