LUD Literatura

Med vrsticami smešnega človeka

Uvodnik Literature 355-356

Ana Geršak

Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta. Pričakovano pade tudi kakšna pikra, ki pa konec koncev le utrjuje uveljavljeni diskurz v odnosu do slavljenke oziroma slavljenca. Vse v duhu kolektivne obletniške sprave, sožitja in enotnosti, ki razburka vihar v kozarcu vode … ali pa še to ne.

 

*

 

Če bi me kdo nekoč/nekje vprašal, ali se splača brati Dostojevskega, bi mu verjetno nemalo samovšečno zabrusila, da je idiot, ker – seveda se splača, saj je vendar klasik in ime, ki ti vsaj nekajkrat v življenju neizbežno pade na glavo kot lepljivi prah albicije na avto, in sploh so bili v nekem trenutku meni ljubši prijatelji obsedeni z Zločinom in kaznijo, kar je bila zadostna garancija, da knjige nisem prebrala, sem jo pa toliko bolj veselo promovirala. Kratke zgodbe, združene v zbirki Mali junak (Kondor), so bile perfektna zmes pikrosti in eksistenčne krize. Pričakovanja so bila visoka. In potem sem Zločin in kazen končno tudi prebrala.

 

*

 

Ni veliko avtoric in avtorjev, ki bi bili deležni takšnega mednarodnega čaščenja kot Fjodor Mihajlovič. Leta 1971 je bilo v Nemčiji ustanovljeno Международное общество Достоевского, oziroma International Dostoevsky Society, ki ima svoje filiale po vsem svetu, celo na Japonskem, in bi se skoraj lahko kosalo s kako mafijsko mrežo ali kultom osebnosti. Obstaja »dan Dostojevskega« (vsako prvo soboto v juliju). Čudi me, da ga še ni zapopadel kak Netflix. Sicer pa letos mineva 200 let od rojstva Fjodorja Mihajloviča, zato presenečenj gotovo ne bo manjkalo. V okviru Literaturinih izdaj bosta na primer izšla zbirka esejev na temo »Dostojevski in jaz« in biografija Ljudmile Saraskine.

 

*

 

Zločin in kazen je po svoje inverzija kriminalke: zločin je storjen, toda namesto da bi pripovedna perspektiva sledila detektivu, se postavi na stran morilca in spremlja njegovo postopno ozaveščanje tega dejanja. Tezo je med prvimi izpostavil Nabokov v ameriških predavanjih o ruski literaturi, kjer se je takole mimogrede obregnil še ob stereotip »plemenite prostitutke«, ki tako velikodušno odrešuje padle junake historično-realistične panorame. Kajti junaki morajo biti nagrajeni za brodenje po peklu – in obratno: da so lahko nagrajeni, morajo najprej trpeti. Skozi romane Dostojevskega se namreč vztrajno kot rdeča nit vleče nuja po odrešitvi: pripoved je v celoti podrejena ideji reševanja, zaplet in razplet sta dobesedno sprokrustirana v ta namen. Ta njegova potreba po oproščanju še tako skrajnih antagonistov – v kriminalki je morilec obsojen na ječo in zgodbe je s tem konec – se zdi kot del intimnega načrta. V težnji, da lahko »zveličanje« (karkoli že to pomeni) doživijo le najbolj ponižani, razžaljeni in besni, je nekaj inherentno antipatičnega, in že kratek ekskurz po biografiji Dostojevskega zadošča za sum, da so bili v ozadju povsem osebni interesi. Ali bolje – osebne travme in želja po utehi.

 

*

 

Antagonisti so praviloma zanimivejši od protagonistov. Literatura je igra, ne življenje, in če gre svet v maloro, naj se pogreb vsaj odvije s stilom.

Antagonist gre tja, kamor priseben človek ne bi šel. Morda je prav zato kontradiktorno pričakovati, da bodo takšni liki »odrešeni«: odrešitev ni v skladu z njihovo namembnostjo. Za Dostojevskega pa se ves čas zdi, da je literatura igra na življenje in smrt, in ta drža draži.

 

*

 

Nabokov, eden večjih snobov ruske literature, je literarni prispevek Fjodorja Mihajloviča motril z veliko mero nezaupanja, kar v ameriških predavanjih tudi odkrito prizna. Zgodbena premisa Dostojevskega je ves čas na meji nespodobne anekdote, ki se zdi tako skrivnostna in globoka, ko se vanjo potopiš, z distance pa izgublja svoj čar in se zdi v luči ciničnega uma kratko malo komična oziroma groteskna. Trije bratje sovražijo očeta in tarnajo nad življenjem (Bratje Karamazovi). Dva kvaziduhova se vsako noč srečujeta na istem kraju, si pripovedujeta bizarne zgodbe o najstniških zamerah in tarnata nad življenjem (»Bele noči«). Ponižan in razžaljen samotar, ekvivalent sodobnega incela oziroma spletnega trola, se na dolgo in široko zgraža nad svetom in tarna nad življenjem (Zapiski iz podtalja). Mladostnik z napoleonskim kompleksom tarna nad življenjem, likvidira stremuško stanodajalko in zaradi teže lastne krivde muči vse okrog sebe, dokler mu odpustka ne da emblem ponižanih in razžaljenih (Zločin in kazen). Človek s problemi se zaplete s sociopatom, ki ubije ljubljeno žensko, in na koncu oba skupaj ob njenem truplu tarnata nad življenjem (Idiot).

Fedjeva literarna resnobnost je hvaležna in (pre)lahka tarča posmeha.

 

*

 

Dostojevski pušča like drveti katastrofi nasproti. Še več, obdari jih z zavestjo bližajoče se kataklizme, a tudi z nemočjo, da bi se ji uprli ali jo vsaj skušali preprečiti. Svojo usodo sprejemajo pohlevno, brez misli na upor, in v snovanju teh papirnatih življenj, obsojenih na vakuumsko zapečaten poligon, bi lahko bilo nekaj skoraj perfidnega: za Dostojevskega je bila literatura prostor ultimativnega eksperimenta, njegov lastni mali svet, nad katerem je lahko zavladal kot kakšno antično božanstvo.

 

*

 

Na tej točki gre nemara priznati, da mi je literatura Dostojevskega nekoliko antipatična. Fjodor Mihajlovič mi je še najljubši, ko spregovori v prvi osebi – pa naj bo to skozi pripovedno masko ali z deklarirano avtorskim glasom. Sicer pa se zdi, da se rada prekrivata: ko recimo v Zimskih beležkah o poletnih vtisih (Зимние заметки о летних впечатлениях, 1862–63) pripovedovalec pikro potarna, da ga Berlin najverjetneje ni očaral, ker so ga bolela jetra. Dobro leto kasneje njegov domislek povzame zavetnik vseh jamrajočih, pripovedovalec Zapiskov iz podtalja (1864), ki svojo jeremijado začne prav z besedami, da je bolan človek, zloben človek in da ga – oh, kako priročno – bolijo ta nesrečna jetra. Prekrivanje tu seveda ni pomembno le zaradi zdravstvenih težav: gre za tisto, kar je Joseph Frank v obsežni biografiji Dostojevskega (Dostoevsky: A Writer in His Time) imenoval, gotovo ne brez Bahtinovega vpliva, »retorična strategija«. Gre za prekrivanje literarne in ideološke pozicije, ki se kaže kot zavestno izpolnjevanje bralskega horizonta pričakovanja in poskus njegove subverzije. Ta »inverzna ironija« (še en Frankov pojem) je na videz usmerjena v pripovedovalca, ki pa se svoje pozicije povsem zaveda in lahko zato na tnalo postavi bralko in bralca, ki se v identifikaciji s pripovednim glasom ujameta v past in postaneta tarča posmeha.

Dostojevski ves čas piše med vrsticami, zato pride ravno v prvoosebnih legah najlepše do izraza avtorjev neizmerno zabavni, zbadljivi humor, ki ga v romanih tako rad potiska na stran, se pa veselo in bohotno razrašča v kratki prozi (»Bobek«), v esejih, dnevnikih, letopisih … povsod tam, kjer je Dostojevski lahko najbolj sam(o)svoj.

 

*

 

Tretjeosebni Dostojevski rad zapada tragično-moralistično-deterministični perspektivi naturalističnih šol. To se lepo vidi v kratkih beležkah »Deček z ročico«, »Deček in Kristusova božična jelka« in »Stoletnica«; teksti se začnejo kot prvoosebna feljtonistova opazka o spletanju fiktivnih usod naključnih mimoidočih in pisateljskem poklicu, a se s prehodom v tretjo osebo atmosfera nemudoma zamenja, kot bi prehod v drugo pripovedno lego Dostojevskega silil, da svojo ironično (osebno) perspektivo korigira v imenu nekih višjih idealov, ki naj bi jih predstavljala Literatura z véliko začetnico.

 

*

 

Če bi morala izbrati svoje najljubše delo Dostojevskega, bi bil to minorni roman Srečelovec, oziroma v novem prevodu Igralec (Игрок). Prepreden je z brezhibno zlobnim občutkom za (samo)ironijo, ki ga je Fjodor Mihajlovič v romanih tako vestno in kar preveč zlahka potiskal na stran. Tekst kipi od fellinijevskih larger-than-life figur in teatraličnih scen, in v trenutku, ko se v igralniškem paradižu (gotovo kak Baden-Baden ali Wiesbaden ali Bad Homburg, v katerih je tudi sam Dostojevski rad razmetaval ženine in svoje prihranke) prikaže la baboulinka, slišim v ozadju igrati La Fogaraccia Nina Rote iz Amarcorda.

