Samke

Zvečer prečkajo križišča,
potem se porazgubijo med palisadami,
izdelane popolnoma natančno po meri,
ki jo določa zmešnjava prestolnic,
vrhunsko oblikovane v nevidnost,
spodaj povite, zgoraj stisnjene vase,
vaze, ki se neslišno vrtijo
po godbi iz potapljajoče se ladje.

Vitke kot obrvi arhitektov
ali skice za podobe stark,
ki se zjutraj vračajo z mediteranskih pokopališč,
tihotno žalujejo za veseljem,
nekoč je gorski potok tekel mimo njih,
še zmeraj polne v pregibu in umiku,
z obrazi, ki so se čez dan namakali v kafri,
zdaj pa odhajajo v enako negotovo luč.

Dobrohotne kot grlice
se nasmihajo vsemu, kar je ostalo od banketa,
črne ženske, oprte na nerazložljivo daljavo,
vršičke smrek čutijo v bradavicah,
z glasbo in rastlinami
si spletajo vzglavje za dolgo ležanje,
ampak zdaj so prispele, sreča,
nikjer se ne kaže zaljubljeni par.