Spomini na Bolgarijo
Katarina Gomboc
Večer je in mi se pogovarjamo
o tistem Bolgaru, ki je bil najprej novinar,
potem pa je zbolel za multiplo sklerozo
in je moral pustiti vse,
kar mu je nekaj pomenilo
potem jaz spet povem tisto zgodbo
o starki, ki je bila nekoč pevka
in je po lokalih pela šansone
obiskala sem jo v njenem stanovanju v Sofiji,
iz katerega nikoli ne stopi,
saj zaradi parkinsonove bolezni
ne more po stopnicah
postanemo malo žalostni in umolknemo
premlevamo usode teh ljudi,
dokler nekdo ne skomigne z rameni
in reče, tako pač je
strinjamo se
nekdo predlaga, da bi naročili pico
spet smo takšni kot prej in svet zunaj prav tako
še zmeraj je tak, kot je bil.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Rad imam naivne pesmi.
in strašno prijajo pesmi v razlomljeni prozi
s trdno narativno linijo
tako, da semsi rekel: i ja sam malo žalostan