15. avgusta 2014

Poletje

Katarina Gomboc

Katarina Gomboc

Katarina Gomboc

Počasi padam v zamolklo jesen.

Ker nisem šla nikamor na morje,
sem si na balkonu napravila posteljo,
nad njo sem raztegnila rožnato platno,
da naju ni motil sij lune,
ko sva ponoči ležala in poslušala zvok motorjev s ceste.

Ker nisva šla z nahrbtnikom po svetu,
sva postavila šotor na travi za hišo,
zbudila sem te vsako jutro ob vzhodu,
ko je sonce napolnilo kraško pokrajino okoli naju.

Na zadnji dan poletja
sva se ob enajstih dopoldne
ljubila v moji sobi,
tiho, da sva lahko poslušala,
če bo kdo začel odklepati vrata,

potem sva si skuhala kosilo
in se pod večer šla kopat
na zaprto Kodeljevo.

Poletje je samo
odsotnost jeseni.

O avtorju. Katarina je bila rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes je razpeta med Ljubljano in Krasom, vendar se ji včasih zdi, da sega vse od Trsta do Vladivostoka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira slovenščino in ruščino, vendar pogreša še kakšen slovanski jezik in filozofijo, zaradi katere bi se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • kdo je tu nor

    Veronika Šoster

    (Poezija,  < 1 min)

    vrane zgnetem v jato / polijem jih z bencinom in zažgem

  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    (Poezija,  1 min)

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    (Poezija,  2 min)

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Izdelava: Pika vejica