Najina nežnost bo trajala eno življenje
Jana Putrle Srdić
V sanjah brodiva po izlivu reke v morje,
postajava lahki s tem namočenim drevesnim deblom
v pogledu, z otoki iz kamnov v glavi,
prebodeni s soncem, ki je zapičeno v trsje,
in začrtani v polkrožno obalo.
Same navadne stvari, osnovni delci,
enopomenski elementi, narava za znoret.
Midve srečni v starem avtomobilu kot v
sentimentalno pozlačenem Bertoluccijevem filmu,
ti odideš naprej proti jugu, jaz se vračam na sever.
Se je vse to res zgodilo? Bledozlata svetloba,
kruta pomlad s hlačnicami, zavihanimi do kolen,
in bosimi stopali v mrzli vodi. Sva res bili?
Dva oddajnika, dva sprejemnika, žerjava
s štorkljami, ki gnezdijo med kovinskimi palicami –
ni to iz prejšnjega, prihodnjega življenja?
Prizori iz morja živega, od koder vsi zajemamo.
Trenutki, svetlikajoči se kot površina vode.
V spominu malo moji, malo njeni, izgubljajo lastnika,
počasi izgubljajo naslovnika.
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
kako lepo. in zadnja dva verza!