LUD Literatura

O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

Cahkadzor, kongres prevajalcev ruske literature: 1.–3. oktober Erevan: 3.–8. oktober

Urša Zabukovec

Letališče v Rimu, čakam na letalo za Erevan. Prvič v življenju me prežame občutek, da letališče ni za ljudi. Letališče je nečloveški prostor. Barvit, kičast, zadušljiv začasni konclager. Za prostovoljce z vseh vetrov. Ki nimajo nič skupnega. Morda le željo, da bi čim prej odšli od tod.

Rimsko letališče je enormno. Sekcija A se deli na dva dela, med katerima se kar nahodiš, sta si pa na las podobna. Pozneje odkrijem še sekcijo E. Od tam bom letela tudi jaz. Ko prvič zatavam tja, se prestrašim nizkega stropa in temačnosti, v kateri se izrisujejo nekakšne kabine. Vzhod, letim na vzhod. O tem pričajo tudi zavite ženske in jeziki, ki jih sploh ne razumem. Pobegnem nazaj v sekcijo A, da v neprijetni domačnosti preživim še nekaj mučnih ur. 

Med dolgočasenjem v nekem prigrizkovnem kotičku zaslišim blago klavirsko glasbo. Kmalu potihne, a se nato spet vrne – drugačna. In tako vsakič znova. Na glasbo se sicer ne spoznam, a vseeno za silo ločim blagozvočje od kakofonije, dobro zaigrano stvar od surovega vajeništva ali golega improviziranja. Rimski letališki repertoar obsega čisto vse. Ko se bliža ura mojega vnebovzetja, počasi odkorakam proti temačni sekciji E. Med potjo opazim … klavirje. Po letališču so posejani klavirji! Vsak, ki zna ali pa tudi ne, se lahko usede in kaj zaigra. Sijajen način humanizacije konclagerja.

Nedavno jamranje glede sekcije E vzamem nazaj. Temačnost in nizki stropi so prehodna stvar, nekakšne vice. Kmalu namreč vstopiš v svetal prostor, kjer moraš skenirati potni list in svoje obličje nastaviti kameri. Življenje je pravljica, a vsaka pravljica ima stroga pravila; odstopanja se kaznujejo z razgradnjo žanra. Kako je videti vzhodna pravljica? Še večji labirintast djutifri, kjer se ti vrti od barv in vonjav, potem pa trgovine: zlato, srebro, diamanti, torbice, ure, pijača. Firme, za katere še nikoli nisi slišal, firme, za katere si že kdaj slišal, a jih nisi še nikoli videl. Tu je zdaj vse, vse na kupu. Odprto, razkošno, razbohoteno. Na evropskem delu, se pravi v razklani sekciji A, imaš Zare in podobno vsakdanjost. Majhne, znane trgovinice, miniaturne kafiče. Vse je polno, vse gomazi, vse se preriva, poriva, izriva. Človek res dobi občutek, da nas je na svetu preveč, da tu ni prostora za vse. Na vzhodnem delu pa velike, prostorne, tako rekoč prazne trgovine, v katerih se na nekakšnih piedestalih izležavajo torbice … Vidim majhno torbico, za katero bi morala odšteti polovico prevajalskega honorarja za srednje debelo knjigo. Ljudi je občutno manj, tisti, ki so, pa so zvečine temnejši. Moški z debelimi zlatimi verižicami in zaviti ženami. Ogromno arabščine. Družine z otroki. Kdo so to? Kaj delajo v Rimu? Tudi ruščine je precej. Nekaj malega je celo angleščine; zanimivo, iz sekcije E se leti tudi v London in New York.

Na letalu iz Valencie v Rim imam dva kratka stika z osebjem zaradi maske pod nosom. Vueling se tu, kot povejo po zvočniku, podreja španskim zakonom. FlyOne, armenski nizkocenovni prevoznik, ki me par ur pozneje pelje iz Rima v Erevan, pa se podreja armenskim – in mi poleg večinsko ruskega žlobudranja pokloni še živa človeška obličja.

Na letališču v Erevanu me čaka Arzun. Arzun, a tu, v Armeniji, kar vsi znajo rusko? V dobrem tednu, kar bom tam, bom namreč srečala samo enega Armenca, ki ne bo znal rusko, in enega, ki bo vse razumel, ne bo pa hotel govoriti, ker se bo sramoval svojih napak in slabe izgovarjave. Vsi govorijo rusko, in to očitno brez zadržkov: strahu pred tem – pred tem, da Armenci čutijo odpor do ruščine in prezir do vsega ruskega – se nisem otresla vse do konca; Armenijo po nekakšni neozaveščeni logiki primerjam z baltskimi državami, kjer je protiruski sentiment že dolga leta na vrhuncu. V Rusiji po mojem naglasu takoj ugotovijo, da nisem Rusinja, v Armeniji pa me ima sprva večina za Rusinjo. Če bi mi bilo nekoč to všeč, zdaj ob tem čutim nelagodje. Težko je biti Rus v okolju, ki je prežeto s protirusko propagando. A v Armeniji, mi zagotavljajo vsi po vrsti, ni protiruske propagande. Armenija ima druge probleme.

Z Arzunom sediva v letališkem barčiču in čakava še na kolega iz Irana in na dva Moskovčana. Prvi pride Mohsen, prevajalec ruske literature v perzijščino. Zapustimo armenske realije in se preselimo v Iran, na teheranske ulice. Ljudem se je utrgalo, pravi Mohsen. Po štiridesetih letih neučinkovite islamske propagande imajo dovolj družbene shizofrenije, dvojnega življenja: dnevnega, zunanjega, in nočnega, notranjega. Ljudje so menda siti hidžabov, ljudje pijejo vodko, s katero jih zalaga prav Armenija, jedo svinjino, mladina, ki jo režim podnevi ločuje po spolu (denimo v šoli ali na plaži), to bližino uspešno kompenzira ponoči. In vsi to vejo, tudi oblast to ve. Oblast, ki je za to, da bi dokazala, da ni ubila tiste punce, na protestih ubila še več deset ljudi, ogromno pa jih je pozaprla. Abtin, Mohsenov rojak, ves čas prevajalskega kongresa živčno prebira sporočila; njegova žena je novinarka in si v teh dneh ne upa iz hiše. Ko priletita še Rusa, se zbašemo v avtomobil. Rusa sedita čisto zadaj, a nemir, ki sta ga prinesla in ga vzdržujeta z živčnim šepetom, se razlije po vsem vozilu. Ta nemir bo vztrajal. Ko prispemo v Cahkadzor, pozdravimo Svetlano, ki pri Institutu perevoda skrbi za organizacijo. Svetlana, živjo, kako? Razen tega – vse okej.

 

*

Cahkadzor je neke vrste gorsko letovišče. Lépo. Tudi pomen imena je lep: Soteska cvetov. Nastanjeni smo v Domu pisateljev. Masivna tvorba, temna, hladna. Tudi v Cahkadzorju je hladno, sploh ponoči, ko bi moral biti v topli postelji, pa nisi. Večdnevna podhlajenost me bo po vrnitvi domov drago stala.

Institut perevoda kongres za književne prevajalce iz ruščine organizira vsaki dve leti, do zdaj vedno v Moskvi. Letos pa je Moskva nedosegljiva. Tudi sredstva so menda precej omejena, zato je povabljencev občutno manj. Nekateri so povabilo zavrnili: bolezen, bojazen pred škandali, strah za svojo kariero. Udeleženci ruskega kongresa so namreč zagotovo vsi rusofili, rusofil pa po novem pomeni biti podpornik tega.

Ošvrknem program in udeležence po nacionalnosti. Poljakov ni. So pa Litovci in Latvijci. Tudi Japoncev ni. O japonski protiruski propagandi mi je pozneje ob kosilu razlagal kolega, ki ima tam sorodnike: menda zgodovinski učbeniki ponujajo zanimivo razlago o tem, kdo je na Japonsko vrgel atomsko bomo. Francozi so prišli, Nemci, Španci. Srba in Albanec. Korejki. Zakaj ni Kitajcev? Menda je bilo vse zmenjeno, Partija je dala soglasje pod pogojem, da se prevajalci po vrnitvi podvržejo (samo) enotedenski karanteni. A je potem taista Partija ugotovila, da ima sredi oktobra pomemben sjezd, in je zato do takrat vsem intelektualcem prepovedala izhod iz države. Turški kolega je hotel priti, a so ga na meji zavrnili Armenci. Pod nos naj bi mu pomolili neko izjavo o turškem genocidu nad Armenci, a je ni hotel podpisati. Prišel je tudi Američan, kar me je sprva presenetilo, a se je pozneje izkazalo, da že pol življenja živi v Moskvi, kjer namerava tudi ostati.

V zraku je ves čas čutiti blago napetost, ki nekoliko popusti le takrat, ko kdo od nastopajočih na ravno pravšnji način izgovori besede, ki jih nihče ne pozna, a na katere vsi tako čakamo, besede, ki ob zavesti, da se to dogaja, govorijo o nečem drugem, o nečem čisto drugem. Sergej, pesnik in prevajalec, v svojem nastopu govori o umiranju jezika. O tem, da že nekaj dolgih let živimo v jezikovni komi. Jezik nastopov, o katerih govorim, nastopov, ki so redčili napetost, je obujeni jezik, jezik po prvi pomoči, rehabilitirani jezik. Kaj je tisto, kar jezik oziroma govor, ki je vedno sestavljen iz enih in istih besed, enkrat oživlja, drugič duši in ubija? Živa beseda postaja živo meso, mi pa se že dlje časa precej zavestno vdajamo jezikovnemu mrhovinarstvu.

 

*

Ena glavnih tem letošnjega kongresa, ki se je začel prvega oktobra, dan po mednarodnem dnevu prevajalcev in dva dni po obletnici tako imenovanega filozofskega parnika (kolektivno ime za ladje, na katere so boljševiki leta 1922 strpali ruske umetnike in intelektualce, med njimi filozofe in pisatelje, ki jih zdaj prevajamo, in jih poslali v Evropo), je tako imenovana cancel culture. Zanikanje, zavračanje, anuliranje ruske kulture – le da tokrat to počne Zahod, Evropa. A rusko kulturo bo težko dokončno, celostno ukiniti. Ves čas se namreč zlahka seli na najrazličnejše destinacije: vame, vate, vanj, vanjo. Če bi hoteli izkoreniniti rusko kulturo, bi morali izničiti človeštvo. Na trenutke se sicer zdi, da smo, kar se tega uničenja tiče, na dobri poti.

Odkar se je konec februarja začelo to, večkrat berem ali poslušam, da je ruska kultura »zlo«, da sta Dostojevski in Tolstoj »mehka imperialistična sila«, da smo prevajalci ruske literature in filozofije »neposredni Putinovi agenti«. Najprej me je to zabavalo, kmalu sem začela striči z ušesi, ko sem to slišala iz ust sicer psihično dokaj uravnovešenih ljudi, sem začela slabo spati, ko sem prebrala slovensko peticijo proti Ani Netrebko, pa sem samo še obsedela z odprtimi usti. V njej so avtorji med drugim zapisali: »Za to, kar se trenutno dogaja v Ukrajini, je odgovorna tudi ruska kultura in ruski kulturniki, ni samo rusko orožje. Ker prav ta kultura in njeni nosilci dajejo predstave o tem, kaj je ›dobro‹ in kaj ›slabo‹, so oni tisti, ki gradijo ruski vrednostni sistem – sistem vrednot, ki ruski vojski omogoča bombardiranje ukrajinskih porodnišnic in muzejev.« 

Dostojevski – če vzamem enega sumljivejših avtorjev – raste iz ruskega vrednostnega sistema in ga s svojo ustvarjalnostjo obenem gradi, dograjuje, oživlja. Poleg romanov, ki so marsikomu rešili ali pa vsaj kardinalno spremenili življenje (na bolje), je spisal tudi Dnevnik pisatelja, v katerem je, saj se spomnite, kričal ne samo to, da »mora biti Konstantinopel naš«, ampak tudi »ubij Turka«. A tudi njegovi romani menda niso tako nedolžni: še vedno se najdejo ljudje, čedalje več jih je pravzaprav, ki pravijo, da je denimo Zločin in kazen nevarna knjiga, saj mlade ljudi napeljuje k hitrim in nasilnim rešitvam eksistencialnih problemov. Dostojevski ni dovolj jasno obsodil dejanj svojega junaka, še več – z njim je celo simpatiziral! V duhu časa bi morda lahko celo rekli, da je roman Zločin in kazen umetniški primer »sovražnega govora«. 

