Stezosledstvo: o limonah, demonstracijah in aranžerstvu

V eni izmed zadnjih oddaj X-Factor, v kateri nadobudni ameriški pevci tekmujejo za nagrado petih milijonov dolarjev, je superzvezdnica Rihanna skoraj pretreseno priznala, da ji je eden izmed tekmovalcev še posebej pri srcu, ker čuti, da mu ne gre toliko za zmago kot za umetnost samo. V literarnem performansu, ki ga je Aleš Šteger izvedel na Trgu republike 21. decembra, pa je menda šlo ravno za nasproten proces. V ospredju ni bil toliko tekst kot sam proces izvedbe. Vnaprej določen kraj pisanja, ki pripoveduje živo, nepredvidljivo zgodbo, in vnaprej določen datum pisanja, zamejen s časom. In čeprav je avtor sam izjavil, da »namen tega zapisa ni bil pisati, pač pa spraviti jezik v tako nemogočo situacijo, da prične pisati sebe«, v njegovem tekstu Na kraju zapisano (dostopen je na spletu) ne gre toliko za prisluškovanje »reki jezika v vsakem izmed nas«, kot za poskus prilagajanja avtorja in teksta novim duhovno-zgodovinskim razmeram.

Nove družbene konstelacije naj bi pomenile predvsem zvajanje pisanja na nagonsko reakcijo, postavljanje pišočega v stanje maksimalne prisile. Dr. Igor Grdina je dan po literarnem performansu tovrsten ekshibicionizem komentiral, češ da je za pesnika izpostavljenost trenutnemu dogajanju morda res nenavadna, toda »zamislite si Dostojevskega, ki piše Bese zato, da njegova družina preživi. In šele ko sproti oddaja tekst, mu postane jasno, kaj ta tekst pravzaprav pomeni. Zato je drugi del Besov tudi povsem drugačen od prvega.« Za prozaista naj bi bila po Grdini tovrstna situacija – sedenje v pisateljski inkubaciji (v Štegrovem primeru v izložbi Maxija) – nekaj povsem običajnega, vendar s pripombo, da Dostojevskemu ob pisanju ni bilo potrebno poslušati zavijanja e-kitar, I love you for Christmas. »Res, nisem si predstavljal, da bo glasba v trgovini moja največja prepreka, moja najhujša šola in preizkušnja«, zapiše Šteger v knjigi.

Bolj od glasbene distrakcije je v eksperimentalni knjigi Aleša Štegra zanimivo nekaj drugega: avtor na več mestih poudarja, da se mu je ideja za knjigo porodila aprila letošnjega leta, ko je gledal v razkošno izložbeno okno nekje v Rimu. In v nadaljevanju: »Še enkrat poudarjam, ne glede na to, koliko se vsebina tega, kar pišem, upogiba pod gravitacijo protestov: nikoli in nikdar ne bi načrtoval pisanja na ta način, če bi aprila vedel, da bodo danes protesti. Mislil sem, da bo le konec sveta.« Tudi sicer knjiga postane (predvsem dokumentarno) zanimivejša, ko avtor izstopi iz steklenega zvona na drugo stran in se pomeša med množico protestirajočih. Priprave na demonstracije, ki jih opazuje izza izložbenega okna, postavljanje začasnih ograj, opazovanje naključnih (ali pa tudi ne?) mimoidočih, prihod policistov – čeprav se je vanj prvotno umestil, da bi pričakal konec sveta, mu torej podelijo dramaturgijo teksta.

Pasaže, v katerih se Šteger na milost in nemilost prepusti »ranljivi varnosti minljivega«, pasaže, v katerih zaupa zgolj trenutku, so med najbolj obetajočimi. Ali drugače: najšibkejši je v delih, ki so določeni s spominsko prtljago in ki si jih je očitno vnaprej pripravil. Sarkastični ton v Pismu metli, s katero so lovili čarovnice ali pa v Pismu materam slovenskih pesnic in pesnikov je vsekakor dobrodošel, vendar ne prinese drugega kot meandrsko obtežitev teksta, ki je zaznamovan z dvojnostjo. Poetično, recimo na trenutke skoraj nerazumljivo štegrovsko zazrtost in dokumentaristično, neposredno odzivnost (dopolnjeno s fotografijami), ki kot z nekakšnim skalpelom reže pod družbeno povrhnjico. V trenutku, ko Šteger zapiše, »Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo,« se zavemo, da je bil poprej vse preveč neodločen, popustljiv, celo zazrt vase.

Pričujoči tekst je seveda tudi odgovor na fragmentirano, trenutno zastekljeno vlogo slovenskih intelektualcev, ki so bili v vseh prejšnjih protestih v središču pozornosti (na primer v protestih leta 1968 ali pa 1991), še bolj pa odgovor na percepcijo lastne podobe v tem prostoru: »Mar je v času medijev in medmrežja eksistenca vsakršne potencialne umetnine vse bolj le vprašanje avtoprezentacije umetnika?« Razlikovalna lastnost njegovega tokratnega »načina dela« je torej avtoironija, še bolj pa dejstvo, da je lastno (jezikovno) eksistenco skušal spraviti na rob; verjetno niti ne toliko v vsebinskem kot v situacijskem momentu, iz katerega je nato proizvedel tekst (tudi o limonah). Vprašanje je, ali zaradi pristajanja na stezosledstvo realijam (verjetno tudi kot odziv na depolitizacijo književnosti v zadnji literarni dekadi), ni izgubil nekaj tiste kompleksnosti, ki navadno pritiče literarnim delom?

Šteger se na primer stanja umetnosti v današnjem svetu ali pa medijskega poročanja le bežno dotakne, ga preigra in nato že hiti dalje. Ne glede na to, da ne pristaja na izložniško logiko, v njej navsezadnje pristane, predvsem zaradi situacije, v katero se je prostovoljno postavil. Pa vendarle, navkljub vsemu eksperimentatorstvu je Štegrov tekst pisan iz konservativne pozicije (vrniti pisatelju, kar se je še včeraj zdelo globoko in zavezujoče). Tudi iz tega razloga se ne zdi toliko smiselno spraševanje, ali je v omejenem času in prostoru mogoče napisati knjigo, temveč ali takšen izdelek v sebi nosi tudi presežno vrednost? Urednica Nela Malečkar je na prezentaciji knjige Na kraju zapisano na primer izjavila, da je Šteger tokrat uresničeval novinarsko prakso. Ne samo, da je bil pod pritiskom časa, tudi avtorjeva fizična umestitev se je podrejala zakonom resničnosti, »kar pa za umetniška besedila ni običajna praksa«.

Po mnenju Malečkarjeve naj bi se literarnega izdelka držal trajen, nadčasoven nadih. Ne glede na to, koliko časa in na kakšen način je tekst nastajal, na koncu je pomemben odtis besed na papirju. Imanentna metoda torej, za katero se izreka tudi pisateljica Mojca Kumerdej. Tisto, kar po njenem Štegrov tekst loči od žurnalizma, je, da si je vnaprej pripravil pisemsko strukturo teksta, po drugi strani pa se od literature oddaljuje po tem, da njegov tekst ni doživel revizije. Šteger se je tovrstnemu hierarhičnemu vrednotenju očitno odločil postaviti po robu: »Čeprav tekst deluje kot surov material, se k njemu ne nameravam vrniti,« je dejal na predstavitvi v klubu Maxija. In da je v njegovi drži tudi nekaj zavezujočega, ne samo (estetsko) igrivega, uvidimo na koncu, ko se v »pismu za lepšo prihodnost« odpre svojemu sinu in tekst s tem podredi osebni refleksiji in meri.