Nekoč sem
nekemu fantu pustila,
da me je otipaval,
ker sem mu hotela
dokazati, da nisem
sramežljiva.
Vozila sem divje,
ker sem hotela
dokazati, da imam
temperament.
Nisem jokala
pred drugimi,
ker sem hotela
dokazati, da sem
močna.
Pisanje
dolgih pesmi
me ne zanima,
ne bom dokazovala,
da jih znam
pisati.Preberi

Zvečer prečkajo križišča,
potem se porazgubijo med palisadami,
izdelane popolnoma natančno po meri,
ki jo določa zmešnjava prestolnic,
vrhunsko oblikovane v nevidnost,
spodaj povite, zgoraj stisnjene vase,
vaze, ki se neslišno vrtijo
po godbi iz potapljajoče se ladje.Preberi

Enkrat bo nekdo skoraj jaz. Odklenil
bo vrata mojih tisoč različnih verzij
in vstopil skozi vseh tisoč lukenj hkrati.
Brez prikrivanja, očitna okupacija,
ki se ne boji korespondence
z duhovi naključij. In se bo imel za
najemnika mojih foteljev, oblepljenih
z nazivi in umiki. Vodil bo razgovore
z ostalimi, ki se bodo prijavili
na razpis za zatočišče v topli
vlagi ideje. Pomislim, kako
prav sem imel, da sem nekomu dal
to priložnost. Sedanjost pronica
skoziPreberi

To je bilo leto,
ko so moji prijatelji delali samomore
kot po abecednem redu.
Poleti nam je skoraj zmanjkalo vode
in pokvaril se nam je pralni stroj.

Kava je bila še bolj grenka kot ponavadi,
ob 8. uri zvečer je bilo prepovedano prižigati luči
in truplo našega soseda so zgrizli glodalci,
še preden smo ugotovili, da je mrtev.Preberi

Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. Gledal sem iz napačnega zornega kota in nisem bil sposoben pomisliti na gledalce, za katere je James čisto zares umrl. Najbrž so nosili rože v Stanfordville celih 55 let prezgodaj. Ta zgodba se nenehno ponavlja. Prvi Topalović, drugi Topalović, tretji Topalović, četrti Topalović, peti Topalović. Pet Topalovićev in nobene ženske.Preberi

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, karPreberi

Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.Preberi

Drobne prste imam,
ki se ne dotikajo
samo tebe.

Nihče mi ni povedal,
da se ne dotikajo
samo tebe.

Nosiš me v objemu,
visoko in daleč,
po plaži nekje na jugu Švedske.

Držiš me v svojem dihu,
ki me pomirja.
Nihče mi ni povedal,Preberi

Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz
Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači
kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin
1988. leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kissin lovi svoje roke
zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskega s Karajanom
Bom še kdaj videla kopno?Preberi

Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.

Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.Preberi