Literatura zajema iz resničnosti, a sama po sebi ontološko predstavlja svoj, v nekem smislu avtonomen svet. Bralec ob pomoči empatije, so-čustvovanja z junaki, postane del tega sveta, a da bi bilo to so-čustvovanje produktivno, mora biti ozaveščeno. Če od pisateljev zahtevamo, da bralsko nekompetentnost, nezmožnost ozaveščenega branja literature, kompenzirajo z redukcijo kompleksnosti, ukinjanjem ambivalentnosti, morda celo izostreno didaktičnostjo svojih del, s tem literaturi odvzemamo eno njenih glavnih funkcij.

O apriorni notranji povezanosti literature in etike se v slovenskem prostoru zadnja leta veliko piše; največ zaslug za to ima Tomo Virk. Dobra literatura vedno naplavlja etične teme – a ne kot normo, kot nauk ali navodilo, temveč kot problem oziroma dilemo. Poleg tega nam literatura približa (izkušnjo) drugega, če gre za prevodno literaturo, pa celo izkušnjo druge kulture, kar nam daje predvsem možnost, da se kritično zazremo sami vase, se zavemo lastnih kreposti in omejitev, kulturnih in svetovnonazorskih okvirov, znotraj katerih se gibljemo, mislimo, čustvujemo. Tako morda lahko vsaj nekoliko spremenimo sebe – šele s tem pa tudi svet, in sicer na neagresiven način. Saj za to naj bi, če se ne motim, tudi šlo: za to, da spreminjamo svet, a tako, da se to gnetenje ne sprevrže v še eno mesoreznico. Prevajalec je v tem smislu mirovnik par excellence. In nasprotno – tisti, ki se zavzemajo za ukinjanje ruske kulture/literature, ki prevajalcu očitajo nekakšno agenturo, ignorirajo relativno avtonomijo literature in njen heterogeni odnos do resničnosti, se odlično vpisujejo v aktualno politično agendo vsesplošnega poenostavljanja, rušenja, ločevanja in osamljanja, s čimer spodbujajo prav tisto, proti čemur se menda borijo.

 

*

Prvi dan kongresa sklenemo s hladnim barom in vročimi debatami. V kotu neka gospa igra na klavir; menda je to del večernega programa. Neki drug Sergej, prav tako pesnik in prevajalec, mi razlaga o svojem življenju v Nemčiji in o tem, kako še vedno ni do konca pomirjen s tem, da se je hčerka poročila z Nemcem, pa čeprav je ta res fejst poba. Z rusko prevajalko korejske literature se pogovarjava o romanu Vegetarijanka, ki sem ga pred leti prevedla iz španščine; jezi jo, ker so ta roman tako v Rusiji kot v Evropi brali v ozkem feminističnem ključu, čeprav gre v resnici za problematizacijo posledic vojne, kar je korejskemu bralcu takoj jasno. Del krivde po njenem nosi tudi sama avtorica, ki je v enem prvih intervjujev v angleščini to temo povsem zaobšla. Škoda, pravi, saj se zdaj zahodni bralec spet ukvarja zgolj sam s sabo … No, to bi se itak, le da bi ga do tega lahko pripeljal izlet v korejsko kulturo in zgodovino.

