Ukrep

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmoniji izvajali neko glasbeno reč, za katero je napisal libreto. Dvomil sem, da bi to lahko bilo kaj zanimivega, no ja, ali pa niti ne dvomil, saj vsega skupaj nisem jemal preveč zares, bolj kot nekakšno bizarno naključje. Potem pa sem ga, tako na štiri oči, le izprašal, kako in kaj, od kod je naneslo, da bodo tukaj izvajali njegov libreto in tako naprej. Ugotovil sem, da ne gre samo za libreto, ampak tudi za glasbo, vse skupaj je njegovo delo, in ne samo to; tudi organizacija dogodka je v celoti njegova.

Skratka, ta človek je vse skupaj sam napisal, potem pa tudi zorganiziral, pridobil sponzorje, koproducente (!?); se pravi denar, da je najel dvajset glasbenikov in osem pevcev, ki sicer prihajajo iz zadnjega letnika akademije; pa vendar. Vsekakor si ni organiziral samo literarnega večera, ampak (sic) »svetovno premiero« glasbene drame z naslovom La Karneroika (libreto prirejen po Sofoklovi tragediji Trahinke). Dogodek je napovedan za to soboto [18. 5. 2013] in človeku je ime Davide Antonio Pio. (Nisem ga hotel preveč zasliševati, ampak, kot kaže, je morebitno izgubo sposoben kriti sam.) Počutil sem se kot v kakšni utopiji, saj nisem vedel, da so v resničnem življenju takšne stvari sploh mogoče. Hkrati pa sem občutil nekakšno obvezo, da dogodka ne smem izpustiti, pa če bo še takšna polomija. Tragiško umetnost sem spet enkrat zagledal kot nekakšno veselo žrtvovanje; upam, da se nisem prenaglil.

Zdaj pa k zadevi. Ko sva tako klepetala, sem Antoniu mimogrede omenil tudi ukrep in presenetilo me je, kako iskreno je bil nad njim navdušen. Predstavil sem mu ga kot šalo; nekaj, o čemer se mi je mogoče nekoč sanjalo; eno od mnogih idej, za katere veš, da se ne bodo uresničile, ampak morajo živeti zgolj zaradi porajanja, gibanja misli; »zamiselizma«. Skratka. Živimo v družbi, kjer je šlo nekaj narobe, o tem ni več dvoma. Ureditev, ki jo imamo, ne podpira več potencialov, ki so v nas; kapitalizem nima usmiljenja, živimo v obdobju naraščajoče brezposelnosti. Zato, sem rekel, bi morali narediti nekaj za to, da bi se položaj izboljšal, tudi na področju, kjer delujem sam, na področju knjige.

Iz te armade brezposelnih, lahko pa tudi od drugod, bi morali rekrutirati in zaposliti »profesionalne bralce«. Poklic bralca bi posamezniki, ki bi se zanj odločili in bili sprejeti, opravljali kot plačano službo. Razume se, da plača za takšno delo ne bi bila izjemno visoka. To ne, vendar pa bi se dalo z denarjem normalno preživeti in ljudje, ki bi opravljali to delo, pač ne bi bili več brezposelni. Bralci bi morali biti seveda na voljo, da bi v vsakem trenutku priskočili na pomoč osebam, ki, iz različnih razlogov, ne morejo brati same. Njihovo delovno okolje torej ne bi bilo vezano zgolj na branje slepim in slabovidnim, ampak na primer tudi na bolnišnice, domove za ostarele, morda zapore, pa tudi na kotičke v parkih in čakalnice ali, po potrebi, tranzit: vlake, avtomobile ali  avtobuse.

Seveda pa bi morali, tudi če ne bi brali za nekoga, vsakodnevno brati sami zase, na javnem mestu ali doma. V knjižnicah bi si redno izposojali knjige, celo tiste, ki se običajno redko izposodijo. Vodilo njihove službe bi med drugim bilo, da mora biti prebrana vsaka knjiga, ne glede na kvaliteto. Poleg tega bi morali oddajati redna poročila o prebranem, nekakšne robne zapise ali kratke eseje o tem, kaj so prebrali in kako so to razumeli, ki bi bili nato shranjeni v arhive in bi lahko veljali tudi kot napotilo za potencialne prihodnje bralce; ali za vsakogar izmed nas.

Ne gre dvomiti v to, da bi se z uvedbo tega poklica branost knjig izjemno povišala, poleg tega pa bi knjige dejansko zaživele tudi tam, kjer zdaj kraljuje izključno televizijsko poneumljanje. Poklicni bralci bi bili nekakšni knjižni zavezanci, ki bi hkrati zagnali knjižni trg, povečali izposojo knjig in bi tudi na zunaj na družbo delovali blažilno, saj bi z njimi lahko izmenjavali mnenje o drugačni, »nematerialistični« izkušnji, se navduševali nad dobro napisanimi zgodbami in razpravljali o tem, zakaj so nekatere slabše napisane, druge niso tako prepričljive itd. Vsekakor, sem vztrajal, pa bi to moral biti eden od poklicev prihodnosti, pot za rešitev iz krize, ki ni zgolj socialna, ampak predvsem duhovna; ukrep socialne in hkrati duhovne države, če hočete. Ljudje bi za to, da bi se lahko posvetili branju, na koncu puščali bolje plačane službe in bili pripravljeni živeti »na manjši nogi«. Z branjem namreč varčujemo; branje je razsipno krajšanje časa, ki pa je skoraj zastonj; medtem ko beremo, skoraj ne potrebujemo denarja; knjigo si lahko pač izposodimo, tako je pri nas to urejeno; beremo in se urimo v askezi. To sploh ni skrajni, sem poudaril, ampak zgolj nujni ukrep, če hočemo še vedno ostati to, kar smo – misleča bitja; živali, ki mislijo svoj konec; poznavalci »usode«, ki nam je pisana.

Potem sva z Antoniom pokomentirala še to in ono, izmenjala še nekaj besed. Čez dan ali dva, v elektronskem sporočilu, mi je še enkrat omenil, kako dobra ideja (!). Pravzaprav ne gre samo za idejo, sem si rekel, ampak, še enkrat, za nujni ukrep. Dokler se ne bomo zavedli njegove nuje pa bo tako, kot je. Nisem se mogel več spomniti tistega, kar sem mogoče sanjal ali pa komu prodal kot slabo šalo. Zato sem se odločil, da bom uporabil ta najstarejši način premagovanja  pozabe in si vse skupaj zapisal. Še vedno pa me je kljuvala misel, da si je človek, ki je sedel nasproti mene, organiziral premiero glasbene drame. To se mi je zdelo skoraj tako noro kot ukrep. Saj, sem pomislil, tudi to je nekakšen ukrep. Ukrep iz osebne nuje. Nekaj je treba ukreniti.