LUD Literatura

Radikalna sredina, to je moje sijajno geslo

Matevž Kos

Pogovor z Matevžem Kosom, prejemnikom nagrade Nede Pagon za uredniški opus

Primož Čučnik

Matevž Kos je bil med letoma 1993 in 1998 odgovorni urednik revije Literatura. Leta 1993 je pri LUD Literatura začel urejati zbirko domače esejistike in humanistike Novi pristopi, leta 1998 pa še prevodno zbirko Labirinti. Oktobra letos je za svoj uredniški opus prejel novoustanovljeno nagrado Nede Pagon. Kot je v utemeljitvi zapisala komisija, je »eden najvidnejših slovenskih urednikov humanističnih in esejističnih del izvirne in prevodne knjižne produkcije«. Ustanoviteljice nagrade so Studia humanitatis, Beletrina in Bukla.

Začniva na začetku. Revija Literatura se je konec osemdesetih ločila od bolj teoretsko naravnanih Problemov. Po letu 1993, ko sta s Tomom Virkom prevzela uredništvo, je pod njenim okriljem – v novovzpostavljeni prevodni zbirki Labirinti – izšlo nekaj prevodnih literarnoteoretskih in tudi filozofskih knjig (Borges, Deleuze & Guattari, Vattimo, Paul de Man), intenzivnejša knjižna produkcija pa se je začela v drugi polovici devetdesetih, ko si postal urednik Labirintov. Prvo obdobje tvojega urejanja te zbirke zaznamujejo izdaje literarnoteoretskih (Auerbach, Jauß, Bloom, Lukács, Tatarkiewicz, Steiner, Curtius, Frye, Booth, Meletinski, Unamuno, Bahtin, Eco, Toril Moi idr.) in filozofskih temeljnih del (Fr. Schlegel, Schelling, Šestov, Gadamer, Rorty, Frank, Perloff idr.). Kako se spominjaš začetkov in kako si kot urednik videl zbirko Labirinti?

V prvem obdobju sem bil kot odgovorni urednik Literature (1993–1998) zelo intenzivno vpet v izhajanje revije, ki je ravno takrat postala mesečnik in je to zahtevalo angažma na različnih ravneh, od vsebinskih do čisto operativnih oziroma organizacijskih. Izdajanje knjig se je zgodilo nekako samo po sebi. Pravzaprav je organsko izšlo iz intelektualnega angažmaja, ki smo se ga takrat šli pri Literaturi. Povezano je bilo predvsem s preprostim spoznanjem, koliko knjig, zlasti s področja literarne teorije in filozofije umetnosti, je še neprevedenih. In da je glede tega treba pač kaj postoriti. Ko nam je z leti uspelo priti do bolj ali manj stabilnega financiranja našega knjižnega programa in s tem dolgoročnejšega uredniškega načrtovanja, je bilo treba izbrati le še prave naslove in poiskati prevajalce, ki bi bili kos tudi najzahtevnejšim prevodnim izzivom. Naše preprosto vodilo je bilo, da zainteresiranemu bralstvu ponudimo čim več raznovrstnih temeljnih del s področja humanistike: od starih pa do modernih klasikov. Tistih seveda, ki se neposredno ali posredno ubadajo z literaturo. Če sem rekel raznovrstnih, tu mislim tako metodološko, tematsko kot idejno. Po naravi sem radoveden in, no ja, vsaj upam, demokratičen človek – radikalna sredina, to je moje sijajno geslo. Ne vem, koliko je zares izvirno, a mi je všeč. Hočem reči, da nisem naklonjen teoretskemu sektaštvu in tovrstnemu enoglasju te ali one šole, ki jo sestavljajo Učitelj in zvesti učenci. Že vsak izmed nas, ki pišemo, je obsojen na to, da tu in tam ponavlja samega sebe, da bi te ponavljali in reciklirali še drugi, pa je recept za pusto deželo. Vsak pravi učitelj mora pred samim sabo posvariti svoje učence, v nekem aforizmu plastično pravi Nietzsche. A po drugi strani priznavam, da na ravni mišljenja v strožjem pomenu bistveno bolj cenim radikalce kot pa pluralistične plehkeže. Paradoks seveda je, da smo lahko radikalni na različnih ravneh in v različne smeri. Posledica je konflikt interpretacij. In mislim, da naslov zbirke Labirinti kar ustreza takšnemu kompleksnemu stanju stvari.