Včasih se s kadilci preselim ven, na zadnje dvorišče. Nekdo, ki so mu že začele popuščati zavore, mi otožno in samoočitajoče razlaga, kako je za vse to kriva prav ruska oblast, ki je, namesto da bi z Ukrajino ohranjala dobre in tesne stike ter tam nameščala svoje najboljše kadre, tja pošiljala skorumpirane idiote, ki jim je bila diplomacija zadnja briga. Vmeša se tretji, ki pravi, da na zadevo gleda širše: problem Rusije je zastarela propagandna mašinerija. Potrebovali bi ruski Tavistock, pravi. Na Zahodu propaganda že desetletja deluje tako, da so ljudje čedalje bolj zasužnjeni, a v tej zasužnjenosti srečni, ker jim propaganda dopoveduje, da so svobodni in da še vedno živijo v najboljšem od vseh svetov. Zadnje čase tudi ruska propaganda svojim državljanom dopoveduje nekaj podobnega, a to počne tako nevešče in okorno, tako butasto neposredno in pokroviteljsko, da ji nihče ne verjame. Tudi nasploh je definicija Rusa prav to: človek, ki ve, da mu vsaka oblast laže in deluje proti njemu. Zahodni človek je neumen in v svoji neumnosti srečen ter ponosen nase, Rus pa zamorjen in sam sebi gnusoben – objektivno gledano pa sta oba, eeeem, v hudem dreku. Ampak … V tistem hipu glasba v notranjosti podivja. Za klavirjem ni več tiste ženske, namesto nje tam sedi korpulenten moški v beli majici s kratkimi rokavi – tisti, ki je že prej resno okajen nadlegoval kongresnice. Kdo je ta tip? Pravijo, da je član hotelske administracije, reče Joaquín. Res? Meni so rekli, da je gruzijski pesnik, ki se je kar sam povabil na kongres, pravi Marta. Po klavirju tolče tako, da ga res ni veselje poslušati, a na srečo kmalu vstane in se odločno nameni proti mizi s pijačo. Med klavirjem in mizo iz tal raste kakšen meter široka in kakšnih dvajset centimetrov visoka marmornata plošča, ki povezuje dva masivna stebra. Na njej odlagamo torbe in oblačila. Administrativni gruzijski pesnik to veliko ploščo spregleda, se spotakne in razleze po tleh, kar je dolg in širok. Organizatorji izkoristijo priložnost, mu pomagajo vstati in ga pošljejo spat. 

Skupina ponočnjakov se počasi redči. Ko nas ostane le še kakšnih deset, ki, solidarni s kadilci, zmrzujemo na dvorišču, se spet prikaže Gruzijec – pesnik, administrator. Najprej začne gnjaviti mlado rusko pisateljico, ko ga moški obvladajo, pa začne s politično pridigo v ruščini, ki jo sklene s priznanjem, kaj vse bi on naredil s Putinovo materjo. Za nekakšno protiutež poskrbi Tomas, litovski prevajalec in umetnik, ki že vsaj eno uro joka, zdaj pa hoče za lahko noč na vsak način poljubiti žensko roko ali pa, če je to res prepovedano, vsaj objeti pisatelja Vodolazkina.

 

*

Prevajalske debate tu in tam popestrijo nastopi ruskih pesnikov in pisateljev, urednikov in kritikov. V spomin se mi najbolj usidra nastop relativno mlade pisateljice Vere Bogdanove. Začne resno, iz srca. Pove, da v svojih delih opisuje nasilje v ruskih družinah. Ruske družine so polne nasilja nad ženskami, nad otroki, in ona bi rada to dejstvo predočila svojim ruskim in neruskim bralcem. To počne tudi na literarnih večerih po vsej Rusiji: poslušalcem razlaga o nasilju, ki se jim godi doma. Seveda vem, pravi, kaj se vam zdajle plete po glavi – navajena sem očitkov, da pišem agendaško, da se podrejam politkorektnemu mainstreamu. A to so problemi, ki zanimajo mojo generacijo, nadaljuje, to so teme, ki se nam zdijo pomembne.

Prebrala me je: po glavi se mi namreč čisto zares plete nekaj podobnega. S temi zanimanji ni nič narobe, tudi realnost je, kakršna pač je, a problem je, se mi zdi, drugje; zelo dobro ga denimo opisuje že omenjeni Virk v svojih knjigah. A preden se preselim tja, še par refleksij ruskega literarnega kritika Konstantina, refleksij, ki so neposredno povezane s to temo, le da k njej pristopajo, hm, sociološko. Konstantin v svojem nastopu omenja dva generacijska odnosa do resničnosti in do travm, zasilni mejnik med generacijama pa naj bi bilo leto 1985. Generacije, rojene prej, živijo in delujejo po načelu »kar me ne ubije, me naredi močnejšega«; morda za težave preveč obtožujejo same sebe, a iz nastalega šmorna vseeno poskušajo izvleči, kar se pač da. Generacije, rojene pozneje, pa bi lahko opisali z načelom »kar me ne ubije, me pohabi«. Te generacije (literarnih ustvarjalcev) so obsedene z žrtvijo, s travmo in njenimi posledicami, s svojo pohabljenostjo: to pohabljenost postavljajo na ogled, o njej osveščajo, iščejo krivca. Te generacije ne pristajajo na neukinljivo počenost sveta, na izvorno ranjenost človeka kot smrtnega bitja, čigar dela so sicer dostikrat namenoma zla, a tudi takrat, ko so zamišljena kot dobra, lahko tlakujejo pot v čisto pravi pekel. Če bomo osveščali, če bomo drugače vzgajali, širili dobro, če bomo izpostavljali in kaznovali krivce, bomo zlo tako rekoč izkoreninili, njihovo držo z rahlim nasmeškom povzame Konstantin. Kostja je moj letnik; morda mi je tudi zato to, kar govori, kljub vsem posploševanjem in počeznostim še kar blizu. Kaj je zlo, od kod prihaja? Je to samo socialna kategorija ali morda tudi psihološka, ontološka, metafizična, še kaj bolj norega? Je to samo nekakšna pomanjkljivost, nepopolnost, ki bo s širjenjem dobrega izginila, ali je morda dejanska sila, ki s skušnjavami obvladuje naše življenje? Odgovori na ta vprašanja, s katerimi se večinoma sploh ne ukvarjamo, v veliki meri določajo našo percepcijo tega problema in naš pristop k njegovemu reševanju. Določajo naš pogled na ideal in na možnost idealne družbene ureditve.

Potem pa je tu še problem razumevanja vloge ali funkcije literature. Skorajda se moram strinjati s tistimi, ki ugotavljajo, da osveščevalsko angažirana literatura nima ustreznega – zamišljenega, želenega, odrešujočega itd. – učinka. V Španiji recimo to osveščevalsko angažirano delo opravlja kup institucij, med njimi vsaj deklarativno celo Ministrstvo za enakost, zato je tovrstna literatura precej redundantna. Ne odpira novih vidikov, ne razpira dilem (dilem ni, so žrtve in krivci), zato nas etično, če lahko rečem rahlo patetično, ne bogati. Z redkimi izjemami, kot vedno.

Sumim sicer, da je v Rusiji podobno; Kostja je postregel s svežimi podatki o nakladah oziroma prodanih izvodih. Bogdanova, ki velja za najboljšo literarno predstavnico svoje generacije, je prodala približno dva tisoč izvodov svoje romaneskne uspešnice. Uspešnice starejših avtorjev oziroma, bolje, avtorjev vseh generacij, ki ne pišejo neposredno osveščevalsko angažirane literature, gredo v promet štirikrat bolje: povprečno prodajo okrog osem tisoč izvodov. Glavni problem ruskega knjižnega trga, nekoliko lahkotneje sklene svoj nastop Kostja, pa je danes akutno pomanjkanje lepila za vezavo knjig. Sankcije.

 

*

Druga večer in noč sta bolj asketska: ni interne žurke, vsak se znajde po svoje. S Španci, Irancem Abtinom in Mišo iz Moskve pohajkujemo po okoliških barih. Nihče se ne pogreza v svojo intimno zgodbo, zagrizemo v tisto, kar nas povezuje – v rusko literaturo. Miša jo zna, kot se za literarnega Rusa še vedno skoraj spodobi, na pamet. Po več konjakih in samogonkah poslušamo Puškina, Lermontova, Ahmatovo, Bloka, Gumiljova, Brodskega, Okudžavo … Vname se spor, kdo je boljši pesnik – Ahmatova ali Gumiljov. Ahmatova je bila prepričana, da je boljša. Miša trdi nasprotno: Ahmatova je preveč ženska, premalo univerzalna. Zacmizdena je, na živce mi gre. Nekdo pripomni, da je takšna morda zato, ker se je precej nežensko losala svojega otroka, pa ji je potem to v poeziji malo ven sekalo. Nekako v duhu dneva sklenemo, da je očitno prav to, ker je pač ni ubilo, iz nje naredilo dobro pesnico. Smehu sledi zamišljena tišina, ki jo preseka Miša: Kako vsa ta dobra poezija, kako vsa ta literatura ni mogla preprečiti tega? Še marsičesa drugega ni preprečila, nekdo resignirano pripomni. Napihujemo se, si nekaj domišljamo in od literature zahtevamo stvari, ki nam jih ne more dati. Kaj nam res sploh lahko da literatura? Hočem začeti s svojo večno zlajnano pridigo o Dostojevskem, a sem preutrujena. Domov nas spremljata dva prijazna psa. V ušesih imata nekakšno plastično značko. To pomeni, da psa nista od nikogar, ampak pripadata vsem, mi pojasnijo.

 

*

Armenija je en sam kamen. Vse hiše so si na las podobne, vse so iz lehnjaka. Samo barve so nekoliko različne: od svetlo rdeče do temno rjave ali temno sive. Lehnjakasta mesta ustvarjajo posebno vzdušje. Erevan me sicer spominja na Moskvo izpred dvajsetih let. Prav takšen mali kaos, prav takšni avtomobili, prav takšna arhitektura, prav takšen vonj. Vonj! Smrdi po poceni nafti in plinu, cinično pripomni Mohsen. Razmišljam, kako je živeti v teh hišah. Med vožnjo iz Cahkadzorja v Erevan pa ob cesti vidim še drug kamen. Črn, ki se v soncu se blešči. Kotali se s pobočij, leži ob cesti. Mimo švigne celo nekaj rudnikov. Kateri kamen je to? Obsidian, pravi taksist. Če ga obdelaš, je še lepši, še bolj sijoč. Po svetu ga drago prodajajo, pri nas pa se takole valja, ne vemo, kam bi z njim. Obsidian. Poguglam. »Obsidian – kamen celovitosti in globinskega čiščenja duše … Obsidian je talisman tistih, ki si upajo videti …« Vse v tem duhu. Vmes se ustaviva: starejša ženska ob cesti prodaja svoja jabolka in neke vrste žito. Kljub temu da je Armenija en sam kamen, tu raste vse: jabolka, granatna jabolka, hruške, grozdje, smokve in marelice. Ob cestah, kjer se valja kamen in stojijo stare kmetice, lahko oskrbite duha in telo: očistite si dušo in kupite žito, sveže, suho ali vloženo sadje, sir, med, orehe in domače žganje. 

Taksist kupi žito in dve vreči sadja, meni pomoli eno veliko jabolko. Odpeljeva se naprej. Vpraša me, kaj mislim, kako se bo to končalo. Ne vem, kako naj to vem? Slabo. Vsi ti Američani bi se morali spokati, pravi po krajšem premoru, kamorkoli pridejo, se tam takoj začnejo problemi. Kmalu se spet ustaviva, tankava plin. Tu so vsi avti hibridi: plin in bencin. Osemdeset odstotkov ljudi se vozi na plin, ker je cenejši. Plin prihaja iz Rusije, cevi pa se ne razpredajo pod zemljo, tako kot pri nas, ampak kar zunaj, vsem na očeh. Tako ves čas ob cesti na obeh straneh po ozkih ceveh teče še plin. Ob vsakem izvozu cev zavije navzgor in se nato ob koncu izvoza spet spusti k tlom. Taksist me prepričuje, da je to normalno, jaz trdim, da je normalno imeti cevi pod zemljo. Morda jih Armenija ne more speljati pod zemljo, ker je vse iz samega kamna? Hm, morda pa res, odtuhta. Ampak tako vam lahko kdo kakšno cev razbije ali preluknja, mu rečem. In zakaj bi kdo to storil? Res, zakaj bi kdo to storil. Se med vožnjo čuti, ali vozite na plin ali na bencin? Široko se zasmeje: seveda se čuti. Na bencin gre bolje. 