 

*

 

Proza Dostojevskega je samoanaliza skozi prispodobo. Na primer, klepetavi junak Belih noči, ta neskončni sanjaški (in morda izsanjani) nesrečnež, pripoveduje zgodbe o sebi v tretji osebi (disociacija od jaza, ileizem), da bi se od sebe oddaljil, se ugledal z varne razdalje na videz objektivnega, a še kako naklonjenega opazovalca, ki opazovanega (torej – sebe) ocenjuje s prestrogimi merili, a vendarle vselej prizanesljivo, kot bi priznanje lastnih napak že zadostovalo za zmanjšanje njihove teže (in mar ni vsaj malo sumljivo, da se je v osebni korespondenci tako izražal tudi avtor sam in da je – kot piše Frank – po njegovem prepričanju ravno ta lastnost rusko idejo povzdigovala nad evropsko dekadenco?).

Liki Dostojevskega razlagajo, na dolgo in široko, govorijo o vsem, da bi laže govorili točno in ravno o sebi, pripovedujejo mimo kamere, onstran žarometov, tako zelo zazrti v svojo notranjost, da so že na meji patološkega egocentrizma. Zaverovani so sami vase, obsedeni so z ubesedovanjem lastnih misli in samoanalizo, ki daje občutek, da se zavedajo zares čisto vsega, da hkrati, ko dejanje izvajajo, nanj že gledajo »od zunaj«, kot bi bili sami produkt sanjske perspektive, ki dopušča, da je jaz hkrati opazovalec in izvajalec dejanja. V »Belih nočeh« je to samozavedanje še čisto simpatično, na meji nedolžnega, a kako daleč je prignano v zgodbi »Krotko dekle«, kjer pripovedovalec v mučni retrospektivi obnavlja vsak korak lastne krivde za ženin samomor; krivde se skuša oprati tako, da brede vedno globlje vanjo. In zdi se, res se zdi, da je tudi sam avtor razklan do poti, na katero pošilja svoje male figurice.

 

*

 

Kot bi disociacija ne bila dovolj, so tu še večni občutek sramu, zvesti spremljevalec samoanalize, pretresanje vsakega giba, vsake geste in sleherne besede in ugotavljanje, da je vsaka stvar narobe, napačna, da je moteča in neprimerna, da bi bilo bolje narediti in reči drugače, a ker je zdaj prepozno in se čas neusmiljeno vrti le naprej (nikakor nazaj, nikoli nazaj), je treba z občutkom napačnega večno živeti do konca svojih dni in pridno zbirati muhe, iz katerih rastejo gargantovski sloni.

Kako se že reče masivnemu sinonimičnemu izražanju? Povedati isto z različnimi besedami, ah, ta spretni prijem tretjerazrednih kritikov in z znaki omejenih avtorjev.

 

*

 

Zastavljavec, pripovedovalec zgodbe o »Krotkem dekletu«, svoja dejanja upravičuje s kompleksom odrešitelja, odrešenika, med vrsticami pa niza svoje zdrse. Pripoveduje eno, a govori drugo. Po sodobnih merilih je to grozen človek, sadist, ki je izdelal sistem psihološkega mučenja svoje izbranke, pa vseeno je njegova beseda tista, ki zanima Dostojevskega, ker se skoznjo realizira ideja zveličanja skozi ponižanje. Opisani liki so entitled: samozaverovani, zagledani vase in v svoj svet, v svojo namišljeno intelektualno večvrednost. Ali, kot lepo povzame pripovedovalec »Krotkega dekleta«: »Želel sem, da bi klečala pred menoj za vse, kar sem pretrpel. To sem si zaslužil.«

Ta fascinacija nad liki, ki ne morejo v celoti sprejeti svojih dejanj, čeprav se o njih ves čas aktivno ozaveščajo. A »Krotko dekle« je mojstrovina, ki je ni mogoče brati brez besa; in prav zato je mojstrovina.

 

*

 

Tisti »naenkrat«, »nenadoma« (вдруг), ki naj bi bil po Šklovskem tako značilen za prozo Dostojevskega, ne prinese preobrata ali prave spremembe. Zdi se bolj kot zasuk k istemu, a iz druge perspektive. Prej mi na misel pade tisti zoprno zagatni izraz »dialektika«; v vsaki podobi, ki jo izriše Dostojevski, je misel sopostavljena s svojim nasprotjem, govori eno, a kaže na drugo, se izpodbija in s tem sestavlja, in na tako trhlih temeljih je nemogoče graditi karkoli oprijemljivega – razen ene in edine, fiksne ideje odrešenja. Bahtin je v opusu Dostojevskega naletel na zlato žilo.

 

*

 

Dostojevski je zoprn koncept, h kateremu pa se vseeno vračam. In ko se vračam k Dostojevskemu, se od njega že oddaljujem. Očitki postanejo vrline in obratno: dialektika, ki me, ko skušam pisati te vrstice, tako zelo draži, je glavni razlog, da se k tem tekstom vračam. Tudi tarnanje nad življenjem ima svoje čare.

 

*

 

»Plehke, tako plehke miniature, da me je celo sram, ko jih takole vnašam v dnevnik. V prihodnje se bom potrudil biti mnogo resnejši.« (Dnevnik pisatelja)

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.