Malo je pesmi

Katarina Gomboc

Malo je pesmi, ki uspejo.
Dosti je tistih, ki pridejo v antologije
in se bahajo skozi tisk.
Ko opazujem svojo sestro pri kvačkanju,
se včasih sprašujem,
zakaj pod mojimi prsti nastajajo samo besede.
Polzeče, neoprijemljive.
Že prevod bi jih spremenil v komajda spoznavno obliko sveta,
ki mi je tuja.
Če ne bi bilo ob pesmi moje ime v latinici,
ne bi vedela, da je moja.
V japonskem jeziku ali jeziku ptic je nikoli več ne bi prepoznala.
Nekatere stvari so neminljive, ampak jaz jih ne poznam.
Tako tudi tebi dajem samo grenko tolažbo:
tvoj trud je v svetovnem merilu zrno soli.
Zato je morje slano, ne zaradi drugega.
Sprijaznjen si s tem, da sva omejena na čas in prostor
od svojega rojstva do svoje smrti in potem nič več.
Zato ne sprašuješ dalje, čeprav imam odgovor zate.
Zrno soli si in zame si sol zemlje.
Moja zemlja je zaradi tebe pripravljena na seme.

O avtorju. Katarina je bila rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes je razpeta med Ljubljano in Krasom, vendar se ji včasih zdi, da sega vse od Trsta do Vladivostoka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira slovenščino in ruščino, vendar pogreša še kakšen slovanski jezik in filozofijo, zaradi katere bi se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica