Drugi čas

»Nekaj v duhu poletja,« je napisala Silvija, ko sem – ob začudenem pogledu nekega drugega človeka z Literature, da za tokratni uvodnik res nimam določene teme – za vsak primer še enkrat preverila. Ob poletju in branju zmeraj pomislim na Poletno knjigo Tove Jansson (Mladinska knjiga, 2005). Kot novopečeno študentko me je nekoč poklicala z natlačenih polic rotovške knjižnice. Knjižnica Rotovž – oziroma centralna enota Mariborske knjižnice – ne obstaja več. Na njenem mestu – na desni strani mirnega Rotovškega trga, ravno prav odmaknjena od vrveža Glavnega trga, locirana v neko specifično lego malomestne ležernosti – zdaj nastaja Center Rotovž, kjer bo, podobno kot težko pričakovani in prepotrebni mestni kino, dobila prostore tudi nova knjižnica. Ta bo brez dvoma prostorsko primernejša in sodobnejša, a brez ležernosti starega Rotovškega trga in natlačenih polic, brez mojih otroških spominov, ko sem iz nekaj korakov oddaljene Pionirske knjižnice s starši včasih zavila še v knjižnico »za velike« (in tukaj listala edine zanimive knjige – tiste o psih, seveda) ter kasneje vanjo začela zahajati sama. Nisem bila knjižni molj, ki bi pri petnajstih požiral Dostojevskega, a branje je bilo dovolj samoumevna in neobremenjena dejavnost, da me je poklicala marsikatera knjiga – tudi Poletna. Pravzaprav mi je kar skočila v naročje. Rotovška knjižnica je bila namreč tako zelo natlačena, da ti je kdaj kakšna knjiga dobesedno padla v roke. Kot bi iskala olajšanje od neznosnega tiščanja polic. Tako prikupnih prostorskih metafor v novi knjižnici ne bo. Sodobni prostori so zračni, optimalno osvetljeni, dovršeno oblikovani – a včasih ravno zaradi arhitekturne domišljenosti iz sestavljanke izpade kakšna prikupna metafora. Ali kakšna knjiga.

Poletje je v Poletni knjigi zarisano v potezah, drugačnih od tistih, ki so mi bile tedaj poznane – otok, na katerem protagonistki, deklica in babica, preživljata poletje, ni kak jadranski košček intenzivnega mediteranskega raja, temveč bolj svež in manj aromatičen skandinavski otoček. V mojih predstavah so poletne knjige Mediterana telesne, intenzivne, so knjige tipa Acimanove Pokliči me po svojem imenu (prev. Jana Ambrožič; Modrijan, 2010). Ali prelite s tisto tranzicijsko grenkobo, ki jo okušamo pri Jurici Pavičiću v Knjigi o jugu (prev. Sonja Polanc; Cankarjeva založba, 2023). Poletja na severu pa vonjajo drugače, tam se na koži ne delajo kapljice znoja, tam se pišejo drugačne knjige. Poletna knjiga se v velikem delu vrtinči okoli soočanja s smrtjo dekličine matere. Nobenih breskev, slanih od morja, kopalk, ki bi kapljale z borovcev. Vendar tu in tam tudi Poletna knjiga v prevodu Darinke Soban otoškost izriše na nam znane, nemara celo univerzalne načine:

Tove naj bi ustvarjalno gorivo za Poletno knjigo črpala iz lastnih življenjskih izkušenj in biografskih potez – vendar tovrstne trditve uokvirjam v z veliko mero dvoma prežeti pogojnik. Lik babice naj bi pisateljica zasnovala po svoji materi, umetnici Signe Hammarsten-Jansson (med drugim je bila prva poklicna oblikovalka znamk na Finskem), roman pa je Tove pisala v letih po njeni smrti. Poletna knjiga je tako (tudi) knjiga o minevanju, o bližini med ljudmi in o pogovarjanju. Hkrati je povsem nepretenciozna, brez slogovnega razkazovanja ali zgodbenih akrobacij. Poletje na severu se ne razkazuje – tiho podari dovolj toplote in neskončno dolge dneve. Otoško življenje po robinzonsko je bilo Tove blizu – na otočku Klovharun v Finskem zalivu sta si s partnerko Tuulikki Pietilä postavili hiško in na njem preživeli skoraj trideset poletij. Izolacija in samota otoških poletij naj bi bili za pisateljico bistveni, otoki pa v svojem geografskem dejstvu eksistencialna kategorija, ki se ji je večkrat literarno približevala. Esej »Otok«, ki je prvič izšel leta 1961, je na primer začela takole:

Razmišljam, ali je Tove poznala Audnovo pesem »Na tem otoku«, ki se v prevodu Nade Grošelj začne takole:

Ob Tove Jansson se mi v mislih najprej ne izrišejo le dobro znane in priljubljene avtoričine podobe Muminov, temveč črno-bela fotografija iz šestdesetih let, na kateri pisateljica sedi na čolnu, vsa spihana zre nekam predse in očitno dobre volje igra na harmoniko. Zibavi zven morjá. Vse na fotografiji je v gibanju – valovi, veter, njena rahlo priprta usta (mar poje?), prsti na klaviaturi, moški na zadnjem delu čolna, kopno v daljavi. Fotografija neke svobode, nečesa, kar se ne uklanja nikakršni potvorjenosti. Fotografija nekega ideala, za opis katerega mi zmanjkuje besed. Tove ni bila ekscentrična, živela je relativno preprosto življenje, a vendar iz njenih zapisov, tudi spominskih, veje velika mera notranje prostosti in duhovitosti (ter vsega, kar pride iz te kombinacije). Saj – človek, ki ga prvenstveno zanima zunanjost, verjetno ne bi ustvaril Muminov? Ob gledanju omenjene fotografije pa me spreletava še nekaj: ali je vizualna govorica, ki jo prežema – govorica, ki kakor da ni na noben način obremenjena z dejstvom, da bo iz ujetega trenutka nastalo nekaj trajnega, objavljivega –, danes sploh še mogoča? Morda velja vzdušje nikakršne potvorjenosti, ki me fascinira na fotografiji, pripisati ravno kulturni logiki upodabljanja v dobi pred poplavo vizualnega. Morda je, skratka, določen čas predpogoj atmosferičnosti te podobe. Vsake podobe, seveda, a vsako podobo določa logika drugačnega časa. Upodabljanje zato tudi po tej plati pač ne more biti nevtralno, in ker v sebi vedno nosi odtis svojega časa, vstopa v hrepenenje in spominjanje.

Ampak – zakaj sploh pišem o Poletni knjigi in Tove Jansson? Zakaj so me asociacije ob »nekaj v duhu poletja« pripeljale do otokov? Kaj sploh vem o poletju? Ime česa je ta letni čas? Družinsko preživljanje poletnega dopusta na hrvaških otokih je bilo zame sestavni del življenja. Intervali plavanja, branja, dremanja, kartanja in pogovarjanja. Trajekti. Bolj ali manj posrečeni apartmaji, terase. Spiralice proti komarjem in upanje, da nikogar ne srečam. (Še več: predstava, da bi na plaži slučajno trčila v kakšnega zgovornega znanca, me je vedno navdajala z morečo tesnobo.) Kajti morje je bilo zame vedno povezano tudi z zelo omejenimi oblikami družabnosti. Sem nekdo, ki je odrasel, se odselil, osamosvojil in kar je še besed na o, a ohranil vsakoletno mirno poletno dopustovanje s starši. Tudi v najbolj uporniških najstniških letih se mi je zdelo povsem normalno, da bom vsaj dva poletna tedna preživela s sestro in staršema na morju, kjer bosta osnovna gradnika užitka morska voda in knjige. In vedno se mi je zdelo, da na morju berem drugače – bolj poglobljeno, bolj zares in več. Da prebrano v spočitih in sproščenih možganih pusti globlji vtis.

»Družinske počitnice na morju so nujna sestavina leta, podobno kot božični večer,« sem govorila, da bi preglasila upiranje mame in očeta (sestra se je mojemu morskemu teroriziranju že zdavnaj umaknila). Da je poletje na Jadranu postalo preprosto prevroče, sta govorila, vedno glasneje, vedno pogosteje. Da sta od vročine »čisto sesuta«. Lani sem se vdala. Prvič v življenju poletja nismo počastili z jutranjim drenjanjem na mejnem prehodu Gruškovje, temveč z letom v Rigo. Letos odhajamo na podobno zemljepisno širino, kjer bomo izkušali neke druge severne obale. Gledali morje, ki se bo zdelo slikovito, a tuje. Potovali, ne dopustovali. In zato brali drugače. Borova senca, brisača in viseča mreža pomenijo kraljestvo časa, ustvarjeno za branje. Pohodi v vetrovki pač ne.

