Romantika

Spet se je končalo neko leto in tega se bomo spominjali po kakšnem drobižu, kulturnem ali pa naturnem, saj je vseeno; bilo je par dobrih koncertov, predstav, novih knjig, ali pa so obilno rasle gobe. Še rajši pa bomo na to hitro pozabili in se posvetili prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, tako kot vedno. Kdo si je še pred dobrim mesecem mislil, da bodo čez štirinajst dni ljudje na ulicah zahtevali glavo nekega politika, ki so ga dvakrat izvolili in mu tako podelili nekakšen obet univerzalnosti, ki se je vsaj na videz razblinil kot milni mehurček. Kaj je storil ta človek in kdo so njegovi rušilci? Je prestopil kakšno mejo, porušil kakšno razmerje, prizadel kakšno pravico? Gotovo, saj se ve, da je tako, čeprav njemu ni jasno. Okoriščanje s položajem v družbi mu je stopilo v glavo. Postal je nenasitna zver lastnih prepričanj, ambicij in koalicij, s tem pa pravno in socialno dislektičen. Politika je tista stara kurbica. Mi pa smo preveč občutljivi – tako rekoč romantične dušice –, da bi mu to spregledali; razpeti smo med univerzalnim umom, ki (ljudi) združuje in čustvi, ki nas razdvajajo.

Takole je. Nisem oseba, ki se pretirano spominja, ali vsaj zavestno ne dam preveč na dejavnost pomnjenja, v smislu kakšnega zbirateljstva, sprotnega beleženja ali pa nostalgičnih pobud. Poleg tega imam precej mačehovski odnos do pripisovanja prevelikega pomena rečem, s katerimi se ukvarjam, pa tudi tistim, ki jih srečujem na poti mojega ustvarjanja. Pa ni bilo vedno tako. Včasih sem izbrani »kulturni« dogodek pričakoval z omamno neučakanostjo in potem o njem premišljeval še veliko časa, preden sem zaspal. Pričakovanje, doživljanje in podoživljanje (v domala enako intenzivni meri) so pač sestavni deli »kulturnega« doživetja, ki te zaznamuje.  »Tega ne bom nikoli pozabil«, pravimo, in to prav s temi besedami obsodimo na gotovo pozabo. Saj je doživljanje kulture, v aktualnem svetu, še najbolj podobno takšnim, minljivim doživetjem. Področje kulture je pač načrtovano, financirano, umeščeno v ta ali oni prostor. In to je dobro,  tega  smo vajeni in to sprejemamo kot dejansko korist. V kulturi vendarle ne gre za nekaj (nad)naravnega, njen moderni pojem je pač povezan z razumsko urejeno, razvetljensko družbeno pogodbo. Kultura je tisti priboljšek, ki si ga privoščimo, potem ko smo opravili z juhami in glavnimi jedmi. In vendar gre pri večini zares za nepomembno sladico, ki nam pogosto sploh ne tekne ali pa se z njo silimo. V očeh »večine« seveda ni vredna svojega denarja ali pa je metanje denarja skozi okno. Tako se je, v letu suhih krav, godilo vsaj »umetnosti« znotraj kulture.

In tega ne bom pozabil, za nami je takšno leto. In po vsej verjetnosti tudi pred nami, saj na obzorju ni videti kakšnih bliskovitih razjasnitev, ampak krpe megle, ki se, kot kaže, ne misli kar sama razkaditi. Ne bo izginila brez naše pomoči, vsak bo moral tudi sam kaj prispevati k temu, da se bo zjasnilo. Vsakdo, ki mu je kaj do tega, da ne bo pomote. Strastno protestiram proti vsaki univerzalnosti. Seveda zveni znano. To je romantični program. V knjigi Isaiaha Berlina Izvori romantike je prav romantično gibanje tisto, čigar dosežek so – v znatni meri kot nekaj nasprotnega od tistega, kar je bilo mišljeno – liberalizem, strpnost, spodobnost, naklonjenost nepopolnemu življenju, »v nekakšni višji stopnji razumevanja samega sebe«. To me je letos zaznamovalo in nam mora dati zagon takrat, ko je najtežje. Kriza ni izvrstna priložnost, kot se reče v žargonu kulturne politike, ampak stanje, ko »brezdelje« izbruhne v vsej svoji nematerialni produktivnosti. Zato predlagam, da v naslednjem letu iščemo odgovor na izziv (moralnega) imperativa »nekaj biti in nekaj storiti«; in sicer v fichtejevskem smislu, znotraj »kulture, ki ne preprečuje nasilja«. Žal. Seveda pa je to hkrati kultura, ki nasilja ne odobrava in ne spodbuja. Postavil se bom torej na stran (oz. ostal bom na strani) takšne kulture. Ustvarjanje bo pač moralo, v tej »pararomantični« projekciji, še naprej zasedati mesto »neprekinjenega delovanja« (saj: »še ko spimo, smo zraven pri spreminjanju sveta«[?]). Tisti človek, ki zgolj sprejema in ne da ničesar od sebe, je mrtev.

Verjamem, da ni neke trdne strukture stvari. Lahko jih oblikujem, kakor hočem, stvari nastanejo kot posledica oblikovanja, oblikujejo se v trenutku in lahko me presenetijo, saj nimajo vnaprejšnje določenosti, ampak nastajajo sproti, v improvizacijskem procesu naših svobodnih odločitev … tudi protislovje ni nepomemben dejavnik. Privzamejo lahko katerokoli obliko. Romantiko je bilo, kljub številnim poskusom, nemogoče zvesti na kakšo politično stališče. Drugače pa, za zaključek: Generalne želje so, razumljivo, prepovedane. Osebne pa bolj kot ne skromne: V razpoki med zvoki, ki nimajo pomena, in besedami (za)slišati in potem po možnoti tudi (u)tišati hrup sveta.