Zdi se mi, da tu ljudje nimate problema z Rusi in ruščino. Prav se vam zdi. V medijih ni protiruske propagande? Ne, za zdaj ne. Zakaj bi se šli protirusko propagando? Z Rusi smo se vedno dobro razumeli. Mi smo kristjani, okrog pa so sami muslimani. Z njimi se ne razumemo dobro. Potrebujemo krščanske zaveznike, in to so Rusi. Rusi so veliki in močni. Brez njih bi nas Turki že zdavnaj požrli. Zdaj pa Azerbajdžanci, tiho dodam. To je isto, pravi. To so turška plemena, ki se nikoli ne bodo civilizirala. Nikoli. Ko pride do spopada, naši njih samo pobijajo, zanje pa to ni zadosti – oni morajo med ubijanjem še mučiti, ruvati oči in sekati glave. Razumete? Eni pravijo, da je tako zato, ker so muslimani, jaz pa mislim, da ni čisto tako. Mislim, da je tako bolj zato, ker so Turki. Muslimani se lahko civilizirajo, Turki pa ne. Ko smo bili mi tukaj, ko smo imeli že svojo državo in svojo religijo, o teh divjakih ni bilo ne duha ne sluha. Zdaj bi nas pa radi zradirali in pobrali vse, kar je naše. Si predstavljate? Kmalu zabremza. Stopite ven, vam bom nekaj pokazal. Vidite? Vidim, kako se v daljavi za meglicami izrisujeta dva bela vrhova. To je Ararat, pravi in povesi roko. Ararat je naš. A je zdaj del Turčije. Razumete?

Nisem vedela, da je Ararat v Turčiji. Tudi Andrej Bitov, avtor knjižice Učne ure Armenije, je bil presenečen, ko je to ugotovil. Šele tu, na prevajalskem kongresu, sem izvedela za to delo; Bitov je bil zame vedno samo avtor Puškinskega doma. 

V Erevanu me taksist odloži pred hotelčičem. Težko je najti sobo za normalno ceno. Erevan so preplavili Rusi, ki bežijo pred mobilizacijo. Večina Rusov je mladih ali srednje mladih, delajo na daljavo, še vedno za Rusijo; veliko jih je ajtišnikov, dobro plačanih specialistov s področja informacijskih tehnologij. S Svetlano sva še v Cahkadzorju skupaj iskali namestitev prek Bookinga. Sedeli sva za isto mizico, obe sva v iskalnik vtipkali iste zahteve, a sta nama telefona metala ven precej različne stvari. Ona ima rusko številko, jaz pa sem svojo špansko kartico za tisti teden zamenjala z armensko. Se algoritmi ravnajo po tem? Podobno je bilo tudi z letalskimi kartami. Sodelavci Instituta perevoda so nam ponujali popolnoma nore poti in povezave; iranskima kolegoma so recimo predlagali dvanajsturno pot s presedanjem: Teheran – Dubaj – Erevan. To je bilo edino, kar je našel moskovski iskalnik. Irancema pa je njun iskalnik takoj izvrgel bližnjico: krajši, cenejši in sploh prečudovit enoinpoluren let iz Teherana v Erevan. Saj so vendar sosedje. 

Ko bomo obupali nad realnim svetom ali pa se preveč utrudili, ko nas bodo dodobra okradli, prestrašili in nato še z grožnjami zaprli v domove, se bomo vsak zase potopili v algoritmično okrnjeno, popačeno in scela solipsistično virtualo. Ki je v nobenem pogledu ne ustvarjamo sami, pa naj si to še tako domišljamo. Ta popolna ukinitev svobodne volje bi pomenila dokončno odpoved moralnega zakona znotraj nas, hkrati z njim pa bi padlo tudi zvezdnato nebo nad nami. To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Refleksije vojne izpod peresa ukrajinskih avtoric

    Janja Vollmaier Lubej

    So kraji, ki jih nikoli ne pozabiš. Ne nujno zato, ker bi te navdajali z upanjem.

  • Za Rachel

    Ana Schnabl

    Literaturo delamo zato, da ne bi imel zadnje besede kič, ampak bi spregovorilo življenje.

  • O smrti, bolečini in žalovanju

    Iztok Ilc

    Kaj, če bi si kdaj pa kdaj dali duška, izstopili iz zabetonirane »odraslosti«?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.