Kako pa je bilo v podobnih razmerah z Novimi pristopi? Zdi se, da je bilo razmeroma težko najti avtorje, ki bi se zunaj akademsko-študijskega prostora ukvarjali s pisanjem knjig o literaturi. Tako smo v tej zbirki brali nekaj predelav doktoratov in nekaj kritiških oziroma esejističnih izborov sprotnih spremljevalcev literarne produkcije. Bilo pa je tudi nekaj avtorske esejistike (Milan Dekleva, Uroš Zupan, pozneje Urban Vovk, Mojca Pišek in še kdo). Z neakademskim esejem imam v mislih besedilo, ki se ne opira na opombe pod črto.

Uredniško gledano je laže izdajati prevodno kot pa izvorno humanistiko oziroma esejistiko. Pri prevodih se vse začne s primerno izbiro naslova, ni slabo, če se ob tem posvetuješ s kom pametnejšim in za dano področje bolj kompetentnim od sebe. Nato je treba poskrbeti za prevodno in strokovno neoporečnost. Če tekst to zahteva, najti tudi poznavalskega pisca spremne besede. Pri izvirni produkciji pa gre za zahtevnejše uredniško delo, saj mora urednik nastanek kakšnega teksta včasih celo spodbuditi, avtorju priskočiti na pomoč tudi pri morebitnih vsebinskih dilemah, sugerirati kakšen pripis ali dopis, preformulacijo ali kaj podobnega. Včasih to velja že za naslov ali podnaslov knjige. Ampak to je pač delo urednika.

Ker hodim v službo na univerzo, mi to, o čemer govoriš glede Novih pristopov, seveda ni tuje. V tej zbirki smo izdali celo kakšno predelano diplomo. S tem ni nič narobe. Ravno nasprotno, saj knjižna objava teoretskega oziroma esejističnega prvenca lahko pomeni solidno motivacijo za nadaljnje avtorske podvige. Res pa je, da dandanes, recimo v svojih zrelih letih – karkoli že je to čudo –, vse bolj cenim pisanje, ki ni akademsko-znanstveniško in obteženo s stotinami opomb in sekundarne literature. Ves ta aparat na neki življenjski točki po mojem postane nekakšna wittgensteinovska lestev, ki jo je enkrat pač treba odvreči, če hočeš narediti korak naprej. In nekaj prostora odpreti tudi osebni noti, da ne rečem izkušnji. Pa zdaj ne govorim o prvoosebnosti, kaj šele osebni izpovednosti za vsako ceno. Prvoosebnost sama po sebi ne pomeni ničesar, če ta govoreča osebnost ves čas govori samo o veličini svoje majhnosti. Bolj me vznemirjajo razgibanost misli, občasna asociativnost in bogastvo ne samo drznih izpeljav, ampak tudi polemičnih intervencij. Če ne gre drugače, tudi polemike s samim sabo. A tole je zdaj že tako rekoč moj avtopoetični program. Kot urednik Novih pristopov, če poskušam odgovoriti na tvoje vprašanje, moram reči, da problem včasih ni samo univerzitetni diskurz, na katerega namiguješ, ampak tudi avtorska nesproščenost, ukleščena v obrazce univerzitetne nevesele znanosti. To velja zlasti, če nekdo o nečem piše predvsem po službeni dolžnosti. Da bi recimo dosegel določeno število točk, ki šele omogoča napredovanje iz spodnjega v višji razred visokošolske hierarhije. Kaj pišočega subjekta oziroma subjektko zares zanima in preganja, tudi ko ugasne službeni računalnik in se odpravi neznanemu naproti, pa je vprašanje, ki ga v takšnem kontekstu ni dobro odpirati. A prepričan sem, da to ni zgodba Novih pristopov. To je bolj problem globalnega univerzitetnega založništva oziroma akademskih delavcev na polju humanistike in še bolj družboslovja, postavljenih pred neizprosno zahtevo publish or perish.

In če si že omenil esejistiko. Ko gre za neliterarno esejistiko v nekoliko širšem pomenu, ki mene kot urednika sicer ne zadeva, se je pri nas v zadnjem desetletju ali dveh razpasla tudi druga publicistična skrajnost: ko namreč ta ali oni pišoči meni, da mora komentirati vse fenomene, ob katere trči. Pa naj gre za neponovljivost lastne ponavljajoče se eksistence ali za dogajanje tu blizu na vasi ali tam daleč v svetu. To je pač ena izmed posledic razpršene pozornosti, ki jo je med drugim povzročila digitalizacija sveta, s tem pa tudi komentariata in kolumnistike o vsem in ničemer, ki si ju lahko z nekaj kliki privošči slehernik. Vsi bi radi komentirali. Če sami nismo komentirani, toliko bolj. Itn.

Kako je torej z avtorji v Novih pristopih? Si ti prišel do njih ali oni do tebe?