Kaže, da poletja na Jadranu, sicer (še) ne zelo opazno, a zanesljivo, postajajo prevroča, nevzdržna – ne le družinske, tudi anekdotično nabrane izkušnje znancev potrjujejo, da so se poletni spomini že začeli nabirati na nekih tujih obalah. Na obalah, ki dišijo drugače, če sploh. Baltik je resda hipnotičen in slikovit, Kuronska kosa prav eksotično drugačna (nič čudnega, da je Thomasa Manna tako zelo očarala, da je tukaj postavil hišico za družinska poletja), ampak: kje je lubenica, ki jo v razbeljeni vročini komaj pritrogam do apartmaja? Kje je trkljanje valov ob kamenčke in kreten, ki se v najbolj mirnem jutru zaganja z vodnim skuterjem (znorim, najbolj iskreno in ognjevito kolnem prav na morju)? Ali stojim na pragu nepovratne preobrazbe poletja in skupaj z njim – branja? Naj uporabljam ednino ali množino? Kako sploh brati – in pisati –, če ne na in o Jadranu? Kako uravnavati leto, čas? Zakaj z vsakim vprašanjem sprožim naslednje, namesto da bi se zatekla v vsaj delen odgovor? Najbrž zato, ker razmišljam v prispodobi repeticij: nizanje valov, poletij, strani, istega z minimalno razliko, blagoslov ponavljanja (ni večjega blagoslova). To je mišljenje v logiki Jadrana. Morja, ki je zlizalo spomine do te mere, da ni le napolnilo njihove vsebine, temveč oblikovalo edini način, kako se znam spominjati. Recimo, da tokrat izberem ednino.

Zato, razmišljam, podnebne spremembe niso le grafi, katastrofe ali velike naracije. Niso le do skrajnosti utelešena proza vročine, ki jo v Pogovorih z bogom (No!Press, 2025) izpisuje Eva Mahkovic. So tudi male zgodbe, male izgube. Izgube ponavljajočega se ustvarjanja vedno novih spominov na vedno ista poletja. Izgube fotografiranja vedno istega jadranskega zaliva, vedno istih modrih horizontov. Modri ploskvi morja in neba – pogled, ki ga preprosto ne morem ne iztrgati času ne odtisniti v trajanje ne odložiti v ogromen, nikoli pregledan album fotografij na telefonu. Telo naredi, preden se zave: roka poišče telefon, oči določijo kot, eno, pa še eno za vsak slučaj. Vedno isti minimalizem. Bom tudi na nakopičene poletne fotografije s hrvaških otokov nekoč gledala z istim občutkom oddaljenosti, s katerim opazujem podobo Tove s harmoniko? Se lahko lastne izkušnje res tako oddaljijo? Lahko spomini postanejo daleč? Zlasti tisti tako formativni, kot so otroški? Zakaj sem kot deklica skoraj vsako poletje jokala, ko je prišel dan odhoda domov, se zadnje jutro zbudila s težko kepo v trebuhu in nato v avtu obračala glavo, lovila zadnji trenutek, ko sem v vzvratnem ogledalu še lahko uzrla obris lesketajoče se modrine? Sem vedela, da je v morje, v poletje, v prostost, ki jo prinesejo intervali plavanja in branja, vedno vpisana končnost? Zakaj je čisto vsak poletni dopust minil tako hitro? Kaj se pravzaprav dogaja s časom, ko mineva? Kaj se dogaja s časom, ki ga tako težko čakam? Kateri čas je prvi, kateri drugi?

Spomnim se, da sem nekoč, stara sem bila enajst ali dvanajst let in bili smo na jadrnici, sedela na zadnjem delu plovila in med prsti vrtela pisano elastiko za lase. V trenutku nepozornosti mi je padla v morje in kljub našemu relativno počasnemu jadranju sem takoj uvidela, da se oddaljuje(mo) prehitro, da bi jo lahko ujela. Dejstvo, da sem jo izgubila, me morda niti ne bi vznemirilo, neizrekljivo težo pa sem občutila ob očetovih besedah, ki je to opazil in mi rekel nekaj v smislu: »Uh, nje pa ne boš več videla.« Morda sta morskost in otoškost univerzalno povezani z izgubo – in to, da je izguba v središču Poletne knjige, ni nič kulturno oddaljenega, temveč srčika literarnega mojstrstva Tove Jansson, ki je tudi v na prvi pogled odštekanih pripovedih o Mumintrolih vedno pisala o nas, o človeškem, o skupnem. Morda je poletno morje kot metafora sprostitve, knjig in sreče le prvo branje, prva plast. Pod njo: spominjanje. Ali ni opazovanje teh dveh plasti – podobno kot modrih polovic morja in neba – nekaj precej univerzalnega? Plavo nebo – sladoledarji so že vedeli, kako v okus vtisniti eksistencializem. Ali ni Auden, podobno kot Jansson, v zadnji kitici pesmi »Na tem otoku« pisal prav o tem?

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 420‒421.