Najina nežnost bo trajala eno življenje

V sanjah brodiva po izlivu reke v morje,
postajava lahki s tem namočenim drevesnim deblom
v pogledu, z otoki iz kamnov v glavi,

prebodeni s soncem, ki je zapičeno v trsje,
in začrtani v polkrožno obalo.
Same navadne stvari, osnovni delci,
enopomenski elementi, narava za znoret.

Midve srečni v starem avtomobilu kot v
sentimentalno pozlačenem Bertoluccijevem filmu,
ti odideš naprej proti jugu, jaz se vračam na sever.

Se je vse to res zgodilo? Bledozlata svetloba,
kruta pomlad s hlačnicami, zavihanimi do kolen,
in bosimi stopali v mrzli vodi. Sva res bili?

Dva oddajnika, dva sprejemnika, žerjava
s štorkljami, ki gnezdijo med kovinskimi palicami –
ni to iz prejšnjega, prihodnjega življenja?

Prizori iz morja živega, od koder vsi zajemamo.
Trenutki, svetlikajoči se kot površina vode.
V spominu malo moji, malo njeni, izgubljajo lastnika,
počasi izgubljajo naslovnika.