Oboje. Zlasti v devetdesetih, ko sem urejal Literaturo in hkrati zelo intenzivno in na različnih koncih objavljal literarne kritike, sem spoznal številne avtorje. Marsikoga tudi pozneje, ko sem doktoriral in začel predavati na ljubljanski Filozofski fakulteti. Številni so objavljali v Literaturi in potem svoje tekste v takšni ali drugačni obliki povezali v knjižno izdajo. Kar nekaj takšnih projektov, zlasti če je šlo za izbrane literarne kritike ali eseje, sem gotovo spodbudil oziroma uspel nagovoriti ali celo prepričati pisce. Mimogrede: tri ali štiri tovrstne izbore sem kot avtor sicer zagrešil tudi sam. Sicer pa je bilo že takrat jasno, da izvirnega slovenskega leposlovja izhaja vsako leto več. Ne toliko, da bi lahko, tako kot danes, govorili o hiperprodukciji, a vseeno toliko, da je bil pregled vse težji, s tem pa tudi sintetično pisanje o vzponih, padcih in dilemah sodobne slovenske literature. In kritiško-esejistično pisanje, ki se loteva recimo neke literarne zvrsti oziroma žanra ali, zakaj pa ne, novega branja starih tekstov, je v tem kontekstu več kot dobrodošlo. Toliko bolj, ker se literarnozgodovinskih pregledov v običajnem pomenu besede skorajda nihče več ne loteva. Kaj šele presojanja, kaj oziroma kdo v tej množici pišočih si zasluži mesto na Parnasu in kdo nemara ne. Priznam, da nemalokrat ne morem zatajiti nekdanjega razboritega literarnega kritika v aktualnem samem sebi. In razumljivo, da ravno zato tako močno pogrešam drznejše kritiške sinteze. Kar zadeva znanstvene monografije, ki jih tudi izdajamo v Novih pristopih, pa naj rečem samo, da so pač sestavni del naše teoretske infrastrukture. Ali celo, naj bom malo patetičen, humanistike na Slovenskem. Če parafraziram starega Hegla, bi rekel, da ni slabo, če se misel kdaj spusti do književne prakse, dobro pa je tudi, če se ta dejanskost tu in tam zažene v višavja refleksije. To je pravzaprav v interesu obeh: prakso neliterarnih proizvajalcev poživi kakšna pijana strela duha, teorija pa postane manj siva in samozadostna.

Kako sta se skozi oči urednika zbirki spreminjali? V zadnjih desetih letih se zdi, da so Labirinti postali malo bolj esejistični (v prej omenjenem smislu), da ne rečem »tržno« naravnani – v poplavi vsakršnih in vsakogaršnjih biografij namreč v zadnjih letih tudi v Labirintih tu in tam izide kakšna literarna biografija. Je obet uspeha bolj razvpit ali razvpita avtor ali avtorica (v Labirintih v glavnem beremo zelo znane in priznane), ali pa gledaš tudi na to, kako je knjiga napisana, iz kakšne perspektive itn.? Nekatere knjige iz Labirintov se včasih berejo kot nefikcijski romani.

No ja, tržna naravnanost, ki jo omenjaš, se v našem primeru sliši malce duhovito. Če gre za nekaj sto prodanih izvodov v tem ali onem srečnem primeru več, toliko bolj. Nekoliko večji poudarek na esejistiki in tudi kakšni »literarni biografiji« v Labirintih: to je posledica preprostega spoznanja, da si po številnih trdoteoretskih knjigah lahko občasno privoščimo tudi nekoliko mehkejši pristop. Če človek, potem ko je prebavil obilo teorije, na neki točki spozna, da je morda tudi filozofija v nekem pomenu, recimo življenjsko usodnostnem, pravzaprav samo – natančneje rečeno: celo – podvrsta literature, je zadeva toliko bolj zanimiva. Sicer pa že prva knjiga, ki je daljnega leta 1995 izšla v Labirintih, namreč Borgesove Druge raziskave, nikakor ne sodi v območje trde teorije, ampak je bliže esejistiki. Biografije, ki jih omenjaš: vse skupaj se je pravzaprav začelo z nemškim filozofom Rüdigerjem Safranskim oziroma s prevodom njegove knjige o Nietzscheju. In misliti daje ravno njen podnaslov: »Biografija njegovega mišljenja«. Skratka: to ni preprosta – kaj šele slavilna – pripoved o življenju in delu nekega avtorja, ampak problemska študija o kompleksnosti odnosa med obojim, njunih srečanjih in razhajanjih, pa tudi vmesnih conah, ki se izmikajo artikulaciji. Safranskega je prevedel Tomo Virk, in v prihodnjih letih je potem sledilo še kar nekaj njegovih izvrstnih prevodov istega avtorja, že prej in tudi pozneje pa seveda še marsičesa drugega.

Biograf se pač mora zavedati, da nikoli ne bo uspel povedati vsega. Če se tega zaveda tudi avtobiograf, moram takoj dodati: toliko bolje. In biografske knjige, za kakršne se sam zavzemam, postorijo ravno to: ne razlagajo dela iz avtorjevega življenja, pa tudi ne avtorja iz njegovega dela, ampak iz obojega pletejo zgodbo, ki pa v bistvu, kot pač velja za vse zanimivejše živeče in pišoče, ni nič drugega kot laboratorij individualnosti. A ravno ti zagonetni preostanki, ki se skrivajo v tem laboratoriju, na presečišču življenja in teksta, so tisto, zaradi česar so takšne »literarne biografije« vznemirljive. Bralcu namreč puščajo dovolj prostora in obenem vanj drezajo z neugodnimi vprašanji, na katera si mora odgovoriti sam. In se mimogrede pozabavati še s kakšnimi podobnimi lastnimi dilemami. Če jih nima, pa tudi nič hudega.

Katerih knjig, če sva že pri tem, se kot urednik najraje spominjaš, si kakšno še posebno rad uredil in jo imaš raje kot druge?

Hm, po več kot 150 izdanih knjigah je to zoprno vprašanje. Vsaka knjiga je zgodba zase, predvsem pa so to zgodbe o avtorjih, prevajalcih, opremljevalcih, prelamljalcih, tiskarjih, tudi o vseh tistih, ki skrbijo za avtorske pravice, promocijo itn. Če gre za malo, nekomercialno založbo, kot je LUD Literatura, ni nič od tega samoumevno.

Čisto na kratko: kar zadeva Labirinte, sta bili v zadnjem letu ali dveh poseben izziv recimo zajetna monografija Ljudmile Saraskine o Dostojevskem, ki je naletela na izjemen odmev in je bil potreben ponatis. Enako se zdaj obeta knjigi Michaela Martensa o Ivu Andriću. A najbolj zaslužna za obe knjigi sta v tem primeru gotovo prevajalca, sicer stalna sodelavca Labirintov: Borut Kraševec in Seta Knop. Ravno te dni smo tudi zvedeli, da letošnjo Jermanovo nagrado za prevajalske dosežke na področju humanistike prejme Nada Grošelj za prevod Grenko-sladkega erosa Anne Carson, ki je lani prav tako izšel v Labirintih. Ta knjiga ne bo dosegla take branosti kot recimo Saraskina ali Andrić, saj nagovarja nekoliko specifično publiko, a je še kako prav, da smo jo natisnili. Izdajanje tovrstnih del s področja humanistike je pač tek na dolge proge. Kar zadeva Nove pristope, pa ima izid skoraj vsakega novega naslova svoje ozadje oziroma predzgodbo. Vesel sem recimo lanske knjige esejev Uroša Zupana Znamenja v kroženju, za katero je letos dobil Rožančevo nagrado. To je že četrta Uroševa knjiga v Novih pristopih, a mislim, da je med njegovimi esejističnimi najbolj domišljena in vsebinsko koherentna. Nedavno smo recimo predstavljali novi knjigi Marka Juvana in Andreja Blatnika, tudi dveh predstavnikov Literaturine veteranske sekcije, saj sta to bili že njuni sedma oziroma šesta knjiga v tej zbirki. Če parafraziram naslov Andrejeve knjige: knjige so očitno še kar na poti. Prijetno vzdušje, ki nas je spremljalo v LUDi knjigarni LUD Literature na Trubarjevi, me je celo napeljalo k občutku, da se je na pot s knjigami tu in tam mogoče odpraviti tudi skupaj. Zoprna reč: vidim, da postajam sentimentalen. Greva raje naprej.

Za Labirinti in Novimi pristopi je torej nekaj preteklosti. Pred njimi mora biti (svetla) prihodnost. Kako jo vidiš v tem trenutku in kaj lahko napoveš z največjim veseljem?

Zdaj očitno pričakuješ od mene nekakšen motivacijski nagovor. Lepo od tebe. A ob branju knjig, ki so že izšle, in tistih, ki še bodo, je zdaj skrajni čas za redkobesednost. Naj rečem le, da nestrpno pričakujem izid prvih knjig iz programa 2024, ki so že pripravljene za tisk in bodo izšle takoj na začetku prihodnjega leta. Najprej je tu izbor razprav mojega kolega s Filozofske fakultete Blaža Podlesnika O literaturi, ruski, danes … Od Gogoljeve posmrtne maske do Prilepinovih nevarnih razmerij (in nazaj). V marsičem aktualno branje, tudi v luči vojne, ki divja nekaj sto kilometrov vzhodno od nas. Na izid v Labirintih čakata še dve (tudi) biografsko zasnovani knjigi: našega starega znanca R. Safranskega Goethe in Schiller: zgodba o prijateljstvu. In pa monografija ameriškega literarnega zgodovinarja in biografa Charlesa J. Shieldsa: Mož, ki je napisal popoln roman. John Williams, Stoner in pisateljsko življenje. Te se še posebno veselim. Tisti, ki me nekoliko bolje poznajo, vedo, da marsikoga nadlegujem z vsiljivim vprašanjem, ali je že prebral Williamsove romane Stoner, Avgust in Klavčev Prehod. Naj to vprašanje doleti tudi tebe, čeprav, kot se govori, ne bereš romanov. Torej: Primož, si jih že prebral? Če ti to uspe do prihodnjega tedna, ko se spet vidimo na uredništvu, bo ravno prav in zamera ne bo prevelika. Omenjene Williamsove romane je z občutkom prevedla Breda Biščak, prihajajočo monografijo o njem pa tudi. Potem je tu še kar nekaj slovenskih avtorjev, ki bodo izšli v Novih pristopih. Radovedno pričakujem »rokopis« Zdenka Vrdlovca o teoriji podobe. Zmenjena sva 1. decembra ob 11h in se že zdaj bojim, da bo oddajo teksta za kakšen dan prestavil. Veselim se tudi svoje nove knjige. Naslov je sijajen: Pustolovsko srce Vitomila Zupana: od ekspedicije v pragozd do apokalipse vsakdanjosti. Nekoliko me le skrbi, ali bo tekst kos strogim uredniškim kriterijem. Ob monumentalni monografiji literarnega zgodovinarja A. N. Varlamova Mihail Bulgakov, spet enem izmed prevajalskih podvigov Boruta Kraševca, ki se po zahtevnosti lahko kosa z njegovim nedavnim Dostojevskim in ki bo v Labirintih izšel drugo leto, bosta največji založniški zalogaj v prihodnjih letih vznemirljivi in nekonvencionalno spisani knjigi enega najodmevnejših sodobnih nemških filozofov Wolframa Eilenbergerja. V izvirniku sta izšli pred nekaj leti. Prva, Ogenj svobode. Rešitev filozofije v mračnih časih 1933–1943, je posvečena štirim filozofinjam (H. Arendt, S. Weil, A. Rand, S. de Beauvoir), druga, Čas čarovnikov. Veliko desetletje filozofije 1919–1929, pa L. Wittgensteinu, M. Heideggerju, E. Cassirerju in W. Benjaminu. Ob esejističnih knjigah avtorjev, kot so Yōko Tawada, Houellebecq, Cercas, T. Mann, Coetzee, pa še monografije avstralske teoretičarke Lorraine Sim, ki se loteva Virginie Woolf, in sicer iz poudarjeno filozofske perspektive, je v prihodnjih letih v programu seveda še kopica slovenskih piscev. Čakam na dogovorjene »rokopise« bolj ali manj uveljavljenih avtoric in avtorjev, nagovarjam pa tudi nekaj mlajših kritikov oziroma kritičark, naj se lotijo zgoščene, kritično-problemske obdelave dogajanja v slovenski literaturi zadnjega desetletja ali dveh. Dokler ni zaprto, je vse odprto. Ali kot bi rekel naš znani kolesar: ni konec, dokler ni konec.

Hvala za pogovor. In seveda čestitke za nagrado Nede Pagon za uredniški opus.

Hvala tebi. Čeprav moram priznati, da me ta nagrada, ki sem je seveda vesel, navdaja z malce lavreatskega nelagodja. Namreč »uredniški opus«. Ali ni to nekaj dokončanega? Opus v nastajanju, torej še kar naprej iz znanega v neznano: to bi mi bilo bolj všeč.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mi bomo brali kaj drugega

    Matevž Kos

    Pametne umetne knjige bodo brali programirani pametni umetni bralci, mi bomo brali kaj drugega, in tudi to bo moral nekdo napisati.

  • Nisem mogel ostati v post-modernističnem mehurčku

    Matevž Kos

    Med kritiko in institucijo protislovja niti ni. Institucije moderne vednosti kritično misel ne samo tolerirajo, temveč jo celo pričakujejo.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.