15. avgusta 2014

Poletje

Katarina Gomboc

Katarina Gomboc

Katarina Gomboc

Počasi padam v zamolklo jesen.

Ker nisem šla nikamor na morje,
sem si na balkonu napravila posteljo,
nad njo sem raztegnila rožnato platno,
da naju ni motil sij lune,
ko sva ponoči ležala in poslušala zvok motorjev s ceste.

Ker nisva šla z nahrbtnikom po svetu,
sva postavila šotor na travi za hišo,
zbudila sem te vsako jutro ob vzhodu,
ko je sonce napolnilo kraško pokrajino okoli naju.

Na zadnji dan poletja
sva se ob enajstih dopoldne
ljubila v moji sobi,
tiho, da sva lahko poslušala,
če bo kdo začel odklepati vrata,

potem sva si skuhala kosilo
in se pod večer šla kopat
na zaprto Kodeljevo.

Poletje je samo
odsotnost jeseni.

O avtorju. Katarina je bila rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes je razpeta med Ljubljano in Krasom, vendar se ji včasih zdi, da sega vse od Trsta do Vladivostoka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira slovenščino in ruščino, vendar pogreša še kakšen slovanski jezik in filozofijo, zaradi katere bi se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    (Poezija,  < 1 min)

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    (Poezija,  1 min)

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    (Poezija,  < 1 min)

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica