Na zahodu

Veš, da ponoči ne spim, zato mi pošlješ SMS.

»Sama sem doma, a prideš?«

Že nekaj časa nisem šel od doma. Vso noč sem nameraval igrati igrice ali gledati anime, kot ponavadi. Ampak tvoj SMS me preseneti in odgovorim ti: »Pridem čez pol ure.«

Moram se stuširati, nazadnje sem se pred nekaj dnevi, ko si napisala, da si blizu mojega bloka in da greva lahko na sprehod. Čakala si spodaj in s seboj si prinesla zapakirano kitajsko hrano. Zdelo se mi je, da nisi prišla slučajno. Dala si mi jo in rekla, da je za potem. Nesel sem jo gor in ostanki so še vedno ležali poleg računalnika.

Ko pridem izpod tuša, vidim, da si mi medtem odgovorila na sporočilo: »Pa boš našel? Se ne boš izgubil?« Vedno paničariš in misliš, da se bom izgubil, čeprav sem po tej poti šel že večkrat. Enkrat sem te do doma pospremil precej pijano, česar se ti slabo spomniš. Zjutraj si mi napisala: »Hvala,« in potem o tisti noči nisva več govorila.

Od doma grem okoli enajstih. Manj kot pol ure hoje je do tebe. Nekaj časa hodim ob obvoznici, potem zavijem med bloke in sem pri tebi. Presenečen sem, ko te zagledam pred blokom. Oblečena si v sivo trenirko. Ko sva prvič prišla k tebi, si rekla, da se, takoj ko prideš domov, preoblečeš. Snameš svoje zapestnice in si nadeneš to sivo trenirko. Takrat si storila isto. Poznala si me teden dni in sploh ti ni bilo nerodno. Med filmom si zaspala na kavču in nisi vedela, kdaj sem odšel.

»Nisi se obril,« je prvo, kar rečeš in se nasmejiš. Še preden karkoli odgovorim, rečeš: »Saj je bolje tako. Brada ti paše. Videti si malo starejši.«

Molčim. Odklepaš vrata bloka in me spustiš noter. Ko grem mimo tebe, globoko vdihneš: »Mmm, kako dišimo. Sveže stuširan.«

Samo nasmehnem se. Vstopiva v stanovanje. Presneto veliko sama si doma, veš, si mislim, a ne rečem ničesar. Pri nas se to redko dogaja.

Pri tebi sem drugič, ponavadi se posloviva pri vhodnih vratih, čeprav si me k sebi povabila že večkrat, pa sem raje odklonil. Ko sva prišla prvič, si rekla: »Je lepo pri nas, a ne? Samo majhno. Smo pa jeseni prenavljali dnevno, tako da je čisto nova.«

Takrat na to nisem rekel ničesar, priznam, da mi je bilo nelagodno. Vaš kavč diši po novem usnju. Na stenah so slike, ki jih ne razumem. Imaš čisto svojo sobo.

»Ti se kar usedi,« rečeš, ko vstopiva. »Saj boš čaj, a ne? In nekaj imam zate,« mi pomežikneš. Greš v kuhinjo in slišim, da pripravljaš krožnike. Vrneš se in se postaviš pred mano:

»Evo,« me ponosno pogledaš, »jajce sem ti spekla.«

Na klubsko mizico položiš krožnik, na katerem je jajce na oko in košček kruha.

»Saj si lačen, a ne?«

Prikimam. Danes nisem jedel še ničesar.

Greš v kuhinjo in se čez nekaj trenutkov vrneš s skodelicama čaja.

»Sem ti ga že sladkala.« Tiho se zahvalim, medtem ko jem jajce. Ne povem ti, da je že mrzlo.

»Kaj si delal danes?«

»Nič posebnega, domov sem klical.«

»Kaj pravijo?«

»Da je vse po starem.«

Veš, kaj pomeni, da je vse po starem, zato ne sprašuješ dalje.

»Do kdaj pa si spal?«

»Do dvanajstih.«

»Si kaj jedel?«

»Sem,« se zlažem, »juho sem si skuhal.«

Nekaj trenutkov si tiho. Vem, da ti moram iti malo na živce.

»Me ne boš vprašal, kaj sem jaz počela?«

»Kaj si ti počela?«

»Učila sem se.«

»Fino.«

Spet malo molčiš in nato zavzdihneš.

»Je dobro?«

Prikimam: »Zelo.«

»Sem ti rekla, da ne znam kuhati, a ne? No, ampak moj bivši se je rad hecal, da jajce pa res znam.«

Pa sva tam. Niti pol ure še ni minilo, pa je že na sceni. Popolni in vseprisotni bivši fant.

»Je kaj narobe?« me pogledaš, »nekam tiho si danes.«

Odkimam. »Vse je v redu, res.« Priznati moram, da mi gre tvoj preiskovalni pogled malo na živce.

»Ti si v redu?« vprašam, kar tako, da ne bi bil pretirano nevljuden.

»Izpiti me skrbijo. V ponedeljek imam enega in občutek imam, da nimam pojma.«

»Saj bo šlo, saj se učiš. Vse bo v redu.«

»Hvala.« Čisto narahlo se nasloniš na mojo ramo. Vem, da si se tudi ti stuširala, ker dišiš po milu.

»Bova gledala kak film?«

»Lahko,« odgovorim. Vstanem, da bi prazen krožnik odnesel v kuhinjo.

»Ne, bom jaz,« vzameš krožnik in greš v kuhinjo.

Ko se vrneš, spet sedeš poleg mene in me resno pogledaš v oči. Slutim, da mi boš pridigala.

»Nekaj te moram vprašati.«

»Povej.«

»Očiju sem povedala, kako je s tabo. Morda bi ti lahko našel kakšno službo.«

Nič ne rečem.

»Povedala sem mu … kakšna je situacija in razume, da je težko. Mi bi z veseljem kaj storili zate, veš. Samo, lepo bi bilo, če bi kdaj prišel, da bi te predstavila.«

Skomignem.

»Kaj, a ti je vseeno?«

»Ni mi vseeno, samo zdi se mi, da ne bo pomagalo. Itak ni rešitve.«

Najprej si tiho. Potem zavzdihneš in zaviješ z očmi.

»Seveda je ni, ker je ne iščeš.«

»Saj sem že imel službo,« se branim, »pa veš, kako je bilo.«

Tiho si in tudi jaz ne rečem nič in gledam predse. Zdaj te že nekoliko poznam in vem, katere stvari te motijo. Apatija in lenoba, na primer. Ti tega ne poznaš. Si pridna, delavna študentka z visokimi ocenami in štipendijo.

Pogledam te in se nasmehnem. Namrščena si in me grdo gledaš.

»Kaj je?« te vprašam, čeprav dobro vem, da te jezim.

»Upam, da veš, da si si sam kriv za vse.«

»Nisem, ne. Nimaš pojma.« Pravzaprav tudi ti mene jeziš.

»Lahko bi kaj naredil glede tega, ampak si prelen.«

Nekaj podobnega sem danes slišal od mame. Moja mama, ki je samohranilka, mi je dva dni nazaj na račun nakazala denarno vsoto v višini treh svojih plač in vedel sem, da je to denar, ki ga je babica hranila v predalniku s spodnjim perilom in v stari škatli za sol, ki je stala v kuhinjski omari. Za hude čase, je babica vedno govorila. Če mi mama ne bi poslala denarja, ne bi mogel plačati najemnine. Ko sem videl njeno sporočilo: »Na računu imaš denar,« sem imel neopisljivo beden občutek. Če bi bilo tako, kot mora biti, bi jaz njej napisal to sporočilo. Pa ni nič tako, kot mora biti, veš?

»No,« nenadoma prekineš tišino, »imaš denar za najemnino?«

Prikimam.

»Od kod?« me začudeno vprašaš.

»Mama mi je nakazala,« tiho rečem.

»O bog,« zaviješ z očmi, »pa, a te ni sram?«

Niti pogledati te ne morem. Nimaš pojma, kaj govoriš in že večkrat si šla predaleč. Veš, tisto noč, ko sem te pijano pospremil do doma, nisi bila taka. Na pol poti si se razjokala, da sta se s fantom razšla po neumnosti, da ne moreš spati in da si ves čas žalostna. Da sem »edini, ki te razume in se ti posveča,« si rekla. »Edini, ki te ne obsoja,« to si ponovila neštetokrat. Ne vem dobro, zakaj te obsojajo drugi, toda prepričan sem, da te mučijo neke stvari iz preteklosti, preden sva se srečala. Pa ti marsičesa ne očitam, veš? Niti tega, da si za več dni brez razloga nehala odgovarjati na moja sporočila in da si se šele nato pojavila na mojih vratih, s kitajsko hrano in na robu solz, ker si mi morala povedati, da grejo tvoji prijatelji na morje brez tebe. Da te niso povabili zraven in da se že dolgo časa nisi počutila tako osamljeno.

Včasih te komaj prenašam, ker znaš biti res nesramna. Ampak govoriš moj materni jezik in nekatere besede izgovarjaš nekoliko po svoje in to mi je tako všeč, da se počasi zaljubljam vate. In ko greš predaleč v tečnarjenju, ti nenadoma postane žal, zmehčaš se in me začneš spraševati po domu. Tako kot zdaj, ko se nenadoma obrneš, uležeš na trebuh, se nasloniš na komolce in si glavo podpreš z dlanmi. S široko odprtimi očmi se zazreš vame in ker imaš rahlo odpeto jopico, lahko vidim tvoje joške. Ne v celoti, ampak lahko si jih zamišljam.

»A si res tako želiš domov?«

Prikimam.

»Ampak doma je zate nevarno.«

Ampak doma je zdaj že poletje. Od naše hiše do plaže je samo deset minut hoje po glavni cesti, jaz pa hodim kar med vrtovi, sosedi me poznajo, in na plaži sem v manj kot petih minutah. Ker smo doma v predmestju, plaže niso betonske, ampak peščene, morala bi jih videti. Na vrtu za našo hišo zdaj že zorijo paradižniki, veliki, rdeči, sočni, ti tukaj pa so nesramno dragi. V naše mesto že prihajajo bogati turisti in osvajajo dekleta. Moji prijatelji se večer za večerom dobivajo na igrišču za srednjo pomorsko šolo, si zvijajo tobak in se izogibajo pogovorom o politiki. 

Nekaj trenutkov sva v tišini in potem stegneš roko in me narahlo pobožaš po licu. Hočeš biti nežna, jaz pa pomislim, če kdaj razmišljaš, kako bi bilo, če bi ti tu, na tem kavču, slekel hlače in ti polizal pičko. Zanima me, zakaj si takrat, tiste noči, v podhodu svoje prste nenadoma prepletla z mojimi in potem, kot da bi se zavedala, kaj delaš, odmaknila roko. Pred tem si imela pijan govor o tem, kako je vas, zahodne ženske, uničil feminizem. Smejal sem se ti, ker si bila smešna. Naivna in mlada zahodnjakinja, ki ne more spati ponoči, ker je preveč sama doma. Ker jo skrbijo izpiti in ki jo muči ljubosumje zaradi nove prijateljice bivšega fanta, ki jo je našla na internetu.

»Saj boš šel domov. Vse bo v redu, boš videl.«

Približaš se mi in se nasloniš na mojo ramo. Svojo roko odložiš na moj trebuh in mi čisto počasi dvigneš rob majice. S prstno blazinico se dotakneš moje kože. Tako blizu nisi bila še nikoli. Na svoji ušesni mečici začutim tvoje ustnice. Postajam vse bolj trd.

Molčim. Ne veš, kako nebogljena se mi zdiš v resnici. Nočeš biti tako samostojna, kot od tebe zahteva življenje, kajne? Ko sva se spoznala in sem ti povedal, od kod sem, si rekla: »Najbolj od vsega si želim tja, sama, z vlakom recimo.« Samo nasmehnil sem se. Nimaš pojma, kaj je tam, toliko kilometrov vzhodneje od tvojega mesta.