Z reformo nekdo pridobi, drugi pa izgubi

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

Ime in priimek?

Uroš Lajovic.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Dirigent.

Kako je videti vaš delovnik na povprečen delovni dan?

Pričenjam delati ob 9. uri; moj delovnik traja (seveda s prekinitvami) do 22. ure. Držim se pravila »nulla dies sine linea« in delam vse dni v tednu.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Delo aktivnega glasbenika opravljam od svojega 16. leta. Celo življenje delam samo na tem področju, a v različnih funkcijah: kot dirigent in kot pedagog, včasih tudi kot komponist.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Da bom glasbenik, sem se odločil že z devetimi leti, o tem sem pisal v šolski nalogi, ki je bila celo objavljena v časopisu Ljudska pravica. Od takrat naprej sem zasledoval ta cilj: glasba in ukvarjanje z njo zahtevata vsakodnevno vajo ter izobraževanje poleg siceršnjih šolskih programov. Seveda se ni preprosto učiti vzporedno na dveh šolah, vendar se to da, če imaš pred sabo točno določen cilj. V naših družinah (Lajovic in Žebre) pa je bila glasba tako ali tako del našega vsakdanjika.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Seveda me motivira iskanje resnice v glasbi, zato se glasbi intenzivno posvečam in jo tudi raziskujem. 

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Dokler sem bil v Filharmoniji, me je motila indolentnost nekaterih glasbenikov, saj je bil njihov odnos do dela za naše razmere absolutno nezadosten. Motila me je tudi brezpogojna podpora sindikatov pri njihovem obnašanju: sindikat opravlja pri nas izrazito nazadnjaško linijo podpore delavcu ne glede na to, kako svoje delo opravlja.

Kje vidite rešitve zanje?

Osebno vidim rešitev v omejitvi moči sindikatov ter ozaveščanju zaposlenih, da redna služba ni od Boga dana, temveč se je treba zanjo truditi in delati po svojih najboljših močeh. Pri delu v ansamblu je treba težiti k skupnemu cilju, ki je lahko v predstavah posameznikov drugačen, kot ga oni sami pričakujejo, vendar se je treba včasih čemu odpovedati in si za skupni cilj še dodatno prizadevati. Žal določa v glasbi nivo neke izvedbe najslabši in ne najboljši delavec – podobno, kot je na avtocesti prvi voznik v koloni najslabši, ne najboljši, vendar on določa tempo vožnje. Treba je najti instrumente, da se delo tudi dejansko ovrednoti in da se delavce za njihovo delo primerno stimulira. Prav tako pa je treba najti tudi instrumente, ki lahko slabo delo tudi sankcionirajo.

Česa se pri svojem delu bojite?

Ničesar.

Kdo so za vas kulturniki?

Kulturniki se ukvarjajo z dobrinami nematerialnega sveta. V svojem početju naj bi bili kulturni, kar pomeni, da so to zame ljudje, ki gledajo na svet okrog sebe ne samo iz svoje perspektive, temveč so zmožni pogledati tudi širše, ki so v stanju presojati ne samo, kaj je dobro za njih, temveč tudi, kaj je dobro za družbo v celoti. 

Kdo so za vas umetniki?

Ustvarjalni umetnik ustvarja nove pojme, nove vrednosti, nove poglede izključno na podlagi svoje zmožnosti imaginacije in izkušnje. Poustvarjalni umetnik (te srečujemo kot izvajalce v glasbi in na odrskih deskah) pa teži k čim popolnejšemu predvajanju ideje, ki jo avtor izraža na literarni ali notni način. Konceptualne umetnosti kot umetnosti ne priznavam, ker ji manjka odločilni del: realizacija, za katero je potrebno tudi obrtno znanje katerekoli narave že. Prav tako spadata v to področje performans in instalacija, ker se zoperstavljata osnovnemu postulatu umetnosti: »ars longa, vita brevis«. Umetniško delo mora umetnika preživeti, sicer nima posebne vrednosti. 

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Razumljivo je, da hodim na koncerte resne glasbe. Zabavna glasba me ne zanima.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Za preživetje kultura in z njo umetnost nista potrebni, nujno potrebni pa sta za humanizacijo zveri, ki se ji reče človek.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Nekdo pač mora razsodno usmerjati denar, ki je namenjen za kulturo.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Idealen minister za kulturo naj bi bil človek širokih obzorij, vizije, kam naj kultura in umetnost narod peljeta, in velike tolerance, obenem pa nepopustljiv do tistih, ki vidijo v kulturi samo priložnost za lažje preživetje in lastno uveljavitev, čeprav nimajo ne talenta ne kompetenc za njeno realiziranje.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

V vsaki reformi nekdo nekaj pridobi, drugi pa izgubi, zato je pri kulturnikih, ki so seveda egomani, vsaka reforma obsojena na neuspeh.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Veliko laže je kritizirati kot kaj narediti. V teh konfliktih sem na strani ministra, ker si mora prizadevati uresničevati naloge, ki so mu dodeljene. Seveda je vprašanje, kako si je svoje delo zamislil in ali je pri tem uspešen. Največkrat pa kulturniki svojo misijo vidijo prav v tem, da vsakič aktualnega ministra a priori napadajo in hočejo kos kruha predvsem in samo zase. Kot primer take destruktivne drže in težkega egocentrizma omenjam Živadinova – provokatorja in kvazikulturnika.  

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

To sem omenil že v prejšnjem odgovoru. 

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

To vprašanje je zame pretežko, ker sem preveč samo v svoji stroki. Nimam primernega znanja in pregleda nad dogajanjem v drugih umetnostih, čeprav me zanimajo tudi te.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Spet enak odgovor: razmer v kulturi ni lahko izboljšati, če so na drugi strani ljudje, ki poznajo glede denarja samo enosmerni promet – v svoj žep.