V sanjah brodiva po izlivu reke v morje,
postajava lahki s tem namočenim drevesnim deblom
v pogledu, z otoki iz kamnov v glavi,

prebodeni s soncem, ki je zapičeno v trsje,
in začrtani v polkrožno obalo.
Same navadne stvari, osnovni delci,
enopomenski elementi, narava za znoret.Preberi

Večer je in mi se pogovarjamo
o tistem Bolgaru, ki je bil najprej novinar,
potem pa je zbolel za multiplo sklerozo
in je moral pustiti vse,
kar mu je nekaj pomenilo

potem jaz spet povem tisto zgodbo
o starki, ki je bila nekoč pevka
in je po lokalih pela šansone
obiskala sem jo v njenem stanovanju v Sofiji,
iz katerega nikoli ne stopi,
saj zaradi parkinsonove bolezni
ne more po stopnicahPreberi

Le da je bila sukulent in sem mislil, da si jo bom zgolj sposodil za nedoločen čas.

Na vsako izmed rož, ki jih ponoči nosim v naročju do najetega stanovanja,

si zapišem točen kraj, kje sem jo dobil, da jih lahko kasneje vrnem.Preberi

Nekoč sem
nekemu fantu pustila,
da me je otipaval,
ker sem mu hotela
dokazati, da nisem
sramežljiva.
Vozila sem divje,
ker sem hotela
dokazati, da imam
temperament.
Nisem jokala
pred drugimi,
ker sem hotela
dokazati, da sem
močna.
Pisanje
dolgih pesmi
me ne zanima,
ne bom dokazovala,
da jih znam
pisati.Preberi

Zvečer prečkajo križišča,
potem se porazgubijo med palisadami,
izdelane popolnoma natančno po meri,
ki jo določa zmešnjava prestolnic,
vrhunsko oblikovane v nevidnost,
spodaj povite, zgoraj stisnjene vase,
vaze, ki se neslišno vrtijo
po godbi iz potapljajoče se ladje.Preberi

Enkrat bo nekdo skoraj jaz. Odklenil
bo vrata mojih tisoč različnih verzij
in vstopil skozi vseh tisoč lukenj hkrati.
Brez prikrivanja, očitna okupacija,
ki se ne boji korespondence
z duhovi naključij. In se bo imel za
najemnika mojih foteljev, oblepljenih
z nazivi in umiki. Vodil bo razgovore
z ostalimi, ki se bodo prijavili
na razpis za zatočišče v topli
vlagi ideje. Pomislim, kako
prav sem imel, da sem nekomu dal
to priložnost. Sedanjost pronica
skoziPreberi

To je bilo leto,
ko so moji prijatelji delali samomore
kot po abecednem redu.
Poleti nam je skoraj zmanjkalo vode
in pokvaril se nam je pralni stroj.

Kava je bila še bolj grenka kot ponavadi,
ob 8. uri zvečer je bilo prepovedano prižigati luči
in truplo našega soseda so zgrizli glodalci,
še preden smo ugotovili, da je mrtev.Preberi

Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. Gledal sem iz napačnega zornega kota in nisem bil sposoben pomisliti na gledalce, za katere je James čisto zares umrl. Najbrž so nosili rože v Stanfordville celih 55 let prezgodaj. Ta zgodba se nenehno ponavlja. Prvi Topalović, drugi Topalović, tretji Topalović, četrti Topalović, peti Topalović. Pet Topalovićev in nobene ženske.Preberi

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, karPreberi

Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.Preberi